Jedro

Pristojnost študentskega sveta je med drugim tudi ta, da na podlagi rezultatov študentskih anket poda mnenje o pedagoškem delu posameznega visokošolskega učitelja, ki sodeluje v pedagoškem procesu in ki je potrebno v habilitacijskem postopku. Študentsko mnenje mora biti izdano v skladu s pravili postopka. To pomeni, da prvostopenjski organ lahko svojo odločitev opre na mnenje študentskega sveta šele potem, ko najprej presodi ali je bilo le-to izdano v skladu s pravili postopka. Le v tem primeru ga lahko obravnava kot relevantno mnenje organa.

Prvostopenjski akt ne vsebuje nobene vsebinske obravnave mnenja študentskega sveta, saj v zvezi s tem ne vsebuje prav nobenih dejstev. Razen tega iz predloženih spisov izhaja, da tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena z mnenjem Študentskega sveta, čeprav bi ji ga v konkretnem primeru prvostopenjski organ moral predložiti in ji dati možnost, da se do njega opredeli.

O zavrnitvi pritožbe tožnice zoper prvostopenjski akt je z drugostopenjsko odločbo odločil rektor Univerze, čeprav bi o pritožbi zoper odločbo o neizvolitvi v naziv moral odločati senat Univerze. S tem, ko je na drugi stopnji odločal nepristojen organ, je bilo tožnici nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani odločbi Senata Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru št. 11/1279 z dne 12. 11. 2009 in rektorja Univerze v Mariboru št. O 492/2009-526 BFG z dne 15. 12. 2009 odpravita in se zadeva vrne Senatu Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru v ponoven postopek.

2. Univerza v Mariboru je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Senat Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru (v nadaljevanju FVV UM) v ponovljenem postopku na podlagi določil 56. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZviS), 190. člena, 6. alinee 314. člena in 315. člena Statuta Univerze v Mariboru (Uradni list RS, št. 36/09, v nadaljevanju Statut UM UPB 7), Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (Obvestila UM XIII-1-2005 in spremembe Obvestila UM XIV-9-2006 in XV-8-07, v nadaljevanju Merila), Zahtevnejših kriterijev za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev FVV (Obvestila UM XVI-3-2008) ter ob vpogledu v dokumentacijo kandidatke z odločbo odločil, da dr. A.A., roj. ... 2. 1956, stanujoča ..., Ljubljana - sedaj tožnica, ni ponovno izvoljena v naziv docentke za področje uporabnega jezikoslovja v varstvoslovju. V svoji obrazložitvi navaja, da je kandidatka, profesorica nemškega jezika, dne 10. 11. 2008 podala vlogo za ponovno izvolitev v naziv visokošolske učiteljice - docentke za področje uporabnega jezikoslovja v varstvoslovju. Fakulteta je v začetku leta 2009 izvedla postopek izvolitve in senat FVV je dne 10. 4. 2009 izdal odločbo št. 11/382-09, s katero je odločil, da kandidatka ni ponovno izvoljena v naziv docentke. Na izdano odločbo se je tožnica pritožila na Senat Univerze v Mariboru, ki je zadevo obravnaval na 22. redni seji dne 19. 5. 2009, izdal odločbo in sklep (št. 034/09-524 JR), s katero je odločil, da se pritožbi pritožnice ugodi in se odločba Senata FVV UM št. 11/382-09 z dne 10. 4. 2009 odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku je Senat FVV UM imenoval komisijo treh strokovnih poročevalcev za izdelavo strokovnega poročila v sestavi: red. prof. dr. B.B. iz FF UL, izr. prof. dr. C.C. iz FF UM in doc. dr. Č.Č. iz FF UL. Ker je dr. C.C. dne 14. 8. 2009 s pisno izjavo odstopila od izdelave mnenja, je Senat FVV na svoji seji dne 4. 9. 2009 imenoval nadomestnega poročevalca doc. dr. D.D. iz FVV UM. Prav tako je bil za ponovno izdelavo mnenja zaprošen tudi Študentski svet FVV. Strokovna komisija je kandidatko predlagala za ponovno izvolitev v naziv docenta za predmetno področje, člani Študentskega sveta FVV pa so na svoji 7. redni seji dne 18. 6. 2009 podali negativno mnenje, v katerem so bili navedeni enaki razlogi in obrazložitev kot v podanem mnenju z dne 2. 2. 2009. Habilitacijska komisija FVV je na seji dne 9. 10. 2009 obravnavala vlogo kandidatke in sprejela sklep, da se na Senat FVV poda predlog za njeno ponovno izvolitev v naziv docentka in da se o tem izvede tajno glasovanje. Senat Fakultete FVV se je pred odločanjem na seji Senata dne 10. 11. 2009 seznanil z dokumentacijo kandidatke in ugotovil, da ima imenovana tri pozitivna strokovna mnenja strokovnih poročevalcev, da izpolnjuje zaostrene kriterije iz Zahtevnejših kriterijev za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev FVV, da dosega zadostno število točk za ponovno izvolitev v naziv docentke, nima pa pozitivnega mnenja Študentskega sveta FVV, kar zahteva 7. člen Meril. Senat FVV je navedeno dejstvo upošteval, preden je odločal s tajnim glasovanjem. Tajno glasovanje je izvedla tričlanska volilna komisija, ki jo je potrdil Senat FVV UM na seji dne 10. 11. 2009. Pri glasovanju za izvolitev kandidatke se je izločil doc. dr. D.D., ki je bil v izvolitvenem postopku imenovan za enega od strokovnih poročevalcev za izdelavo strokovnega poročila o kandidatkinem izpolnjevanju strokovnih pogojev. Komisija za izvedbo volitev je po pregledu vseh glasovnic ugotovila, da je od navzočih 12 članov Senata FVV UM h glasovanju pristopilo 11 članov; od tega sta dva člana glasovala ZA izvolitev, pet članov PROTI izvolitvi, štirje člani pa so se glasovanja vzdržali. Glede na rezultate glasovanja je komisija ugotovila, da kandidatka ni bila ponovno izvoljena v naziv docentke za področje uporabnega jezikoslovja v varstvoslovju, saj bi bilo za izvolitev potrebnih 6 glasov navzočih članov. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 190. člena Statuta UM, na določilo 58. člena Ustave RS in na določili 6. in 55. člena Zakona o visokem šolstvu. Navaja, da je odločitev Senata FVV UM volilna odločitev. Univerza v Mariboru ima zagotovljeno avtonomijo v 58. členu Ustave RS in je ta avtonomija izpeljana v 6. členu Zakona o visokem šolstvu, ki določa, da je Univerza v Mariboru avtonomna pri volitvah v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Tudi po 1. odstavku 55. člena Zakona o visokem šolstvu je lahko v naziv docenta izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti, kar pomeni diskrecijsko pravico senata članice pri odločanju o izvolitvi.

