Jedro

Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja 7 m2 minimalno kvadraturo na osebo, ki jo je kot standard določil Evropski odbor za preprečevanja mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.11.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati 3.980,00 EUR z obrestmi od 22.8.2014 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh plačati pravdne stroške v višini 640,93 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da toženki v plačilo naloži znesek 13.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2014 dalje do plačila (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prisojena odškodnina naj bi bila prenizka. Sodba v zadevi P 1941/14-II, na katero se v 23. točki obrazložitve sklicuje sodišče prve stopnje, ni javno objavljena, zaradi česar je ni moč preveriti. Prav tako ni moč preveriti, ali je šlo za identično ali vsaj podobno dejansko stanje, prav tako ne preostalih navedb in dokazov tožnika v tistem postopku. Takšna obrazložitev je tudi sicer nejasna in sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje očitno ni v ničemer upoštevalo višine odmerjene odškodnine v zadevi ESČP Mandić in Jović proti Slovenija, kjer je bila odmerjena odškodnina v znesku 38,46 EUR na dan. Po preračunu tožnika je bila v konkretnem primeru dosojena odškodnina zgolj v znesku 10,58 EUR na dan. Ker so sodbe ESČP za slovenska sodišča zavezujoča bi bila pravična odškodnina vsaj v znesku 13.160,00 EUR, to je 35,00 EUR na dan. Posledično je nepravilna tudi odmera pravdnih stroškov. Ta je tudi sicer nepravilna, saj tožnik ni uspel zgolj 18%, kot je navedeno v 25. točki obrazložitve. Po temelju je uspel 100%, po višini pa 18%, zaradi česar njegov skupen uspeh znaša 59%.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper I. in III. točko izreka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zastaranja. Sklicuje se na prvi odstavek 352. člena OZ in poudarja, da je zastaranje začelo teči z dnem, ko je škoda nastala, torej z dnem, ko je tožnik v priporu trpel duševne bolečine, vedel pa je tudi za povzročitelja te škode. Izrek sodbe glede obresti naj bi bil nerazumljiv oziroma pomanjkljiv. V obrazložitvi je navedeno, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti, s čimer je sodišče prve stopnje odločilo preko tožnikovega zahtevka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da okoliščina, ker tožniku ni zagotovila minimalnega prostora med trajanjem pripora in zapora v velikosti 7 m2, predstavlja poseg v njegove osebnostne pravice. Zaključki sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin naj bi bili neutemeljeni, saj le-to znanja na medicinskem področju nima. Brez izvedenca ne more zaključiti, da je moral tožnik zaradi nemogočih razmer v priporu jemati antidepresive. Tožnik je obiskal psihiatra že po treh tednih, ko je prišel v pripor. Nikjer pa ni podatkov, kakšne težave je imel pred prihodom v pripor. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je določilo odškodnino na podlagi štirih povprečnih mesečnih plač. Pri obrazložitvi višine odškodnine (23. točka) se sklicuje na podoben primer in citira opr. št. sodbe, ki pa je napačna, saj je to opr. št. izpodbijane sodbe. Zato je dosojena višina neobrazložena. Poudarja, da so osebnostne pravice omejene v primeru dovoljenih zakonskih posegov. Tudi pripor pomeni prisilni način odvzema prostosti posameznika in povzroči poseg v dostojanstvo osebe, ki je priprta. Posledice tega trpljenja zato ni moč šteti za pravno priznano škodo. Med postopkom se je ugotovilo, da je tožnik skoraj ves čas pripora in zapora imel več kot 3 m2 bivalnega prostora. Razmere v zaporu pa so se od izdaje sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović bistveno izboljšale. Sodišče naj bi zavrnilo zaslišanje po toženki predlaganih prič C.C. (operativnega vodjo pravosodnih policistov na IKZ), Č.