Jedro

Merilo, od kdaj teče rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, ne predstavlja trenutka pridobitve lastninske pravice tretjega. Pri štetju roka namreč ni bistveni neposredni učinek posameznega od več dejanj dolžnika, pač pa celotna aktivnost dolžnika, ki je usmerjena k oškodovanju upnikov. V spornem primeru je bila vložitev zemljiškoknjižnega predloga s strani dolžnika I. K., eno od dejanj, ki je privedlo do oškodovanja pritožnice in predstavlja skupaj s pripoznavo in na njeni podlagi izdano sodbo na podlagi pripoznave, enotno dejanje, ki ga je dolžnik pričel s pripoznavo in zaključil z vložitvijo predloga v zemljiško knjigo. Zato je tudi vložitev predloga za vpis v zemljiško knjigo šteti za dejanje, ki ga lahko pritožnica izpodbija na podlagi 255. do 260. čl. OZ. Ker so dolžnikova dejanja najprej z izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki je povzročila izdajo sodbe na podlagi pripoznave, in nato še samoiniciativno realizacijo te sodbe v zemljiški knjigi z vložitvijo predloga za vpis lastninske pravice na ime tožene stranke, kateremu je bilo pravnomočno ugodeno, več kot očitno vsa strmela k namenu oškodovati pritožnico, in so kot takšna vsa nedopustna, zadnje dejanje pa je dolžnik storil manj kot eno leto pred vložitvijo predmetne tožbe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo štelo kot pravočasno (1. odstavek 257. člena OZ), pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo naslednjim tožbenim zahtevkom:

1. da so – pripoznava tožbenega zahtevka, ki jo je kot tožena stranka podal I. K., O. T. v, N. m., v pravdni zadevi opr. št. P 50/2002 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, sodba na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 50/2002 z dne 27.2.2002, ki se nanaša na pridobitev solastnske pravice na nepremičnini, parc. št. 878, k.o. G. v., v korist tožene stranke S. I., O. T. , N. m, do nerazdelne ½ ter zemljiškoknjižni predlog Dn. št. 760/2006, vložen pri Okrajnem sodišču v Novem mestu, brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke Jo. K., G. , S;

2. da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na svojem solastnem deležu na nepremičnini, parc. št. 878, k.o. G. v., in sicer za izterjavo terjatve tožeče stranke do I. K., O. T. N. m., v višini 38.902,50 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki teko od zneska 771.257,38 SIT od 1.8.2001 do vključno 31.12.2006 in od zneska 8,551.337,70 SIT od 26.4.2002 do vključno 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.902,50 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, zmanjšano za terjatev I. K. po nasprotni tožbi do višine 20.466,51 EUR z evrsko protivrednostjo zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 4,904.595,49 SIT od 6.6.2003 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in zneska 20.446,51 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, ter povračilo pravdnih stroškov v znesku 518,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila, vse v roku 15 dni, sicer bo izjavo volje nadomestila ta sodba.

3. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 2.418,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani, kateremu se naj pritožba skupaj s spisom odstopi, napadeno sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Poudarja, da je sodišče očitno prezrlo stališče iz sodne prakse, teorije in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 6299/2006, z dne 8.11.2006, kjer je eksplicitno navedeno, da je bila lastninska pravica pridobljena na podlagi sodne odločbe, pri čemer je ta prenesena oziroma pridobljena že sama s pravnomočnostjo take odločbe (42. čl. SPZ) in za njeno pridobitev ni potreben še poseben pridobitveni način, to je vknjižba v zemljiško knjigo, pri čemer je treba poudariti, da sodna odločba ni dejanje dolžnika, ampak je dejanje sodišča. Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na nepremičnini ni razpolagalno dejanje in ni objektivni pogoj v smislu 255. čl. OZ, saj pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ni odvisna od vpisa le te v zemljiško knjigo, ampak je zgolj dejanje, ki ga je bilo potrebno opraviti zaradi neupoštevanja Zakona o zemljiški knjigi s strani sodišča, saj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti vpisati lastninsko pravico že na podlagi pravnomočne sodbe. V času, ko je sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 50/2002 postala pravnomočna, je namreč veljal še stari zakon o zemljiški knjigi, ki je določal, da je sodišče samo po uradni dolžnosti dolžno vpisati sodbo, ki se nanaša na lastninsko pravico tudi v zemljiško knjigo, tako je stranka smatrala, da je to že urejeno. Šele novi zakon o zemljiški knjigi, ki je bil sprejet 16.9.2003, je to obveznost sodišča odpravil. Ko je toženka ugotovila, da do vpisa v zemljiško knjigo še ni prišlo, je želela sama podati predlog za vpis lastninske pravice, vendar je v izogib nevšečnostim, vpis predlagal Ivan Kranjc. Vendar dejanje, ki predstavlja vložitev predloga v zemljiško knjigo na podlagi že obstoječe lastninske pravice ne predstavlja dejanja dolžnika in s tem izpolnitve objektivnega pogoja v smislu 252. čl. OZ. Posebej je treba opozoriti tudi na Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih na straneh 252 in 253, kjer se eksplicitno navaja, da izpodbijanje pravnih dejanj pomeni odstopanje od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje, razmerje med strankama in da so zato pogoji strogo določeni in zahtevajo ozko razlago. Samo, če so izpolnjeni vsi pogoji, lahko nastopijo pravne posledice izpodbijanja. Za takšno izpodbijanje je aktivno legitimiran samo upnik, če je resno ogrožena njegova zmožnost poplačila, česar pa v tem primeru ni mogoče trditi, saj K. I. prejema redni mesečni dohodek, kar pomeni, da dolžnik razpolaga s svojim premoženjem. Če lahko upnik uspe s poplačilom na kakšenkoli drug način, tudi po zanj težji poti, pogoji za izpodbijanje niso podani. Treba je opozoriti tudi na zapadlost terjatve, ki v danem primeru še ni zapadla v plačilo. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 32/2009, z dne 3.6.2009 v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, P 160/2002 z dne 3.10.2008, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je vložena revizija opr. št. P 160/2002. Domnevna terjatev in s tem njena višina, ki jo terja upnica, v tožbi tožeča stranka, do tožnika K. I., še ni znana, zato je sodišče napačno odločilo, ko je v napadeni sodbi določilo višino terjatve in njeno zapadlost. Z izpodbijano sodbo opr. št. P 364/2007 se tožena stranka ne more strinjati. V osnovi je že izpodbijana sodba opr. št. P 160/2002 v postopku revizije, saj temelji na napačni uporabi materialnega prava, poleg tega pa je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP. Sodišče je prezrlo navedbe dolžnika K. I, da je bil zaradi ravnanj tožeče stranke prisiljen sam poravnati vse dolgove, kot izhaja iz revizije z dne 10.8.2009. Neplačevitost dolžnika je poleg oškodovanega upnika bistven vsebinski pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Neplačevitost je objektivno stanje in s tem eden izmed objektivnih pogojev 255. čl. OZ. Če dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, v kolikor se dejansko izkaže, da obveznost v navedeni višini obstoji, mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj še niso podani. Tako je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo določbe materialnega prava, ko je na podlagi kumulativno neizpolnjenih objektivnih pogojev iz 255. čl. OZ, izdalo izpodbijano sodbo. Sodišče je tudi prezrlo navedbe in prič v postopku, in sicer v delu, ki se nanaša na sfero oziroma na vir sredstev, ki se nanašajo na nakup nepremičnine parc. št. 878, k.o. G. v., katere solastniški delež se je prenesel na toženo stranko. Iz zapisnika naroka z dne 17.5.2010, opr. št. P 364/2007, je razvidno, da je tožena stranka izpovedala, da je I. K. (svojemu očimu) posodila svoje prihranke v višini 3,000.000,00 SIT. Navedla je, da je prihranke pridobila od očeta, stare mame, darila ob obhajilu, birmi, … navedla je še, da je denar hranila doma in da ga ni imela v banki. Povedala je, da je I. K. tožila, zato ker se je le ta izmikal vračilu denarja in tako posledično preko tožbe pridobila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini, oziroma na podlagi sodbe o pripoznavi lastninske pravice, pravnomočne na dan 30.6.2002. Pomembno je, da je sfera dejanja in s tem posledično priznanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini že od samega začetka v lasti I. S., in da je bil K. I. zgolj formalni lastnik nepremičnine in je v dejanski lasti nikoli ni imel. Napačno je tožničino stališče, da je pravno dejanje, ki ga je opustil I. K. škodno vplivalo na tožnico, saj nikoli ni bil dejanski lastnik te nepremičnine. Vse