Tožnica vlaga pritožbo zoper prvostopenjski akt zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, kršitev pravil postopka in nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bilo v postopku že drugič ugotovljeno, da izpolnjuje vse pogoje za izvolitev v naziv docentke, prav tako že drugič ni pridobila pozitivnega mnenja Študentskega sveta (ŠS) FVV, kar naj bi izhajalo iz negativnega mnenja in obrazložitve ŠS z dne 18. 6. 2009. To dejstvo je senat upošteval, preden je odločal s tajnim glasovanjem. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, komisija za izdelavo strokovnega poročila sploh ni pripravila posebnega poročila v skladu s 194. členom Statuta, saj so poročevalci, ki so bili imenovani v to komisijo, pripravili samo ločena strokovna poročila, ki so bila dokončno pripravljena šele dne 12. 10. 2009, pri čemer je habilitacijska komisija že na seji 9. 10. 2009 obravnavala njeno vlogo in sprejela sklep o podaji predloga za ponovno izvolitev. S tem je bila kršena določba 194. člena UM in 196. člena Statuta. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj je senat fakultete pri svoji odločitvi očitno upošteval tudi negativno mnenje ŠS z dne 18. 6. 2009, čeprav je bilo slednje neresnično in neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ prve stopnje niti z besedo ni opredelil do dejstev, ki so ugotovljena v tem mnenju. Takšna vsebina pa ne upošteva temeljnih procesnih standardov iz ZUP, ki posamezniku omogočajo učinkovito sodno varstvo. Z izpodbijano odločbo je bila zato storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 214. člena ZUP, saj odločitev ni ustrezno obrazložena. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora odločba o (ne)izvolitvi v naziv vsebovati vse sestavine, ki jih določa ZUP, četudi je bila odločitev sprejeta po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo upravnega sodišča opr. št. U 295/2000. Navaja, da v obravnavanem primeru ni relevantno zgolj dejstvo, da je Študentski svet podal negativno mnenje, pač pa so pomembna predvsem dejstva, na podlagi katerih je Študentski svet podal svoje mnenje in ki so sporna. Ta dejstva bi moral organ prve stopnje v svoji odločbi razčistiti in se do njih opredeliti, še zlasti zato, ker je tožnica v nasprotju s stališčem Študentskega sveta, prejela pozitivno oceno celotne populacije študentov, ki so obiskovali njena predavanja in izpolnili ocenjevalne ankete. Ker prvostopenjski organ tega ni storil, izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov in obrazložitev dejstev, ki so bile odločilne za neimenovanje tožnice v naziv docent, kar pomeni, da so bila pri njeni izdaji kršena pravila postopka. Navedeno potrjuje tudi stališče, zavzeto v sodbi Upravnega sodišča opr. št. U 250/2007. Mnenje, ki ga je v obravnavani zadevi podal Študentski svet, je vsebinsko neustrezno in temelji na povsem pavšalnih in neizkazanih ugotovitvah ter napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz rezultatov anket študentov v nasprotju z mnenjem Študentskega sveta izhaja, da je tožnica v zadnjih dveh letih prejela povprečno oceno 3,5 (stopnje so od 1-5), kar pomeni 70% uspešno in pozitivno oceno. Iz navedenih anket torej izhaja, da je bila pedagoška uspešnost tožnice dokazana. Kljub temu, da so rezultati anket za tožnico pozitivni in uspešni, jih Študentski svet ni upošteval in se do njih ni opredelil. S tem je bil kršen 14. člen Navodila o izvajanju študentskih anket o pedagoškem delu visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru z dne 15. 6. 2006, po katerem mora Študentski svet sprejeti mnenje, potrebno v habilitacijskem postopku, prav na podlagi rezultatov študentskih anket o pedagoškem delu posameznega učitelja. V kolikor pride do odstopanj med rezultati študentske ankete in mnenjem Študentskega sveta, mora Študentski svet mnenju priložiti pojasnilo z razlogi za odstopanja, kar v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Njegovega mnenja zato tudi ni mogoče upoštevati, saj so bile z njim prekršene določbe postopka in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Iz 2. člena Navodila jasno izhaja, da se študentska anketa izvaja z namenom oblikovanja mnenja študentov o pedagoškem delu in odnosu posameznega visokošolskega učitelja oziroma sodelavca do študentov v postopkih izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter da predstavlja tisti akt, ki je podlaga za pripravo mnenja študentskega sveta članice o pedagoškem delu posameznega visokošolskega učitelja ali sodelavca in s katerim študenti izražajo svoje mnenje o pedagoškem