Č. (operativnega vodjo pripora) in D.D. Te priče bi lahko pojasnile, koliko časa so odprta okna, kdaj so odprta vrata. Ker glede tega ni zapiskov, bi le njihovo pričanje lahko pojasnilo nejasnosti. Tako pa je to ostalo nepojasnjeno. Sodišče prve stopnje naj bi v 14. točki obrazložitve samo pojasnilo, da 7 m2 na zapornika predstavlja približen in zaželen okvir za zaporniško celico. Sodišče samo potrjuje, da gre za standard, za približen in zaželen okvir, ne pa za predpisano kvadraturo, ki mora biti zagotovljena zaprtim osebam. Ob tem pravilno povzema veljavno zakonodajo v R Sloveniji, ki niti za pripor niti za zapor ne zapoveduje obvezne kvadrature bivalnih prostorov, temveč podaja zgolj priporočila. Sodišče se v 15. točki sodbe sklicuje na drugi odstavek 27. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, izpusti pa tretji odstavek omenjenega člena. Poudarja, da so standardi zapisani le za obsojence, ne pa za pripornike, kar je bil večino vtoževanega obdobja tožnika. Glede na dejstvo, da je kvadratura 7 m2 predpisana kot standard oziroma kot priporočilo CPT, je povsem napačen zaključek sodišča, da je podana toženkina odgovornost že zgolj zato, ker je tožnik bival v sobi na kvadraturi manjši od 7 m2. Toženki ni moč očitati, da bi kršila predpise, saj sodišče v nadaljevanju samo pojasni določbo 22. člena Pravilnika o izvrševanju pripora, ki določa, kakšni morajo biti prostori, v katerih prebivajo priporniki. Bistveno naj bi bilo, da je toženka bivalni prostor zaprte osebe, ki je bil manjši od priporočil CPT, ustrezno kompenzirala z drugimi dejavniki. Da je takšno ravnanje mogoče in tudi pravilno, izhaja tudi iz dosedanje prakse ESČP. Toženka je tekom postopka podala konkretne navedbe o vseh v tej smeri izvedenih ukrepih (v nadaljevanju navaja, kaj naj bi storila). Če se tožnik vsega tega ni posluževal, je to njegova odločitev. Toženka nasprotuje zaključkom sodišča, ki se nanašajo na prezračevanje sob. Dejstvo, da ni zanikala, da prezračevanje v WC ni delovalo, še ne pomeni, da je toženka to dejstvo priznala. Navaja, kaj naj bi sodišču pojasnila glede prezračevanja sob. Tožnik v vtoževanem obdobju nikoli ni nikomur posredoval informacij, da v kateri izmed sob, v katerih se je nahajal, sistem prezračevanja ne deluje. Prav tako se nikdar ni pritoževal zaradi slabega zraka in drugih težav. Sodišče naj bi glede duševnih bolečin, ki jih je zatrjeval tožnik, zgolj povzelo po tožniku zatrjevano hudo nespečnost, občutek utrujenosti, razdražljivosti in depresije. Odškodnina za duševne bolečine mora izpolnjevati tako objektivni kot subjektivni kriterij, pri čemer pa v konkretnem primeru sodišče teh okoliščin sploh ni ugotavljalo.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s toženkino pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo zaključilo, da je potrebno pripor v nehumanih razmerah obravnavati kot en škodni dogodek in da zato zastaranje prične teči prvi dan po izpustu.(1) Ker je to v konkretnem primeru pomenilo dne 25.10.2011, zastaralni rok ob vložitvi tožbe ni potekel. Pritožnica temu sicer nasprotuje in vztraja pri svojih (dosedanjih) navedbah (naziranjih),(2) s čimer pa zaključka sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Presplošno in posledično neprepričljivo je tudi pritožbeno nestrinjanje z zaključkom prvostopenjskega sodišča, češ da toženka tožniku med trajanjem pripora potrebnega minimalnega prostora ni zagotovila. Sodišče prve stopnje je namreč tudi za omenjeni zaključek podalo konkretne (in hkrati prepričljive) razloge (prvenstveno) v točkah 14, 15, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi v tem oziru (zgolj) nestrinjanje pritožnice ne vzbudi nobenega dvoma v njihovo pravilnost. 9. Glede narave (obsega) duševnih bolečin, ki jih je zaradi tožničinega nedopustnega ravnanja (opustitev) utrpel tožnik, se je sodišče prve stopnje (kot je razvidno iz 21. točke obrazložitve) oprlo na njegovo izpoved in zdravstveno dokumentacijo. Na podlagi teh dveh dokaznih sredstev in znanja (razumevanja), s katerim razpolaga vsaka običajna odrasla oseba,(3) je lahko upravičeno naredilo zaključke, kot jih je (in sicer da je tožnik zaradi prezasedenosti v priporu na duševnem področju trpel različne težave).(4) Pritožbena trditev, da nikjer ni podatka o težavah, ki naj bi jih tožnik imel že pred prihodom v pripor, je prav tako povsem splošna.(5) Ob tem ni razvidno, da bi toženka v tem oziru na prvi stopnji kadarkoli kaj ustrezno (konkretno) navajala oziroma predlagala (prvi odstavek 337. člena ZPP(6)).