navedbe, ki jih je izpovedala S. I. so pozneje v navedenem zapisniku potrdili I. K. in L. Ič. Izjave K. B., sina K. I, podana na zapisnik istega dne, pa ni šteti kot relevantne v zvezi s finančnimi sredstvi I. K. in takrat njegovega podjetja, saj kot je sam navedel, v finančno stanje podjetja ni imel nikoli vpogleda. Tožeča stranka je navajala, da tožena stranka ni imela svojih finančnih sredstev oziroma dovolj denarja za financiranja nakupa in gradnje hiše. V potrditev teh navedb je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče V. I., ki pa je nato na naroku izpovedal ravno nasprotno, in sicer da je imela tožena stranka prihranke v višini 3,000.000,00 SIT, pri čemer ji je še redno plačeval preživnino, prav tako pa ji je še poleg preživnine dodajal denar, in sicer približno 500.000,00 EUR, vsakih 14 dni. Tako so priča tožeče stranke kot priče tožene stranke I. K. in A. K. skladno izpovedale, da je tožena stranka razpolagala s finančnimi sredstvi in so s tem ovrgle trditveno podlago tožeče stranke, ki ni uspela dokazati, da tožena stranka ni imela prihrankov in denarja za nakup in gradnjo hiše. Zaslišanja priče in tožena stranka so potrdila, da je slednja imela denar, ki ga je vložila v nakup in gradnjo hiše, zaradi česar izpodbijana dejanja ne predstavljajo neodplačnega razpolaganja I. K., ampak se je tekom postopka izkazalo prav nasprotno. Sodišče se je nepravilno postavilo na domnevo, da 15 letna dijakinja ne more imeti sredstev za nakup oziroma financiranja in nakupa nepremičnine. Zgolj odsotnost trditvene podlage, kot to navaja sodišče, pa ne more biti vzrok za takšno odločitev, navsezadnje je danes splošno znano, da ima lahko tudi najstnik svoje prihranke iz različnih virov in da z njimi prosto razpolaga. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 255. čl. v zvezi z 257. čl. OZ, ni podan v zakonsko predpisanem roku, saj je toženka lastninsko pravico na nepremičnini pridobila že z 2.3.2002 in sicer na podlagi pravnomočne sodne odločbe, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je bil vložen 30.6.2006 in tako ni podlage za obravnavo tožbenega zahtevka tožeče stranke, saj je ta zamudila rok za vložitev tožbe. Lahko bi šteli kot razpolaganje s premoženjem le to, da je I. K. pripoznal tožbeni zahtevek, vse ostalo pa ni bilo več v njegovi sferi. Izpodbijajo se lahko samo dejanja dolžnika in ne odločbe sodišč. Če se upošteva čas pripoznave tožbenega zahtevka se pokaže, da je v tem delu tožbeni zahtevek prepozen oziroma zamujen. Vse ostalo ne more biti predmet izpodbijanja, ker ne gre več za pravna dejanja K. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da v spornem primeru zemljiškoknjižni predlog z vpisom lastninske pravice na nepremičnini, ni razpolagalno dejanje in ni objektivni pogoj v smislu 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), je sodišče druge stopnje že navedlo svoje stališče v sklepu, opr. št. I Cp 2111/2007, z dne 5.9.2007, ko je poudarilo, da je v skladu s pravno teorijo treba v primerih, ko gre za pravno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, rok šteti od zadnjega dejanja. Merilo, od kdaj teče rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, ne predstavlja trenutka pridobitve lastninske pravice tretjega. Pri štetju roka namreč ni bistveni neposredni učinek posameznega izmed več dejanj dolžnika, pač pa celotna aktivnost dolžnika, ki je usmerjena k oškodovanju upnikov. V spornem primeru je bila vložitev zemljiškoknjižnega predloga s strani dolžnika I. K., eno izmed dejanj, ki je privedlo do oškodovanja pritožnice in predstavlja skupaj s pripoznavo in na njeni podlagi izdano sodbo na podlagi pripoznave, enotno dejanje, ki ga je dolžnik pričel s pripoznavo in zaključil z vložitvijo predloga v zemljiško knjigo. Zato je tudi vložitev predloga za vpis v zemljiško knjigo šteti za dejanje, ki ga lahko pritožnica izpodbija na podlagi 255. do 260. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ker so dolžnikova dejanja, najprej z izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki je povzročila izdajo sodbe na podlagi pripoznave, in nato še samoiniciativno realizacijo te sodbe v zemljiški knjigi z vložitvijo predloga za vpis lastninske pravice na ime tožene stranke, kateremu je bilo pravnomočno ugodeno, več kot očitno vsa strmela k namenu oškodovati pritožnico, in s0 kot takšna vsa nedopustna, zadnje dejanje pa je dolžnik storil manj kot eno leto pred vložitvijo predmetne tožbe, je tokratna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo štelo kot pravočasno (1. odstavek 257. člena OZ), pravilna. Sodba na podlagi pripoznave sama po sebi res ni pravno dejanje dolžnika, kot poudarja pritožnica, vendar pa je neposreden rezultat pripoznave dolžnika, ki je bila storjena v njeno korist in je zato utemeljen zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je pripoznava zoper njo brez učinka. Tožnica s tem delom zahtevka ne posega v pravna razmerja med I. K. in toženko. Uveljavlja zgolj svoja upravičenja iz pravnega razmerja, ki je nastalo med pravdnima strankama, s tem, ko je I. K. pripoznal tožbeni zahtevek v pravdni zadevi opr. št. P 50/2002 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Tožnica zato s predmetno tožbo ne posega v pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave, niti sodišče ne posega vanjo. Uveljavlja zgolj materialnopravno upravičenje iz omenjenega pravnega razmerja, katerega omenjena sodba na podlagi pripoznave ne ureja (glej tudi sklep VS RS II Ips 164/89 z dne 10.10.1989). Zato tudi niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da je toženka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini že s pravnomočnostjo sodbe in je bil vpis v zemljiško knjigo le deklaratornega značaja.

