Jedro

Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da mora toženec vrniti dano tožniku (četrti odstavek 210. člena ZOR), ni pa prav, da je bilo odločeno ob alternativno postavljenem zahtevku, da mora toženec plačati znesek izražen v tuji valuti ali tolarsko vrednost takšnega zneska. Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) namreč določa, da se vse obveznosti in pravice ter posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med bankami in drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in drugimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače (71. člen tega zakona). Tu obravnavano obveznostno razmerje ni takšno, da bi bilo mogoče zanj uporabiti kakšen predpis, ki bi pomenil izjemo citirane zakonske določbe. Sodišči sta torej z izrekom sodbe glede plačilne obveznosti v tuji valuti kršili prisilni predpis materialnega prava.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvi odstavek njenega izreka glasi: "Toženec mora plačati tožniku na roke njegovega pooblaščenca M. K., odvetnika iz Maribora, tolarsko vrednost 74.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije za devize, veljavnem na dan plačila, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kakršni so se obrestovale v bankah vpogledne devizne hranilne vloge v DEM, od 3.9.1993 dalje do plačila - vse v 15. dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje, podobno kot prvič, razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 74.500 DEM z obrestmi kot veljajo za vpogledne devizne vloge v DEM pri Banki Slovenije (BS) od vložitve tožbe 1.6.1990 dalje ali pa mu plačati tolarsko vrednost tega zneska po srednjem tečaju BS z enakimi obrestmi, le da šele od sodbe 3.9.1993 dalje ter mu povrniti pravdne stroške. Gre za vračilo zneska, ki ga je tožnik, ki si je denar sposodil pri F. Č., vložil v adaptacijo lokala. Ker je namen skupnega opravljanja obrti odpadel, je tožnik upravičen do povrnitve svojih sredstev (četrti odstavek 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se je sklicevalo na njene razloge in na razloge svojega razveljavitvenega sklepa, po katerih je jasno, da si je le tožnik izposodil devize pri F. Č. z namenom, da jih vloži v adaptacijo lokala, kar je tudi storil, ker pa je partnerstvo med strankama razpadlo, je upravičen do vrnitve danega. Posojilno pogodbo z dne 16.9.1989 je prvo sodišče pravilno ocenilo kot dodatno zavarovanje za tožniku dano posojilo.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja trditev, da tožnik ni aktivno legitimiran, saj toženec denarja ni dobil od tožnika, marveč od F. Č., kar dokazuje pogodba z dne 16.9.1989. Te listine ni mogoče razlagati drugače kot posojilne pogodbe. Tožnik ni dokazal, da bi sam v celoti ali vsaj delno vrnil F.Č. denar iz obveznosti, ki izhaja iz omenjene listine. Tožnik ne more uveljavljati zahtevka v tuji valuti. Listine z dne 14.9.1989 ni mogoče razlagati kot posojilne pogodbe, marveč le kot potrdilo o sprejetem denarju. Če pa jo je sodišče štelo za posojilno pogodbo, gre pri listini 16.9.1989 za njeno novacijo. To izhaja tudi iz pričevanja F. Č. Tožnik ne izkazuje posojilne pogodbe do toženca. Temelja na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR tožnik ni izkazal, saj denar ni bil njegov in kot tak ni bil vložen v adaptacijo.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo le opozarja, da ta izpodbija dejanski stan, kar pa ni revizijski razlog.

O vročeni reviziji se javni tožilec ni izjavil. Revizija je delno utemeljena.

Nižji sodišči sta pravilno razlagali vsebino in namen pogodbe z dne 16.9.1989 ne le po njenem samem zapisu (prvi odstavek 99. člena ZOR), marveč tudi po njenem namenu, se pravi namenu, ki so ga zasledovali pogodbeniki (drugi odstavek tega člena). V pogodbi, ki jo je, mimogrede povedano sestavil toženec sam, je zapisano, da gre za posojilo v višini 75.000 DEM, ki ga je v Stutgartu prejel B. F., po drugi strani pa dejanske ugotovitve, do katerih sta prišli sodišči in ki v revizijskem postopku ne morejo biti več predmet izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), kažejo, da je bil namen te pogodbe le zavarovati položaj posojilodajalca F. Č., kot je bilo to napovedano že s pogodbo med slednjim in tožnikom z dne 14.9.1989. Zgrešena je revizijska trditev, da tožnik iz posojilnega razmerja ni upravičen terjati karkoli od toženca, saj gradi tožnik svoj zahtevek na vrnitvi danega, zaradi izjalovljenega posla - ustanovitve skupne trgovinske obratovalnice. Aktivna legitimacija tožnika je torej podana. Nadalje tožnik je trdil, da je delno poravnal dolg posojilojemalca F. Č., vendar sodišče upravičeno ni v zvezi s tem izvajalo dokaznega postopka, ker ta okoliščina za razsojo ni pomembna. Tožnik je namreč vložil v skupno podjetje svoj vložek in če si je za to izposodil denar, na stvari nič ne spremeni. Zato je revizijsko stališče, da bi vračilo posojilodajalcu šele upravičevalo tožnika do zahtevka za vračilo danega, zmotno. Zakon pri obogatitvenih obveznostih ne dela razlik glede kvalitete premoženja (lastna ali izposojena ali kakšna drugačna sredstva), ki je prešlo na drugo osebo na podlagi, ki je pozneje odpadla (četrti odstavek 210. člena ZOR).

Tudi listino z dne 14.9.1989 sta sodišči pravilno razlagali, in to spet po namenu pogodbenikov, izpričanem ne le s tožnikovo izpovedjo marveč tudi pričevanji posojilodajalca in drugih prič. Sicer pa gre tu spet za vprašanje dejanskega stanja. Listine z dne 16.9.1989 v razmerju do prej omenjene listine tudi ni mogoče šteti kot njene novacije, za kar se zavzema revizija, saj za kaj takšnega niso podani pogoji. Prenovitev lahko opravita le isti stranki in za prenovitev se morata izrecno zediniti (prvi odstavek 348. člena in 349. člen ZOR), za kar oboje v tem primeru ne gre. Seveda "tožnik ne izkazuje posojilne pogodbe do toženca", pač pa svoj vložek v nameravan skupen podjem.

Po povedanem je torej pravilna odločitev nižjih sodišč, da mora toženec vrniti dano tožniku (četrti odstavek 210. člena ZOR), ni pa prav, da je bilo odločeno ob alternativno postavljenem zahtevku, da mora toženec plačati znesek izražen v tuji valuti ali tolarsko vrednost takšnega zneska. Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) namreč določa, da se vse obveznosti in pravice ter posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med bankami in drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in drugimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače (71. člen tega zakona). Tu obravnavano obveznostno razmerje ni takšno, da bi bilo mogoče zanj uporabiti kakšen predpis, ki bi pomenil izjemo citirane zakonske določbe. Sodišči sta torej z izrekom sodbe glede plačilne obveznosti v tuji valuti kršili prisilni predpis materialnega prava in glede tega velja pritrditi reviziji.

Revizijsko sodišče je zato reviziji le delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena ZPP), pri čemer ni poseglo v stroškovno odločitev, ker je tožena stranka v pravdi s pritožbo uspela le delno - samo glede valute plačila, v zvezi s tem pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). V ostalem jo je zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na že opisanih razlogih v zvezi s stroški na prvi in drugi stopnji, odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke, pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj odgovor na revizijo ni v ničemer prispeval k odločitvi o njej.