delu visokošolskih učiteljev in sodelavcev, ki sodelujejo v pedagoškem procesu. Tudi iz določbe 12. člena Pravilnika o postopku izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev št. A9/2008-51MT izhaja, da mnenja Študentskega sveta brez upoštevanja rezultatov anket ni mogoče izdati. Študentski svet je v nasprotju z mnenji študentov, ki se odražajo v anketah in brez kakršne koli analize ter preverjanja dejanskega stanja, pavšalno ugotovil, da pedagoško delo tožnice ni primerno in zadovoljivo. Senat članice zato takšnega mnenja Študentskega sveta pri izdaji odločbe ne bi smel upoštevati, saj temelji na neresničnem in napačno ugotovljenem dejanskem stanju in je vsebinsko nepopolno, v njem niso pojasnjeni razlogi za odstopanje od rezultatov študentskih anket in niti niso podani nobeni dokazi za trditve Študentskega sveta. Mnenje študentov o kandidatovi pedagoški usposobljenosti v smislu Statuta tudi ni mogoče enačiti z mnenjem študentskega sveta. Mnenje študentov v smislu Statuta predstavljajo samo ankete, ne pa morebitno dodatno razlogovanje Študentskega sveta. To izhaja iz 19. člena Meril, v katerem je določeno, da kandidat za izvolitev v naziv docenta v obsegu izpolnjuje pogoje iz 2. (pozitivno mnenje študentov), 3. in 4. točke 1. odstavka 18. člena, če pri ocenjevanju objavljenih del doseže najmanj 20 točk kumulativno, od tega najmanj 10 točk iz znanstvene ali umetniške in najmanj 5 točke iz strokovne dejavnosti. Omenjeni kriterij je tožnica nesporno izpolnila, zato se šteje, da je izpolnila tudi pogoj pozitivnega mnenja študentov, ki je določen v 2. točki 1. odstavka 18. člena. V 36. členu Meril je nadalje določeno, da se mnenje o pedagoških sposobnostih oblikuje na podlagi mnenja poročevalcev ali komisije ob nastopnem predavanju in ankete med študenti, ki se izvaja vsako leto po končanih predavanjih. Iz tega izhaja, da mnenje Študentskega sveta za oceno pedagoške sposobnosti ni relevantno in ga zato organ prve stopnje tudi iz tega razloga ne bi smel upoštevati, saj je relevantna samo anketa študentov. Študentski svet bi se lahko kvečjemu opredelil do veljavnosti in verodostojnosti študentskih anket, tega pa ni storil. Študentski svet bi moral izjave posameznikov, na katere je oprl svoje mnenje, dodatno preveriti in utemeljiti ter njihovo resničnost dokazati z listinsko dokumentacijo, ki bi edina lahko predstavljala podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil, senat članice pa je njegovo mnenje kljub temu upošteval, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev pravil postopka in prekršena pravna varnost tožnice, ki dejstev, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe, ne more izpodbijati, ker ne ve, katere ugotovitve Študentskega sveta je senat članice štel za utemeljene. Senat bi bil moral svoje ugotovitve in razloge, ki so botrovali izdaji odločbe s takšno vsebino, natančno obrazložiti. Zgolj sklicevanje na mnenje Študentskega sveta ni dovolj. Prav tako ni dovolj zgolj sklicevanje na izid volitev. Izpodbijana odločba ima namreč za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice iz razloga nesposobnosti, kar se je zgodilo zgolj na podlagi nepreverjenih govoric nedoločenega števila študentov in to kljub nasprotnim rezultatom anket in izpolnjevanju vseh strokovnih in pedagoških kriterijev ter več kot 25 let delovne dobe. Prav tako mora biti v skladu z ZUP vsaka odločba, četudi je sprejeta na podlagi volitev, ustrezno obrazložena, kar pomeni, da morajo biti v njej pojasnjeni razlogi za sprejem odločitve. Vsakršno kolegijsko odločanje seveda zahteva izvedbo glasovanja, vendar to še ne pomeni, da razlogov za odločitev ni potrebno obrazložiti, zlasti če se z njo posega v temeljno eksistencionalno varnost vlagatelja - varstvo delovnega razmerja. To izhaja tudi iz 2., 22., 49. in 46. člena Ustave RS. Dejstvo, da je zakonodajalec v 1. odstavku 55. člena ZViS določil, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa da je izvoljen v naziv docenta, kdor izpolnjuje določene pogoje, pomeni, da ima senat fakultete pri izdajanju odločbe določeno polje lastne presoje. Možnost odločanja v polju lastne presoje je institut, ki je zaradi avtonomije državne univerze specifičen, a ga je treba smiselno uporabiti in razlagati preko tistih določb ZUP, ki urejajo institut prostega preudarka. V skladu z navedenim predpisom je potrebno takšno odločitev vedno obrazložiti in na takšen način pojasniti razloge za neizvolitev. V obravnavanem primeru to ni bilo storjeno, zato je tožnica prepričana, da je njena neizvolitev posledica diskriminacije.