Pritožnica ima sicer prav, ko poudarja, da lahko nastopijo pravne posledice izpodbijanja le v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, pri čemer je za takšno izpodbijanje aktivno legitimiran samo upnik, če je resno ogrožena njegova možnost poplačila, ker dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njegove terjatve (2. odstavek 255. člena OZ). Takšen abstraktni pravni standard pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izkazanega dejanskega stanu in sicer, da dolžnik nima drugega nepremičnega premoženja, na katero bi lahko tožnica segla v postopku izvršbe in da je prezadolžen. Že od leta 1996 je v finančni stiski, zaradi blokiranega računa s strani DURS, obrt je zaprl 20.6.2001, prejema pa zgolj pokojnino v zajamčeni višini 562,04 EUR, ker mu 258,90 EUR trgajo na račun neplačanih kreditov, kar bo odplačeval še vse do svoje smrti. Upoštevaje, da je dolžnik dolžan plačati tožnici znesek v višini kar 38.902,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter še pravdne stroške v višini 518,94 EUR, je kot na dlani, da dolžnikovo premoženje oziroma njegovi dohodki ne zadoščajo za poplačilo tožničine terjatve, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje.

Vložitev revizije zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je dolžniku naloženo plačilo zneska upnika, tudi ne predstavlja situacije, ko terjatev še ni zapadla v plačilo, kot to poskuša pravno nepravilno prikazati pritožnica. Pravnomočno sodna odločba predstavlja izvršilni naslov, iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 160/2002 z dne 3.10.2008 pa povsem jasno izhaja, kakšen znesek je dolžan dolžnik plačati tožnici. Tudi določba 1. dostavka 255. člena OZ je bila torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljena.

Pravilna je tudi izpodbijana dokazna ocena prvostopnega sodišča v zvezi z vprašanjem ali izpodbijana dejanja predstavljajo neodplačna razpolaganja I. K.. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič (I. K., V. I.l. in B. K.) in do toženkinih izpovedb, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi. Življenjsko izkustveno je zavrnilo kot neverodostojne njihove izpovedbe o tem, kakšna denarna sredstva naj bi imela že tedaj toženka kot komaj 15 letna dijakinja, pri čemer v pritožbi prav tako izpostavlja okoliščina, da je s strani tožnice predlagana priča V. I. izpovedoval nasprotno, kot je trdila tožnica, na celovito dokazno presojo prvostopnega sodišča ni vplivala. Obširno pritožbeno povzemanje vsebine izpovedb naštetih prič in toženke trdnosti izpodbijane dokazne presoje ne more omajati, tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo izpovedbo priče B. K., ki je bil tedaj zaposlen pri dolžniku – svojemu očetu in ki je izpovedal o številu zaposlenih delavcev, večjemu številu naročil, ki so terjala celo nadurno delo in posledično prinesle tako njemu kot tudi drugim delavcem dobre dohodke. Okoliščina, da je tudi ta priča izpovedal, da v samo finančno stanje očetovega podjetja ni imel vpogleda, njegovih navedenih izpovedb o navzven oz. objektivno izkazanem uspešnem poslovanju očetovega podjetja, dokazne presoje tudi ne morejo omajati. Dokazni končni zaključek prvostopnega sodišča, da je imel Ivan Krajnc tedaj dovolj sredstev za gradnjo hiše (poleg dohodka iz obrti še honorar v višini 600,00 EUR od območne obrtne zbornice) in da tako ni potreboval še „tujih sredstev“ (torej tudi ne toženkinega „posojila“), je torej prepričljiv.

Pritožnica se sklicuje tudi na okoliščino, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe dolžnika K. I., da je bil zaradi ravnanj tožeče stranke prisiljen sam poravnati vse dolgove, kakor izhaja iz revizije z dne 10.8.2009. Revizijske navedbe, uveljavljane zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 32/2009, z dne 3.6.2009 v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 160/2002 z dne 3.10.2008, iz katere izvira tožničina terjatev zoper navedenega dolžnika, pa za to pravdo niso pravno pomembne. Zato se prvostopno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do teh trditev. Sodišča so se dolžna opredeljevati zgolj do pravno odločilnih trditev pravdnih strank. Že zgolj zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Ob povedanem je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, prav tako pa tudi ni izkazanih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).