10. Prav tako je sodišče prve stopnje zadostno (ustrezno) obrazložitev podalo glede višine prisojene odškodnine. Res je, da je pri tem v 23. točki obrazložitve navedlo napačno opravilno številko sodbe, na katero se sklicuje,(7) kar pa na dejstvo, da je odločitev obrazložena oziroma „preverljiva“, ne vpliva. Tega ne spremeni niti okoliščina pomanjkanja ustrezne domače sodne prakse v tovrstnih primerih, na katero se zato sodišče prve stopnje (razen prej omenjenega primera(8)) pač ni moglo sklicevati. Sodišče prve stopnje je na podlagi značilnosti (vsebine) s strani tožnika utrpljene nepremoženjske škode (kot to ugotavlja v 20. in 21. točki obrazložitve) na podlagi 179. člena OZ(9) prisodilo odškodnino, ki jo je moč oceniti kot primerno (pravično). Zakaj naj temu ne bi bilo tako, pritožba (konkretno) ne uspe pojasniti. Zgolj okoliščina, da se je zaradi pomanjkanja tovrstne domače prakse sklicevalo le na en primer, pa (kot je bilo poudarjeno) v odločitev ne vzbudi nobenega pomisleka. Brezpredmetno je tudi (samo za sebe sicer pravilno) pritožničino poudarjanje, češ da posledice trpljenja zaradi pripora ni moč šteti za pravno priznano škodo. Tožnik namreč v konkretnem primeru vtoževane odškodnine ni utemeljeval s samo okoliščino pripora, ampak s škodo, ki jo je utrpel zaradi drugih s priporom povezanih nedopustnih okoliščin (neprijetnosti), ki jih je moč pripisati toženki. Zaradi le-teh pa mu je bila odškodnina tudi prisojena (glej predvsem obrazložitev v 14. - 16. točki ter v 20. in 21. točki obrazložitve). Že sodišče prve stopnje je nadalje v točkah 14 in 15 obrazložitve natančno in prepričljivo pojasnilo, koliko je znašala kvadratura na osebo v prostorih, v katerih je v času pripora bival tožnik. Pri tem je ugotovilo, da je bila ta kvadratura bistveno manjša od 7 m2, kolikor naj bi znašala. Pritožbena trditev, da naj bi imel tožnik ves čas več kot 3 m2 bivalnega prostora, je zato (v najboljšem primeru) pomanjkljiva,(10) zatrjevanje, da naj bi se razmere v zaporu od izdaje sodbe ESČP v zadevi Mandić in Jović bistveno izboljšale, pa očitno presplošno in zato prav tako ne poraja nobenega pomisleka v pravilnost izpodbijanih zaključkov (ugotovitev). Priče, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje po pritožničinem mnenju zaslišati (pa jih ni), so bile predlagane glede režima gibanja pripornikov oziroma zapornikov (glej peto stran tožničine pripravljalne vloge z dne 19.6.2015 oziroma l. št. 26).(11) Da bi te priče lahko pojasnile (kot to navaja pritožba), koliko časa so okna odprta, kdaj so odprta vrata, ne le, da torej ni bil razlog, zaradi katerega je bilo njihovo zaslišanje v postopku na prvi stopnji predlagano (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini (nedopustnih) toženkinih opustitev za odločitev v tej zadevi tudi sicer nebistveno.

11. Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja 7 m2 minimalno kvadraturo na osebo, ki jo je kot standard določil Evropski odbor za preprečevanja mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Ker se na zadevne standarde CPT v svojih odločbah sklicuje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP),(12) je jasno, da njihov pomen bistveno presega naravo priporočila (to je „približnega in zaželenega okvirja“). Tudi določba drugega odstavka 27. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora(13) ima navkljub temu, da ureja položaj zapornikov (in ne pripornikov), ter obstoju tretjega odstavka istega člena (ki ga izpostavlja pritožba), svoj (pomemben) „dejanski“ pomen.(14) Kvadratura, do katere je bil v času pripora „upravičen“ toženec, pa je bila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (glej 14. točko obrazložitve), bistveno manjša od 7 m2. Poleg tega „težava“ ni bila le v bistveno premajhni kvadraturi, ampak tudi drugih z izvajanjem pripora povezanih (negativnih) okoliščinah (neprijetnostih), na katere je prav tako prepričljivo opozorilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sklicevanje na ukrepe, s katerimi naj bi toženka (to bistveno) premajhno površino poskušala kompenzirati, neprepričljivo. Tudi ti ukrepi (ki jih pritožba omenja) vseh teh problemov (predvsem očitne prezasedenosti kot osnovnega) seveda ne morejo razrešiti.(15) Okoliščina, da toženka ni prerekala tožnikove trditve, da sobe urejenega prezračevanja niso imele,(16) upoštevaje drugi odstavek 214. člena ZPP pomeni, da jo je priznala.(17) Ker takšnega zaključka ni podalo v zvezi s prezračevanjem v WC-ju, v tej smeri podano pritožbeno razlogovanje ni (najbolj) jasno. Zatrjevanje, da tožnik v vtoževanem obdobju nikoli ni posredoval informacij, da v kateri izmed sob, v katerih se je nahajal, sistem prezračevanja ne deluje oziroma se zaradi slabega zraka ali drugih težav pritoževal, pa predstavlja nov in posledično neupošteven ugovor (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v obrestnem delu pomanjkljiv (nerazumljiv), ne drži. S tem, kar je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tožbeni zahtevek (kot to zmotno meni pritožba) seveda ne more biti prekoračen. Tožbeni zahtevek je moč prekoračiti le z izrekom (torej samo odločitvijo), ki je edini del odločbe, ki postane pravnomočen (glej 319. člen ZPP(18)) oziroma zavezujoč (in ne z obrazložitvijo).(19) V zvezi s tožnikovo pritožbo:

13. Sodišče prve stopnje se (v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) v zvezi določitvijo višine odškodnine sklicuje (tudi) na odškodnino prisojeno v podobni zadevi. Pri tem (kot je bilo omenjeno v 10. točki obrazložitve te sodbe) je v nadaljevanju pomotoma navedlo, češ da naj bi šlo za sodbo opr. št. P 1941/14-II, kar pa predstavlja opravilno številko izpodbijane sodbe. A seveda zgolj zato obrazložitev ni nejasna oziroma sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se dejansko sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1725/2010 z dne 9.5.2011, ki se nahaja v prilogi A6 in ki jo je predložil tožnik sam.(20) Iz te je namreč razvidno, da je bila za približno sedem mesecev pripora prisojena odškodnina v približni višini dveh povprečnih neto plač oziroma da je bila na dan prestanega pripora prisojena odškodnina, ki je zelo podobna tisti prisojeni v predmetni zadevi.(21) Sodišče prve stopnje se v isti točki obrazložitve kot primerjavo sklicuje tudi na sodbo ESČP sprejeto v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji, v kateri je bila vsakemu od tožnikov prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR. Vendar pa je jasno, da je lahko takšno sklicevanje samo okvirno. ESČP je v 39. točki obrazložitve odločbe sprejete v zadevi Bizjak proti Sloveniji (št. 25516/12 z dne 8.7.2014) poudarilo, da mora biti pri določanju odškodnine (razumnega zneska pravičnega zadoščenja) domačim sodiščem dopuščen širši okvir proste presoje. Ocena mora biti izvedena na način, ki je usklajen ne le z njihovim pravnim sistemom in tradicijami, ampak tudi z upoštevanjem življenjskega standarda zadevne države, pa čeprav so lahko posledično zneski nižji od tistih, ki jih je ESČP dosodilo v podobnih primerih. Z ozirom na to višina odškodnine prisojene s strani ESČP v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji za prisojo odškodnine v predmetni zadevi ne more biti odločilno merilo. Upoštevajoč za določitev relevantna dejstva(22) kot tudi s strani ESČP za določitev odškodnine (prej omenjene) pomembne okoliščine prisojena odškodnina tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino v smislu 179. člena OZ.(23)