Z drugostopenjsko odločbo je rektor Univerze v Mariboru na podlagi določil 253. člena Statuta UM ter s smiselno uporabo določil 1. odstavka 248. člena ZUP in na podlagi sklepa senata Univerze v Mariboru, sprejetega na 26. redni seji dne 15. 12. 2009, z odločbo odločil, da se pritožbi tožnice ne ugodi in se jo kot neutemeljeno zavrne in se potrdi prvostopenjska odločba. V obrazložitvi drugostopenjskega akta drugostopenjski organ navaja, da je izpodbijani akt preizkusil v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa, ali v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Pri tem je vpogledal v celotno listinsko dokumentacijo, zlasti v prvostopenjsko odločbo, strokovno poročilo doc. dr. D.D., strokovno poročilo red. prof. dr. B.B. in strokovno poročilo doc. dr. Č.Č., življenjepis tožnice, bibliografijo, tabelo s pregledom dela in doseženega števila točk in tabelo s pregledom najpomembnejših bibliografskih enot, zbirnik del, točk in citatov ter mnenje študentov z dne 18.6.2009 kot tudi rezultate študentskih anket za tožnico za 3 študijska leta (2005 - 2006, 2006 - 2007 in 2007 - 2008). Drugostopenjski organ ugotavlja, da je v ponovljenem postopku Senat članice imenoval tri strokovne poročevalce, izvoljene v naziv na področja, za katero se je volila tudi tožnica in je s tem bila odpravljena kršitev iz prvotnega postopka. Za ponovno izdelavo mnenja je bil zaprošen tudi Študentski svet FVV. Strokovna poročila poročevalcev so bila dne 22. 10. 2009 tožnici tudi vročena, z določitvijo 15-dnevnega roka za podajo pripomb, vendar pritožnica pripomb na strokovna poročila ni podala. Pač pa so člani Študentskega sveta fakultete podali negativno mnenje glede ponovne izvolitve tožnice v naziv docentka za predmetno področje. Študentski svet fakultete pa je organ, ki zastopa in predstavlja študente in kot tak pristojen za podajo mnenja v habilitacijskih postopkih na osnovi študentskih anket in mnenj študentov kot predstavniški organ študentov. Študentski svet je sprejel sklep, ki odraža mnenje študentov v postopku izvolitve v naziv, svojo odločitev je primerno obrazložil in podal ustrezno obrazložitev negativnega mnenja. Habilitacijska komisija fakultete FVV je na seji dne 10. 11. 2010 obravnavala vlogo tožnice in predlagala Senatu FVV, da o habilitaciji glasuje ustrezno z Merili in pravilniki. Senat FVV se je pred odločanjem na seji senata ponovno seznanil z dokumentacijo tožnice in pri tem upošteval, da ima tri pozitivna strokovna mnenja strokovnih poročevalcev, da izpolnjuje zaostrene kriterije iz Zahtevnejših kriterijev za volitve v nazive, nima pa pozitivnega mnenja Študentskega sveta FVV. Nato je bilo opravljeno tajno glasovanje, ki ga je izvedla tričlanska volilna komisija, ki je po izvedbi volitev ugotovila, da tožnica ni bila ponovno izvoljena v naziv docentke za predmetno področje. Senat članice UM odloča v okviru svojih pooblastil, določenih z zakonom in Statutom. Po 4. točki 2. odstavka 6. člena ZViS volitve v nazive visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev pomenijo delovanje po načelih avtonomije, ki jih zagotavlja Ustava. Po 1. odstavku 56. člena ZViS docente voli senat članice. Te določbe ZViS izpeljuje Statut univerze, pri čemer je po 4. odstavku 255. člena Statuta potrebno volitve izvesti s tajnim glasovanjem senata. Vse to je bilo v konkretnem primeru upoštevano. Ne gre torej za uporabo prostega preudarka, ampak za uporabo zakonskega instituta volitev. Zakonski institut volitev, ki ga določa ZviS, tako pomeni, da je izključena uporaba diskrecijskega instituta proste presoje. Volitve, posebej tajne, ne morejo biti zasnovane na upravnem institutu proste presoje, poleg tega pa, skladno s splošnimi pravnimi standardi, ni možno razlagati tajnih volitev. Obrazložitev tajnih volitev, zakaj se je nekaj volilo, pomeni objektivno in avtonomno voljo članov senata članice, zato je obrazložitev mogoča zgolj v procesnem smislu in v smislu ugotovitve pravilnosti rezultata. Procesno je potekal postopek na senatu članice, skladno z vsemi veljavnimi predpisi, ki so v konkretnem primeru specialni predpisi, ki izključujejo uporabo splošnih, torej ZUP, skladno z določbo 190. člena statuta UM.

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo v ponovljenem postopku ponovno ugotovljeno, da izpolnjuje vse pogoje za izvolitev v naziv docentke, hkrati pa je bilo ponovno ugotovljeno tudi, da ni pridobila pozitivnega mnenja Študentskega sveta Fakultete za varnostne vede (ŠS), kar naj bi izhajalo iz negativnega mnenja in obrazložitve ŠS z dne 18. 6. 2009. To dejstvo je senat upošteval, preden je odločal s tajnim glasovanjem. Navaja, da strokovna komisija za izdelavo strokovnega poročila ni pripravila posebnega poročila v skladu s 194. členom Statuta, saj so poročevalci, ki so bili imenovani v komisijo, pripravili samo ločena strokovna poročila, ki so bila dokončno pripravljena šele 12.10.2009, pri čemer je habilitacijska komisija že na seji dne 9.10.2009 obravnavala njeno vlogo in sprejela sklep o podaji predloga za ponovno izvolitev. S tem sta bili kršeni določbi 194. in 196. člena Statuta UM. Prvostopni organ je pri svoji odločitvi očitno upošteval tudi negativno mnenje ŠS, čeprav je bilo slednje neresnično in neutemeljeno in se v obrazložitvi prvostopenjske odločbe organ prve stopnje ni niti z besedo opredelil do dejstev, ki so ugotovljena v tem mnenju. Takšna vsebina odločbe je v nasprotju z 214. členom ZUP, saj odločitev ni bila ustrezno obrazložena. Tožnica opozarja na ustaljeno sodno prakso, da mora odločba o (ne)izvolitvi v naziv vsebovati vse sestavine, kot jih določa ZUP. V obravnavanem primeru ni relevantno zgolj dejstvo, da je ŠS podal negativno mnenje, pač pa so pomembna predvsem dejstva, na podlagi katerih je ŠS podal svoje mnenje in ki so sporna. Ta dejstva bi moral organ prve stopnje v svoji odločbi razčistiti in se do njih opredeliti, posebej še, ker je tožnica, v nasprotju s stališčem ŠS, prejela pozitivno oceno celotne populacije študentov, ki so obiskovali njena predavanja in ki so izpolnili ocenjevalne ankete. Ker tega organ prve stopnje ni storil, izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov in obrazložitev dejstev, zaradi česar so bila pri izdaji odločbe prve stopnje prekršena pravila postopka. Navedenih nepravilnosti in nezakonitosti ni odpravil niti drugostopni organ. Kršen je bil 14. člen Navodila o izvajanju študentskih anket o pedagoškem delu visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru z dne 15. 11. 2006 (v nadaljevanju Navodila), ker odstopanja med rezultati študentske ankete in mnenjem ŠS niso bila obrazložena z razlogi za odstopanja. Kršen je bil tudi 12. člen Pravilnika o postopku izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, iz katerega izhaja, da mnenja ŠS brez upoštevanja rezultatov anket ni mogoče izdati, v konkretnem primeru pa to ni bilo storjeno. Mnenje študentov v smislu statuta predstavljajo samo ankete, ne pa tudi morebitno dodatno razlogovanje ŠS. Zgolj sklicevanje na mnenje ŠS ni dovolj. ŠS bi moral namreč izjave posameznikov, na katere je oprl svoje mnenje, dodatno preveriti in utemeljiti ter njihovo resničnost dokazati tudi z listinsko dokumentacijo, ki bi edina lahko predstavljala podlago za veljavno izdajo izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil, prvostopenjski organ pa je njegovo mnenje kljub temu upošteval, brez da bi se v izpodbijani odločbi opredelil do njegovih dejanskih ugotovitev, odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev pravil postopka in prekršena pravna varnost tožnice. Prav tako ni dovolj zgolj sklicevanje na izid volitev. Zahteva po obrazložitvi odločbe o neizvolitvi v naziv tudi v ničemer ne more predstavljati kršitve avtonomije Univerze pri volitvah v naziv in niti ne njene diskrecijske pravice pri tem. V skladu z ZUP, ki se smiselno uporablja tudi v obravnavanem primeru, mora biti vsaka odločba, tudi če je sprejeta na podlagi volitev, ustrezno obrazložena, kar pomeni, da morajo biti v njej pojasnjeni razlogi za sprejem odločitve. Vsakršno kolegijsko odločanje seveda zahteva izvedbo glasovanja, vendar to še ne pomeni, da razlogov za odločitev ni potrebno obrazložiti, zlasti, če se s tem posega v temeljno eksistencialno varnost tožnice - varstvo delovnega razmerja. Enako izhaja tudi iz 2., 22., 49. in 66. člena Ustave RS. Dejstvo, da je zakonodajalec v določilu 1. odstavka 55. člena ZViS določil, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa da je izvoljen v naziv docenta, kdor izpolnjuje določene pogoje, pomeni, da ima senat fakultete pri izdajanju odločb določeno polje lastne presoje, vendar je možnost odločanja v polju lastne presoje institut, ki je zaradi avtonomije državne univerze specifičen, a ga je treba smiselno uporabiti in razlagati preko tistih določb ZUP, ki urejajo institut prostega preudarka. V skladu z navedenim predpisom je potrebno takšno odločitev vedno obrazložiti in na takšen način pojasniti razloge za neizvolitev, da se izključi kakršnakoli možnost neobjektivnega pristopa k imenovanju tožnice. V obravnavanem primeru to ni bilo storjeno, zato je tožnica prepričana, da je njena neizvolitev posledica diskriminacije. Tožeča stranka sodišču predlaga, da obe odločbi odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga, da je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti kot neutemeljen, tožeči stranki pa naložiti plačilo vseh stroškov postopka. Poudarja, da je bila v ponovnem postopku imenovana komisija treh strokovnih poročevalcev, ki so podali vsak svoje strokovno poročilo in so bila vsa tri strokovna poročila pozitivna. Prav tako je v ponovnem postopku Študentski svet na seji dne 18.6.2009 podal svoje mnenje, pri čemer je podal negativno mnenje. Po pridobitvi vseh mnenj in strokovnih poročil so bile izpolnjene procesne predpostavke za izvedbo tajnih volitev. Le-te so bile izvedene dne 10.11.2009 na 2. redni seji Senata FVV UM. Na osnovi tajnih volitev je senat FVV UM sprejel sklep, da tožnica ni ponovno izvoljena v naziv docentke za predmetno področje. V prvostopenjski odločbi je natančno pojasnjen postopek volitev ter rezultati izida volitev. V 1. odstavku 55. člena ZViS je določeno, da je v naziv docent, izredni profesor in redni profesor lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti. Iz navedenega člena tako izhaja, da je visokošolski učitelj lahko izvoljen v naziv, če izpolnjuje vse predpisane pogoje, kar pomeni, da ni nujno, da ga bo senat fakultete izvolil v naziv že samo, če bo izpolnjeval vse predpisane pogoje. Poleg tega tožena stranka opozarja, da so napačne navedbe tožnice v njeni tožbi, da naj bi šlo v tožničinem primeru za imenovanje tožnice v naziv, kajti tako v Zakonu o visokem šolstvu, kot tudi v Statutu UM je določeno, da gre za izvolitev visokošolskega učitelja v naziv in ne za imenovanje visokošolskega učitelja v naziv. Iz spisne dokumentacije je jasno razvidno, da je tožnica tudi v ponovljenem postopku pridobila tri pozitivna mnenja strokovnih poročevalcev in da izpolnjuje druge pogoje iz Zahtevnejših kriterijev za izvolitev v naziv ter da dosega zadostno število točk za ponovno izvolitev v naziv docent, vendar pa tudi v ponovnem postopku ni pridobila pozitivnega mnenja Študentskega sveta FVV. Napačna in neutemeljena je navedba tožnice, da bi v konkretnem primeru morali vsi strokovni poročevalci skupaj napraviti eno poročilo, kajti iz 3. odstavka 196. člena Statuta UM jasno izhaja, da mora vsak posamezen strokovni poročevalec oddati popolno poročilo. Sicer pa tožena stranka meni tudi, da je brezpredmetno razpravljanje tožeče stranke o tem, ali bi moralo biti podano eno strokovno poročilo ali več strokovnih poročil s strani strokovnih poročevalcev, kajti v konkretnem primeru so bila vsa poročila pozitivna in tožnici v korist. Neresnična je navedba tožnice, da naj bi bila habilitacijska komisija, ki mora dokumentacijo pregledati in nato predlagati senatu fakultete glasovanje na seji senata, že na seji dne 9. 10. 2009 obravnavala njeno vlogo in sprejela sklep o podaji predloga za ponovno izvolitev tožnice v naziv, kajti iz zapisnika habilitacijske komisije z dne 10. 11. 2009 jasno izhaja, da se je habilitacijska komisija FVV UM sestala dne 10.11.2009 ob 7:45 uri (torej istega dne, ko se je ob 14:00 uri začela 2. redna seja senata FVV), pri čemer je habilitacijska komisija FVV predlagala, da senat fakultete ob tožničini izvolitvi v naziv glasuje ustrezno z Merili in pravilniki. Habilitacijska komisija ni odločala o tem, ali bo tožnica izvoljena v naziv ali ne, temveč je samo predlagala senatu FVV, da izvede glasovanje skladno z Merili in pravilniki. V kolikor habilitacijska komisija tega ne bi predlagala, potem senat fakultete o tem ne bi mogel glasovati. Zato tožena stranka meni, da v zvezi s tem ni nič spornega in so vse navedbe in obrazložitve tožeče stranke glede datuma seje habilitacijske komisije brezpredmetne. Neutemeljene so vse tožbene navedbe, da naj bi bila odločba o tožničini neizvolitvi v naziv nezakonita, ker naj bi prvostopni organ pri svoji odločitvi upošteval tudi študentsko mnenje z dne 18.6.2009. Glede študentskega mnenja tožena stranka izpostavlja, da so študentje podali takšno mnenje kot so ga in na takšno mnenje tožena stranka ne more vplivati oziroma ga popravljati in spreminjati. Po 20. členu ZViS je namreč organ članice univerze tudi Študentski svet, ki ima določene pristojnosti. To pa pomeni, da so s tem študentje pripoznani kot subjekt soupravljanja in sodelovanja v okviru univerze, kar pomeni, da imajo za izdajo svojega mnenja in za sodelovanje v postopku izvolitve v naziv pravno podlago. Študentje so sprejeli mnenje na svojem svetu glede na okoliščine, ki so jim v zvezi s tožnico znane, to je glede na to, kako zna predavatelj s svojim pedagoškim in znanstvenim pristopom osvojiti ali odvrniti študente. Iz tega razloga je zato mnenje študentov relevantno in zato ni utemeljen dvom v njihovo mnenje. Vse ostale navedbe tožnice glede tega, kakšno mnenje bi na podlagi študentskih anket moral podati Študentski svet, so nepomembne in brezpredmetne. Pojasniti je tudi treba, da je neresnična in protispisna navedba tožnice, da naj ne bi bila izvoljena v naziv zaradi negativnega študentskega mnenja. Pravno relevantno dejstvo v tožničinem primeru je, da tožnica ni bila izvoljena v naziv zato, ker na tajnih volitvah ni prejela zadostnega števila glasov. Tožena stranka je namreč skladno s svojo avtonomijo oblikovala merila, ki jih morajo izpolnjevati vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sodelavci, ki želijo biti izvoljeni v naziv. Ta merila se enako upoštevajo za vse kandidate, ki podajo vlogo za izvolitev v naziv. Pri tem je pomembno, da izpolnjevanje strokovnih kriterijev in zakonskih pogojev samo po sebi še ne pomeni avtomatične izvolitve v naziv, ampak je izpolnjevanje pogojev zgolj pogoj, da lahko kandidat pristopi k izvedbi postopka volitev. Izvolitev v naziv je tako kljub izpolnjenim kriterijem in pogojem avtonomno pridržana Univerzi v Mariboru oziroma članicam UM. Ko torej visokošolski učitelji izpolnjujejo vse pogoje, morajo biti na podlagi tajnih volitev tudi izvoljeni v naziv. ZViS v nobenem členu ne določa, da kandidat mora biti izvoljen v naziv oziroma, da je izvoljen v naziv že, če izpolnjuje vse pogoje, temveč določa, da je kandidat lahko izvoljen v naziv. Glede na to, da gre za tajne volitve, pa to tudi pomeni, da se na tajnih volitvah vsak član senata lahko po lastni presoji odloči, ali bo posameznemu kandidatu podal svoj glas za izvolitev ali proti. Ravno tajne volitve so tiste, ki omogočajo objektivno odločanje o tem, ali bo posamezni kandidat izvoljen v naziv ali ne. V konkretnem primeru zato ne gre za institut imenovanja v naziv, temveč gre za institut tajnih volitev. Toženi stranki tudi ni jasno, zakaj prvostopenjska odločba naj ne bi bila ustrezno obrazložena. Dejstvo je, da tožničina izvolitev v naziv ni odvisna od tega, kako so svoje mnenje obrazložili študentje in kakšno strokovno poročilo so podali strokovni poročevalci, temveč je odvisna od rezultata tajnega glasovanja. Ta rezultat pa je v prvostopenjski odločbi jasno obrazložen. Univerza v Mariboru kot avtonomen subjekt na rezultat glasovanja ne more imeti vpliva. Če tožnici akademska skupnost ni podala soglasja s tajnim glasovanjem v okviru svoje zakonske in ustavne avtonomije, tožnica ne more biti izvoljena v naziv, četudi izpolnjuje vse ostale pogoje in ustreza določenim zahtevam. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev zakonsko zagotovljene avtonomije na področju volitev v naziv. Če tožnica ne prizna pravice tajnega glasovanja (ki pomeni specialno ureditev in izključuje uporabo določil ZUP) in ne upošteva logiko takšne ureditve, po kateri je mogoče obrazložiti samo rezultat tajnega glasovanja in postopek glede izvedbe glasovanja, pa posega v avtonomijo Univerze v Mariboru. Ker je glasovanje tajno, od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi tajno glasovanje obrazložila v vsebinskem smislu, ker ga niti ne more in ne sme, ker bi s tem kršila načelo tajnosti. V obrazložitvi odločbe lahko pojasni le izid glasovanja in postopek glede izvedbe glasovanja, kar je bilo v izpodbijani odločbi tudi obrazloženo. Obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in sicer sodba opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, ki natančno pojasnjuje, kako mora biti obrazložena odločba glede izvolitve v naziv. Kar se tiče tožničine navedbe, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi razčistiti razloge, zakaj je Študentski svet podal negativno mnenje, je potrebno opozoriti, da v tožničinem primeru to ni izvedljivo, ker, kot že pojasnjeno, tožena stranka ne more vplivati na mnenje Študentskega sveta, ki je procesna predpostavka za nadaljevanje postopka izvolitve v naziv ter za izvedbo volitev na seji senata članice. Tožnica ni bila izvoljena v naziv, ker ni pridobila zadostnega števila glasov na tajnem glasovanju. Zato toženi stranki ni potrebno podajati nobene obrazložitve v zvezi s tem, zakaj člani senata fakultete tožnice niso izvolili v naziv in v zvezi s tem povzema stališče Vrhovnega sodišča iz že navedene sodbe. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi tožnica dodatno pojasnjuje, da zahteva po obrazložitvi odločbe o neizvolitvi v naziv v ničemer ne more predstavljati kršitve avtonomije univerze pri volitvah v naziv in ne njene diskrecijske pravice pri tem. Senat fakultete ima pri izdajanju odločb sicer res določeno polje lastne presoje, vendar ga je treba smiselno uporabiti in razlagati preko tistih določb ZUP, ki urejajo institut prostega preudarka. V skladu z navedenim pa je potrebno takšno odločitev vedno obrazložiti. Določanje meril in postopka za izvolitev sicer res sodi v avtomnost univerze, vendar pa ta avtonomija ni neomejena.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je k odgovoru na tožbo že priložila in se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 214/09 z dne 28.9.2009, v kateri gre za isto dejansko stanje kot v obravnavanem primeru ter obrazložitev odločbe glede izvolitve v naziv. Iz te sodbe še enkrat povzema stališče Vrhovnega sodišča in nato zaključuje, da je obrazložitev v odločbi tožene stranke pravilna in razumna. V skladu z navedeno sodno prakso je jasno, da senat članice univerze, ki izvede tajne volitve, nima nobenega polja lastne presoje in da, kadar gre za institut tajnih volitev, tudi ne gre za noben prosti preudarek, temveč je bistven samo rezultat izida tajnih volitev. Glede na to toženi stranki tudi ni jasno na kakšen način bi tožnica lahko bila diskriminirana. Stvar volitev je vprašanje volilnega rezultata, ne pa razlaganje strokovnih kriterijev, ki so samo predpostavka, da se v zvezi s posameznim kandidatom lahko izvedejo tajne volitve glede njegove izvolitve v naziv.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da tožnica ni ponovno izvoljena v naziv docentke za področje uporabnega jezikoslovja v varstvoslovju.

Pogoje in postopek za izvolitev v naziv docent, izredni profesor in redni profesor ureja Zakon o visokem šolstvu (ZViS) v svojem 55., 56. in 57. členu. Slednji določa, da se podrobnejši postopek za izvolitev uredi v statutu visokošolskega zavoda. Tako je v 155. členu Statuta UM določeno, da mnenje o kandidatovi pedagoški sposobnosti in o njegovem odnosu do študentov dajo tudi študenti in sicer strokovna služba univerze v roku 8 dni od prejema popolne vloge kandidata, pozove študentski svet članice k podaji mnenja ter mu dostavi rezultate ankete. Tudi v 18. členu Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (v nadaljevanju Merila), je določeno, da je v naziv docenta lahko izvoljen, kdor ima ob izpolnjevanju drugih pogojev tudi pozitivno mnenje študentov (v kolikor je v preteklosti sodeloval pri pedagoškem procesu in je bila pri njem izvedena študentska anketa). V 36. členu Meril pa je določeno, da se mnenje o pedagoški sposobnosti oblikuje tudi na podlagi ankete med študenti, ki se izvaja vsako leto po končanih predavanjih. Še podrobneje je izvajanje študentskih anket urejeno v Navodilih o izvajanju študentskih anket o pedagoškem delu visokošolskih učiteljev in sodelavcev na Univerzi v Mariboru (v nadaljevanju Navodila). Med drugim je v 13. členu Navodil določeno, da mora biti pri ocenjevanju posameznega visokošolskega učitelja zagotovljena reprezentativnost vzorca, v 14. členu pa je določeno, da študentski svet članice na podlagi rezultatov študentskih anket o pedagoškem delu posameznega učitelja ali sodelavca sprejme mnenje, ki je potrebno v habilitacijskem postopku. Če pride do odstopanj med rezultati študentske ankete in mnenjem študentskega sveta, mora študentski svet mnenju priložiti pojasnilo z razlogi za odstopanja.

