Jedro

Carinski dolg je nastal na podlagi točke a) 1. odstavka 204. člena CZS. Iz 143. člena CZS izhaja, da višina uvoznih dajatev, ki se plačujejo za blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, znaša za vsak mesec ali vsak začeti mesec, v katerem se blago nahaja v postopku začasnega uvoza z delno oprostitvijo, 3% tistega zneska dajatev, ki bi ga bilo za tako blago treba plačati, če bi bilo sproščeno v prosti promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza. Določilo se nanaša na blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice odločil, da je tožeča stranka zavezana k plačilu dajatev za vlečno vozilo z registrsko številko ... iz tarifne oznake 8701 20 90 kombinirane nomenklature in TARIC kodo 00 od carinske vrednosti 25.009,98 EUR in sicer plačilu carine in davka na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 9.803,90 EUR z 10 dnevnim rokom plačila in nespensuzivnim učinkom pritožbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je Oddelek za kontrolne zadeve Carinskega urada Jesenice podal Oddelku za upravni postopek, prekrške in izterjave predlog za obračun dajatev. Iz predloga izhaja, da je 19. 7. 2005 mobilna kontrolna skupina carinskega urada iz Nemčije na zvezni avtocesti 8, na kompleksu počivališča pri bencinski črpalki Piding Nord, kontrolirala vlečno vozilo, registrirano na Hrvaškem na tožečo stranko, med prevozom blaga iz Italije na Nizozemsko. Voznik je predložil dovolilnico CEMT št. 0106 in pripadajoči dnevnik voženj. Bavarski deželni kriminalistični urad je ugotovil, da je dovolilnica CEMT za leto 2005 HR št. 0106, ki se glasi na tožečo stranko, ponarejena. Z vpogledom v dnevnik vožnje k CEMT dovoljenju št. 0106 tožeče stranke so nemški carinski organi ugotovili, da je bil dne 9. 3. 2005 s ponarejeno dovolilnico CEMT z vlečnim vozilom z uradno registrsko oznako KT 800BL, registriranim na Hrvaškem, opravljen prevoz 23.300 kg izdelkov iz železa iz Slovenije (Jesenice) v Belgijo (Herstol) (list omenjenega dnevnika vožnje št. 0006, peti zaporedni vpis), kar predstavlja prevoz znotraj Skupnosti, ki ga sicer veljavna CEMT dovolilnica omogoča. Tožeča stranka je bila z obvestilom z dne 29. 11. 2009 obveščena, da je zoper njo uveden postopek po uradni dolžnosti, ter na navedeno obvestilo podala pripombe, vendar ni navedla novih in dodatnih dejstev, ki bi lahko vplivala na obračun dajatev. Carinski urad Jesenice je ugotovil, da je bilo navedeno vlečno vozilo pri vstopu iz Hrvaške na carinsko območje Skupnosti deklarirano s konkludentnim dejanjem v skladu z 232. členom Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega Zakonika Skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) s spremembami. Iz slednje izhaja, da kadar ni izrecno pisno ali ustno prijavljeno, se šteje, da je bilo blago, prevozno sredstvo, prijavljeno za začasni uvoz z dejanjem iz 233. člena Izvedbene uredbe, ki za namene iz 232. člena v a) točki 1. odstavka kot carinsko deklaracijo šteje sam prehod skozi carinski urad. V skladu s 558. členom Izvedbene uredbe je bilo s konkludentnim dejanjem deklarirano v carinski postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, kar je v nasprotju s točko c) 1. odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Ta določa, da se popolna oprostitev uvoznih dajatev odobri v primeru komercialne uporabe cestnih prevoznih sredstev, če se uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti, razen če ima prevoznik v vozilu veljavno dovolilnico CEMT. O opravljanju prevoza v notranjem prometu Skupnosti brez veljavne dovolilnice CEMT bi moral imetnik dovoljenja obvestiti carinske organe (2. odstavek 87. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UR L 301 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS). Ob ugotovitvi kam se uvrščajo rabljeni cestni vlačilci za polpriklopnike je carinski organ določil višino carine, pri čemer je upošteval, da je carinska vrednost tega vozila 25.000 EUR. Slednjo je določil v skladu z 31. členom in 35. členom CZS in 169. členom Izvedbene uredbe. Carinski dolg je nastal v skladu s točko a) 1. odstavka 204. člena CZS v trenutku, ko se obveznost, neizpolnitev katere povzroči nastanek carinskega dolga, preneha izpolnjevati, to je dne 9. 