14. Ločeno ugotavljanje pravdnega uspeha po temelju in višini je sprejemljivo samo v primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. ZPP namreč ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja pretežni pa tudi izrazito dražji del dokaznega postopka. Ker v konkretnem primeru za takšno situacijo ne gre, tudi ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita svoje z njima nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kar je utemeljilo na pravilnem (načelnem) izhodišču, da v primeru nezakonitega (neustavnega) ravnanja države oziroma njenih organov (zastaralni) rok začne teči s prenehanjem tega ravnanja. Drugačno naziranje bi v 26. členu Ustave RS predvideno pravico do povračila škode močno izvotlilo.

Op. št. (2): Pri čemer s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, neposredno niti ne polemizira (ne pojasni, zakaj bi bilo napačno).

Op. št. (3): Zato ni bilo potrebno angažirati nobenega izvedenca.

Op. št. (4): Tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi v tem oziru zgolj povzelo tožnikove navedbe.

Op. št. (5): Presplošni (in posledično neupoštevni) so tudi ostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotovljen obseg nepremoženjske škode (npr. pojasnjevanje, kako mora odškodnina za duševne bolečine izpolnjevati objektivni kot subjektivni kriterij).

Op. št. (6): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (7): Dejansko gre za sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1725/2010 z dne 9.5.2011 (glej prilogi A6 in A7).

Op. št. (8): Katerega omenja ob zmotnem sklicevanju na opravilno številko predmetne zadeve in v katerem je bila prisojena odškodnina, ki je na časovno enoto prestanega pripora povsem primerljiva s prisojeno v konkretnem primeru (glej prilogi A6 in A7).

Op. št. (9): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pritožničina trditev povsem ne drži. Tudi sicer pa je bistveno to, da površina ni dosegla standarda, ki ga omenja sodišče prve stopnje.

Op. št. (11): In sicer gre za priče C.C., Č.Č. in D.D. Op. št. (12): Odločitve ESČP, ki ustvarjajo neposredno uporabno sodno prakso, pa mora Republika Slovenija spoštovati.

Op. št. (13): Uradni list RS, Uradni list RS, št. 102/2000, s kasnejšimi spremembami Op. št. (14): Narekuje namreč standard, ki bi moral biti zagotovljen ne le zapornikom, ampak tudi pripornikom (saj v tem oziru razlogov za razlikovanje med obema skupinama ni moč videti).

Op. št. (15): Na toženkino zavedanje tega dejstva nenazadnje kaže tudi sam toženkin predlog za premestitev tožnika v drug zavod.

Op. št. (16): Sodišče prve stopnje izpostavlja (glej 16. točko obrazložitve), da naj bi to celo potrdila Op. št. (17): Da naj bi tožnik imel možnost vnosa ventilatorja, pa takšnemu zaključku seveda ne nasprotuje (glej obrazložitev v 16. točki izpodbijane sodbe).

Op. št. (18): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (19): Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, a ustrezno (konkretno) ne pojasni zakaj naj bi bila ta nepravilna.

Op. št. (20): Glej tudi v isti zadevi izdano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2360/2011 z dne 21.3.2012 (priloga A7).

Op. št. (21): Ker je ta okoliščina za primerjavo prisojenih odškodnin ključni kriterij, ni razvidno (pritožba tega ne pojasni), katere okoliščine, ki bi omogočale primerjavo dejanskega stanja, bi morale biti v tem oziru še razvidne (oziroma s strani sodišča prve stopnje izrecno izpostavljene).

Op. št. (22): Prvenstveno dolžino trajanja pripora, v okviru katerega tožniku ni bila zagotovljena minimalna površina (vključno z ostalimi neprijetnostmi, na katere opozarja sodišče prve stopnje in ki gredo toženki v breme), ter posledičen obseg (vsebina) tožnikovega duševnega trpljenja.

Op. št. (23): Saj je v kontekstu odškodnin, ki se za nepremoženjsko škodo prisojajo v slovenskem pravnem prostoru (poleg tega je, kot je bilo omenjeno, na časovno enoto pripora povsem primerljiva z odškodnino, ki je bila prisojena v zadevi I P 1725/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani).