Jedro

Očitek sostorilstva zaradi večje nevarnosti, ki je podana, kadar dva storilca načrtno storita kaznivo dejanje, lahko pomeni večjo težo dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2008 A.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena v zvezi s 25. členom KZ, mu izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.7.2008 izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je dejanje opredelilo po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ, pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb, to je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 372. člena, 11., 9. in 7. točko prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja naslednje kršitve: - sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje prikrivanja v sostorilstvu vendar o tem nima razlogov; - sodišče prve stopnje je navedlo, da je obdolženi na glavni obravnavi izjavil, da se ne bo zagovarjal in da tudi na vprašanja ne bo odgovarjal, vendar nima razlogov o tem, kar je obdolženi povedal na glavni obravnavi dne 2.4.2008; - razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na udeležbo sostorilca, so v nasprotju z izrekom sodbe sodišča druge stopnje; - ni mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da če je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv glede na pravno opredelitev nekega kaznivega dejanja, to ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP; - sodišče druge stopnje je prekoračilo obtožbo in poseglo v objektivno identiteto obtožbe in sodbe, ker je pravno opredelitev dejanja glede storilstva spremenilo tako, da izvršitev dejanja očita le obsojencu; - sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je navedlo, da opustitev ocene zagovora obdolženca, ki ga je ta podal v zaključni besedi, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka; - sodišče druge stopnje je kršilo določbo 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni odločilo o pritožbi državnega tožilke zoper sodbo; - sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov oziroma ni ugotavljalo določenih odločilnih dejstev v zvezi s predlaganimi dokazi, ki jih je zavrnilo; - sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za izločitev rokavice, ki je bila najdena ob ogledu, ki ni bil opravljen v skladu z določbami ZKP; - ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne temeljijo na dokazih, ki bi bili izvedeni in pretreseni na glavni obravnavi; - sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, tako tistih, ki jih je predlagala obramba, pa jih je sodišče zavrnilo kot tistih, ki bi jih lahko izvedlo po uradni dolžnosti, to pa je vplivalo na zakonitost pravnomočne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti prenagljena, saj sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi državne tožilke zoper sodbo, ki jo sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija obsojenčev zagovornik. Če bi sodišče ocenilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti kljub navedenemu dovoljena, pa vrhovni državni tožilec meni, da je utemeljena njena trditev, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni odločilo o vseh pritožbah.

B.

4. Izpodbijana sodba je postala pravnomočna in tudi izvršljiva na podlagi končne odredbe sodišča prve stopnje z dne 23.7.2008, čeprav ni bilo odločeno o pritožbi okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani prejelo neposredno 25.4.2008. Zoper na tak nepravilen način nastanka pravnomočnosti sodbe ni posebnega pravnega sredstva. Zato je Vrhovno sodišče štelo, da je zahteva zagovornika zoper (pravnomočno) sodbo dovoljena. Zagovornik uveljavlja glede navedenega kršitev določbe 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa gre za kršitev v korist in ne škodo obsojenca. Te kršitve zato na zahtevo obsojenčevega zagovornika ni mogoče upoštevati.

5. Vložnik nima prav ko v zvezi z vprašanjem pravne opredelitve obravnavanega kaznivega dejanja in razlogi sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je spremenilo napačno opredelitev tako, da je dejanje opredelilo kot dejanje, ki ga je storil obsojeni A.S. sam in sicer kot kaznivo dejanje prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ. O tem ima sodba sodišča druge stopnje ustrezne razloge. Sodba sodišča prve stopnje je bila spremenjena, to pa pomeni, da so razlogi prvostopenjske sodbe v zvezi s prejšnjo pravno opredelitvijo izgubili svojo samostojnost in s tem tudi pravno relevantnost. Zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi sicer ne more biti podana zaradi nasprotij med dvema sodbama, to je sodbo sodišča prve in druge stopnje ampak le, če so podana v isti sodbi.

6. Sodišče (tako prve kot druge stopnje) je pri presoji vezano na opis dejanja, ki je predmet obtožbe, ni pa vezano na predlog tožilca glede njegove pravne presoje. Sodišče druge stopnje v tem primeru v opis dejanja ni posegalo ampak je dejanje, kot je bilo opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravilno pravno opredelilo, to pa ne more predstavljati posega v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Tudi sicer bi očitek sostorilstva v obravnavanem primeru pomenil zaradi večje nevarnosti, ki je podana, kadar dva storilca načrtno storita kaznivo dejanje, večjo težo dejanja, to pa pomeni, da spremenjena pravna opredelitev obsojencu ni bila v škodo. Zatrjevana kršitev po prvem odstavku 354. člena ZKP ni podana.

7. Sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja, da se obsojenec ni zagovarjal, res pa povzema le njegovo izjavo z dne 4.3.2008, da se ne bo zagovarjal in da tudi na vprašanja ne bo odgovarjal, izrecno pa ne navaja, da je v svoji besedi ob koncu glavne obravnave dne 2.4.2008 povedal, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, da avtomobila ni prikrival, da pa je bil v njem sopotnik. Osebi, ki je vozila avto, naj bi govoril, naj ustavi, ko ju je začela loviti policija, vendar ta tega ni upoštevala. Ko je vozilo ustavilo, je poskušal na svoji strani izstopiti, vendar v paniki tega ni mogel storiti. Imena te osebe ni želel navesti, ker bi bil ogrožen. Drugega v zagovor ni imel povedati. Sodišče prve stopnje pa je na vsebino teh izjav v celoti in izčrpno odgovorilo pri navajanju razlogov o obstoju odločilnih dejstev, na podlagi katerih je ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje, ki mu ga je očitala obtožba. Zato ni mogoče sprejeti očitka, da sodba nima razloga o odločilnih dejstvih, ker se izrecno ni izjavila o obsojenčevem zagovoru.

8. Sum obrambe, da imajo policisti posnetek z napravo Provida, na podlagi katerega bi bilo mogoče tudi ugotoviti, kdaj je obsojenec stopil iz vozila in kdaj druga oseba, ki je bila z njim v avtu, pa posnetka niso priložili ovadbi oziroma dvom v pojasnilo policije, da s takim posnetkom ne razpolagajo, je vprašanje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Obramba ni pojasnila, kako bi bilo mogoče ugotoviti ali je bil posnetek napravljen oziroma zakaj ni bil napravljen. Z zavrnitvijo takšnega predloga pravice obrambe niso bile kršene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj predlog obrambe za izločitev rokavice, v notranjosti katere je bila najdena biološka sled s takšnimi značilnostmi, kot so pri obsojencu, neutemeljen. Iz teh razlogov tudi sledi, da ni bila storjena kršitev določbe 245. člena ZKP, ker je policija ogled, začet 28.1.2008, nadaljevala šele naslednji dan in takrat našla rokavico. Tem razlogom gre v celoti pritrditi, zatrjevana kršitev ni podana.

9. Okoliščina, da Inštitut za sodno medicino ni mogel opraviti izvedenstva - analize najdenih oziroma zavarovanih bioloških sledi, ker ni bilo več dovolj gradiva za preiskavo, ne pomeni kršitev pravic obrambe kot to zatrjuje vložnik. Ugotovitve Centra za forenzične preiskave so dovoljen dokaz, ki ga obramba ni omajala ne glede njegove vsebine ne v verodostojnosti. Treba je še opozoriti, da obramba tudi ni navedla ničesar, kar bi jemalo verodostojnost ugotovitvam policije, te ugotovitve pa je sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 355. člena ZKP tehtalo posebej in v zvezi z drugimi dokazi, zato zgolj zatrjevanje, da je dokaz pridobila policija (tako kot tudi druge dokaze), ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je bila kršena pravica do obrambe.

10. Zatrjevanje vložnika, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih lahko izvedlo po uradni dolžnosti, predstavlja lahko le nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ne more pa to pomeniti kršitev pravic obrambe.

C.

11. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka z izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP, pri čemer je bila povprečnina v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP določena ob upoštevanju trajanja zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.