3. 2005, ko je bilo vlečno vozilo odpeljano s tovorom iz Slovenije v Belgijo s ponarejeno CEMT dovolilnico. Carinski dolg je v skladu z 2. odstavkom 204. člena CZS torej nastal dne 9. 3. 2005. Dolžnik za carinski dolg je v skladu s 3. odstavkom 204. člena CZS tožeča stranka. V skladu s 4. odstavkom 60. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/98 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV) pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev. Višina DDV je določena v skladu s 24. členom ZDDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V konkretnem primeru je bil podan zahtevek za dovoljenje za začasni uvoz praznega tovornega vozila s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev, pri čemer so bile kršene določbe točke c) 1. odstavka 558. člena Izvedbene uredbe, saj je bilo vozilo, brez da bi bili seznanjeni carinski organi, uporabljeno za komercialni prevoz, ki se je začel na ozemlju Skupnosti na Jesenicah (Slovenija), končal pa v Herstalu (Belgija). Pritožnik v pritožbi navaja, da je bila sporna relacija v dnevnik voženj v zvezi s CEMT dovolilnico št. HR 0106 vpisana po pomoti in iz nje ne izhaja, da je bil prevoz v Belgijo dejansko opravljen, saj ni opremljena z nobenim žigom, razen z žigom prehoda čez mejni prehod Obrežje, kar naj bi dokazovalo, da je tožnik iz Hrvaške v Slovenijo prišel s praznim kamionom. Prevoz, ki ga je opravil tožnik na relaciji Slovenija – Belgija, pa naj bi bil opravljen z veljavno dovolilnico CEMT št. HR 0018, katere spremljajoči dnevnik voženj naj bi potrjeval, da je tožnik s kamionom peljal iz Jesenic v Avstrijo čez tunel Karavnake in od tam naprej v Belgijo. Navedeno naj bi potrjevali žigi v listu št. 0008 dnevnika za CEMT št. HR 0018. Pritožbeni organ takim tožnikovim navedbam ne more slediti. Zgolj to, da določena relacija v dnevniku voženj ni opremljena z žigom carinskih organov še ne pomeni, kot to zatrjuje tožnik, da se prevoz na tej relaciji dejansko ni opravil, saj se ta dovolilnica pokaže carinskim organom le na njihovo zahtevo, pri čemer imajo ti možnost (ne pa obvezo) da to dovolilnico žigosajo. Časovno sosledje opravljenih voženj, relacije ter število prevoženih kilometrov, ki so razvidni iz dnevnika voženj k CEMT št. HR 0106 (strani 006 in 007) izključujejo možnost pomotnega vpisa sporne relacije v dnevnik voženj. Iz dnevnika voženj izhaja, da je bila od 9. 3. do 10. 3. 2005 opravljena vožnja na relaciji Jesenice - Herstal. Dnevnika voženj, za katerega tožnik zatrjuje, da pripada k CEMT št. HR 0018 pritožbeni organ ne more upoštevati, saj ni bil predmet kontrole carinskih organov, kot je bil dnevnik voženj k CEMT št. HR 0106. Tožnik v pritožbi ugovarja tudi vrednosti vozila, ki jo je prvostopenjski organ povzel po cenitvi nemških carinskih organov, opravljeni v skladu z določbami 31. člena CZS. Tožnikovi ugovori so pavšalni in predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik je imel možnost, da ta ugovor poda že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, saj mu je prvostopenjski organ to možnost dal z dopisom z dne 29. 11. 2006, česar pa ni storil. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da je ugotovitev, da je dovolilnica CEMT št. HR 0106 ponarejena, napačna, saj naj bi bilo iz odločbe Glavne carinarnice Augsburg razvidno, da carinski dolg ni nastal in da je carinski postopek zaključen. Iz dopisa, na katerega se sklicuje tožnik, pa izhaja, da carinski dolg na podlagi 202. člena CZS (nezakonit vnos) ni nastal, da pa dopuščajo možnost, da je carinski dolg nastal na podlagi 204. člena CZS (neizpolnjevanje obveznosti) in bodo o tem obvestili države članice, da to preverijo, kar so slovenski carinski organi tudi storili in na podlagi dobljenih rezultatov izdali v tem postopku izpodbijano odločbo.

Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo. V tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da naj bi bavarski deželni kriminalistični urad v postopku ugotovil, da je dovolilnica CEMT za leto 2005 HR št. 0106 ponarejena. Omenjeno dejstvo je ugotovljeno zmotno, kar jasno izhaja iz davčne odločbe Glavne carinarnice Augsburg, iz katere je razvidno, da carinski dolg ni nastal in da je carinski postopek zaključen. Tožena stranka je napačno ugotovila, da naj bi tožnik prevoz opravljal brez veljavne dovolilnice CEMT. Res je sicer, da je v dnevniku vožnje za mednarodni prevoz list št. 0006 zapisano, da naj bi tožnik opravil prevoz na relaciji Jesenice – Herstal z CEMT št. HR 0106, vendar vpogled v omenjeni dnevnik ni dokaz o ponarejeni dovolilnici CEMT. V dnevniku voženj v zvezi z omenjeno dovolilnico je namreč navedena relacija vpisana po pomoti in iz nje ne izhaja, da naj bi bil opravljen prevoz v Belgijo, saj ni opremljena z nobenim žigom, razen z žigom prehoda čez mejni prehod Obrežje. Iz omenjenega dnevnika je tako razvidno le, da je tožnik iz Hrvaške v Slovenijo prišel s praznim kamionom. Prevoz, ki ga je opravil tožnik na relaciji Slovenija-Belgija je bil opravljen z veljavno dovolilnico CEMT št. HR 0018, katere spremljajoči dnevnik voženj potrjuje, da je tožnik s kamionom peljal iz Jesenic v Avstrijo čez tunel Karavanke, od tam naprej pa v Belgijo. Navedeno v celoti potrjujejo tudi žigi v dnevniku za CEMT HR 0018, list št. 0008. Ker je tožnik imel za prevoz veljavno dovolilnico CEMT HR 0018 ni kršil določbe točke c) 1. odstavka člena 558 Izvedbene uredbe. Trditve drugostopenjskega organa, da se kilometri v CEMT HR 0106 ujemajo z dejansko opravljenimi kilometri, ne opravičujejo odločitve tožene stranke. Enaka kilometrina je namreč vpisana tudi v CEMT št. HR 0018, na podlagi katerega je bil prevoz dejansko tudi opravljen. Pri tem ne drži, da omenjeni CEMT ni bil prekontroliran s strani carinskih organov, saj vsebuje žig avstrijskih kontrolnih organov z dne 9. 3. 2005 in 11. 3. 2005. Tožnik je v času spornega prevoza razpolagal z veljavno dovolilnico CEMT za leto 2005 HR št. 0018 in tako razpolagal z veljavno dovolilnico za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu in je skladno z veljavno evropsko zakonodajo prevoz med dvema državama znotraj Evropske unije lahko izvajal, ne da bi plačal dajatve za začasni uvoz vozila. Posledično je neutemeljen tudi znesek dolgovanega DDV, ki je določen z izpodbijano odločbo. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je z dejanjem tožnika nastal carinski dolg na podlagi 204. člena CZS. Obravnavano vozilo je bilo na območje Republike Slovenije le začasno uvoženo in do dneva izdaje izpodbijane odločbe že vrnjeno v tujino, torej v Republiko Hrvaško, zaradi česar je oproščeno plačila uvozne carine.

Po mnenju tožnika pa tudi v primeru, da obravnavano blago pogojev za oprostitev plačila uvozne carine ne bi izpolnjevalo, višina uvoznih dajatev ne more presegati zneska, ki bi ga bilo treba zaračunati, če bi bilo to blago sproščeno v prosti promet. Ta namreč ne more presegati 3 % zneska dajatev, ki bi ga bilo treba zaračunati, če bi bilo to blago sproščeno v prosti promet mesečno. O najvišji višini uvoznih dajatev se drugostopenjski organ niti ni izjasnil, s čimer je bistveno kršil določbe ZUP (247. člen). Podrejeno tožnik ugovarja tudi ugotovljeni vrednosti vozila. Ta je bila ugotovljena na podlagi pavšalne ocene vrednosti, ne da bi carinski organ sporno vozilo sploh videl. Drugostopenjski organ ugotavlja, da naj bi imel tožnik možnost omenjeno dejstvo navesti že v postopku na prvi stopnji. Vendar iz obvestila z dne 29. 11. 2006 ne izhaja, da bo tožnik prekludiran s podajanjem navedb v postopku, če v postavljenem roku ne bo navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov.

Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Navaja, da je v obravnavani zadevi bilo sporno vozilo deklarirano za postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo carine in kolikor bi bile spoštovane obveznosti, ki izhajajo iz odobritve tega postopka, bi bilo vozilo popolnoma oproščeno plačila carine. Vendar pa, ker te obveznosti niso bile spoštovane, je na podlagi 204. člena CZS nastal carinski dolg in sicer v taki višini, kot če bi bilo blago sproščeno v prost promet. Stališče, da višina uvoznih dajatev ne sme presegati 3% zneska, ki bi ga bilo potrebno plačati, če bi bilo blago sproščeno v prost promet, je povzeto po določbah 1. odstavka 143. člena CZS. Ta določa, da znaša višina uvoznih dajatev, ki se plačujejo za blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, za vsak mesec ali vsak začeti mesec, v katerem se blago nahaja v postopku začasnega uvoza z delno oprostitvijo, 3% tistega zneska dajatev, ki bi ga bilo za tako blago potrebno plačati, če bi bilo sproščeno v prost promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza. Navedena določba v obravnavanem primeru ni uporabna. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodaja, da je tožena stranka spregledala tri izjemno pomembna dejstva. Za odločitev v zadevi je povsem irelevantno, ali je dovolilnica CEMT za leto 2005 HR št. 0106 morda ponarejena, saj je tožeča stranka mednarodni cestni prevoz blaga opravljala z veljavno dovolilnico CEMT HR 0018. Za prevoz s praznim kamionom oziroma za prevoz na relaciji Slovenija Hrvaška na podlagi sklenjenega bilateralnega sporazuma dovolilnica ni potrebna. Prevoz na relaciji Jesenice – Herstal je bil opravljen na podlagi veljavne dovolilnice, do obravnavane situacije je prišlo zgolj zaradi napake voznika kamiona, ki je isto kilometrino vpisal v oba dnevnika voženj. Zaključek prvostopenjskega organa o nastanku carinskega dolga temelji zgolj na ugotovitvi bavarskega deželnega kriminalističnega urada, da naj bi bila dovolilnica CEMT za leto 2005 HR št. 0106 ponarejena. Omenjeno dejstvo se je kasneje izkazalo za napačno, nemški carinski organ je torej ugotovil, da sporna dovolilnica ni bila ponarejena, CEMT št. 0018 pa v postopku sploh ni preverjal. Slednjega pa ni preverjal niti prvostopenjski organ, zaradi česar je izpodbijana odločba posledica nepopolne izvedbe postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločitve (prvostopenjskega organa, potrjenega z odločbo drugostopenjskega organa) in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o naložitvi uvoznih dajatev tožeči stranki na podlagi 204. člena CZS, ob upoštevanju 558. člena in 232. člena Izvedbene uredbe. Navedena odločitev temelji na zaključku, da je tožeča stranka z vozilom, registriranim na Hrvaškem, opravila prevoz železa znotraj Skupnosti (iz Slovenije v Belgijo) s ponarejeno dovolilnico CEMT (dovolilnica CEMT št. 0106). Tožeča stranka navedenemu zaključku prvostopenjskega organa ugovarja in navaja, da je za navedeni prevoz imela veljavno dovolilnico (dovolilnica CEMT št. 0018). Sodišče takšne ugovore zavrača. Iz dejanskega stanja nesporno izhaja, da je pri kontroli vlečnega vozila tožeče stranke voznik tega vozila nemškim carinskim organom predložil dovolilnico CEMT št. 0106 z dnevnikom vožnje, v katerem je vpisan prevoz blaga iz Jesenic (Slovenija) v Herstal (Belgija). Dejstvo je, da je nemškim carinskim organom predložil dovolilnico CEMT št. 0106 z dnevnikom vožnje, ki ga je bil dolžan pravilno izpolniti in v katerem je vpisana sporna relacija. Dolžnost, da se dovolilnica shrani v vozilu skupaj z dnevnikom, v katerem morejo biti vpisane vožnje, je tudi izrecno določena v omenjeni dovolilnici. Zato je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je po pridobitvi informacije nemških organov, da je predložena dovolilnica ponarejena, tožeči stranki naložil uvozne dajatve. Drugostopenjski organ je tudi pravilno obrazložil, da časovno sosledje opravljenih voženj, relacije ter število prevoženih kilometrov, ki so razvidni iz dnevnika voženj k CEMT št. HR 0106, izključujejo možnost pomotnega vpisa sporne relacije v dnevnik voženj, kot zatrjuje tožnik. Tožnik ugotovitvi drugostopenjskega organa, da se kilometri v CEMT HR 0106 ujemajo z dejansko opravljenimi kilometri, ne oporeka, meni le, da to ne opravičuje izpodbijane odločitve in navaja, da je enaka kilometrina vpisana tudi v CEMT št. HR 0018. Dejstvo pa je, da ni dokazano, da je imel voznik veljavno dovolilnico. Slednjega pa tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ iz razlogov, ki sta jih pojasnila oba organa, ni mogel upoštevati. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bil sporni prevoz opravljen z veljavno dovolilnico CEMT št. HR 0018. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na dopis Glavnega carinskega urada Augsburg, zato sodišče ne more slediti razlogom tožnika. Že drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da iz omenjenega dopisa izhaja, da carinski dolg na podlagi 202. člena CZS (nezakonit vnos) ni nastal, da pa dopuščajo možnost, da je carinski dolg nastal na podlagi 204. člena CZS (neizpolnjevanje obveznosti) in da bodo o tem obvestili države članice, da to preverijo, kar je bilo storjeno z izpodbijano odločbo. Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je carinski dolg nastal na podlagi točke a) 1. odstavka 204. člena CZS, s čimer se strinja tudi sodišče. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da višina uvoznih dajatev ne sme presegati 3% zneska, ki bi ga bilo potrebno plačati, če bi bilo blago sproščeno v prost promet. Iz 143. člena CZS izhaja, da višina uvoznih dajatev, ki se plačujejo za blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, znaša za vsak mesec ali vsak začeti mesec, v katerem se blago nahaja v postopku začasnega uvoza z delno oprostitvijo, 3% tistega zneska dajatev, ki bi ga bilo za tako blago treba plačati, če bi bilo sproščeno v prosti promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza. Citirano določilo se tako nanaša na blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Ne glede na to, da se drugostopenjski organ ni izjasnil o navedenem omenjena pomanjkljivost ne vpliva na pravilno odločitev prvostopenjskega organa. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na ugotovljeno vrednost vozila. Prvostopenjski organ je carinsko vrednost vlečnega vozila ugotovil glede na ugotovitve nemških carinskih organov, navedeni vrednosti tožeča stranka v postopku pred prvostopenjskim organom ni ugovarjala. Drugostopenjski organ je ugovore tožeče stranke, ki jih je podala v pritožbi, pravilno zavrnil, saj je ugotovil, da so pavšalni, ter da predstavljajo tudi nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP. Tudi v tožbi tožeča stranka ne navaja konkretnih razlogov, zato sodišče navedene ugovore kot pavšalne zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.