Iz citiranih določb tako izhaja, da je pristojnost študentskega sveta med drugim tudi ta, da na podlagi rezultatov študentskih anket poda mnenje o pedagoškem delu posameznega visokošolskega učitelja, ki sodeluje v pedagoškem procesu in ki je potrebno v habilitacijskem postopku. Rezultati študentskih anket v predhodni reelekcijski dobi z zagotovljeno reprezentativnostjo odgovorov, ustrezno komentirani v študentskem mnenju, so torej podlaga za dokazovanje pedagoške uspešnosti posameznega visokošolskega učitelja pri izvolitvah. Študentsko mnenje mora torej biti izdano v skladu s pravili postopka. To pomeni, da prvostopenjski organ lahko svojo odločitev opre na mnenje študentskega sveta šele potem, ko najprej presodi ali je bilo le-to izdano v skladu s pravili postopka. Le v tem primeru ga lahko obravnava kot relevantno mnenje organa. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da se prvostopenjski organ v svojem aktu zgolj z enim stavkom sklicuje na mnenje študentskega sveta, ne da bi se do tega mnenja kakorkoli opredelil. Prvostopenjski akt tako nima nobene ocene o tem, ali je bilo mnenje študentskega sveta izdano v skladu s pravili postopka, se pravi na podlagi rezultatov študentskih anket z zagotovljeno reprezentativnostjo odgovorov za ocenjevana leta ali ne. Poleg tega sodišče ugotavlja, da prvostopenjski akt ne vsebuje niti nobene vsebinske obravnave mnenja študentskega sveta, saj v zvezi s tem ne vsebuje prav nobenih dejstev. Razen tega iz predloženih spisov izhaja, da tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena z mnenjem Študentskega sveta, čeprav bi ji ga v konkretnem primeru prvostopenjski organ moral predložiti in ji dati možnost, da se do njega opredeli. V skladu z 9. členom ZUP je treba stranki dati možnost, da je pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi tistimi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za izdajo odločbe in se takšna kršitev na podlagi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Sodišče je že iz navedenih razlogov moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijani akt nima ustrezne obravnave mnenja Študentskega sveta glede na (pri)tožbene ugovore tožnice o nepravilnosti oziroma neustreznosti metodologije tega mnenja. Zato je dejansko stanje glede vprašanja pedagoške in strokovne usposobljenosti tožnice pomanjkljivo ugotovljeno in podane so kršitve pravil postopka. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ v primeru, če bo predhodno ugotovil, da je bilo mnenje Študentskega sveta izdano v skladu s pravili postopka in se ga zato lahko upošteva, dati tožnici možnost, da se s tem mnenjem seznani in se do njega opredeli. Šele potem bo lahko izdal ustrezno odločbo.

Glede na takšno presojo pa se sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do ključnega spornega vprašanja v obravnavanem primeru in sicer ali je obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti obrazložena z vidika standardov presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki veljajo v tovrstnih upravnih sporih oziroma povedano drugače, ali načelo avtonomije univerze in s tem povezane določbe ZviS in pravila univerze dopuščajo pristojnemu organu, da v obrazložitev odločbe o neizvolitvi v naziv ne vključi drugih razlogov za neizvolitev kot tistih, ki se nanašajo na postopek volitev in njegov izid. Upravno sodišče RS v Ljubljani je o istovrstni zadevi že odločilo in sicer je v sodbi opr. št. I U 2178/2009 z dne 7.7.2010 zavzelo stališče, da je pristojni organ v smislu 214. člena ZUP dolžan odločbo obrazložiti tako, da je ob uveljavljanju sodnega varstva in pri sodni presoji mogoče ugotoviti, ali so toženo stranko pri odločanju v polju prostega preudarka vodili razumni razlogi, torej razlogi, ki služijo namenu izvolitve v naziv docent in da takšne presoje zgolj sklicevanje na izid tajnega glasovanja ne omogoča in ne služi namenu, za katerega je toženi stranki pooblastilo iz 1. odstavka 55. člena ZViS-1 dano. Navedlo je tudi, da kljub drugačnemu stališču Vrhovnega sodišča RS v kasnejši zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, ki se je nanašala na Univerzo v Mariboru in na katero se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, vztraja pri tem, da gre za odločanje po prostem preudarku, ki ga tožena stranka izvaja prek odločanja na podlagi volitev in da je zato relevantno tudi določilo 214. člena ZUP in 2. odstavek 27. člena ZUS-1. Pripomnilo je, da taka interpretacija, ki obrazložitev dejstev iz 214. člena ZUP omejuje zgolj na okoliščine postopka in izida volitev, lahko posega v ustavne pravice tožnika; v le-te pa je dopustno poseči samo, če je to v skladu z načelom sorazmernosti in je zato pristojni organ v obrazložitev odločbe dolžan vključiti tudi vsebinske razloge, ki so bili oziroma morajo biti obravnavani pred volitvami in tudi tajne volitve tega ne preprečujejo. V zvezi s tem je poudarilo, da ne gre za to, da bi moral vsak član senata obrazložiti svoj glas, da pa mora biti pred izvedbo volitev izpeljana „obravnava“ strokovnih argumentov za in proti izvolitvi in da morajo biti razlogi za odločitev v odločbi pristojnega organa. Navedlo je še, da v primeru, da bi šteli, da je obrazložitev z vidika 214. člena ZUP odločbe pristojnega organa zadostna, če vsebuje le dejstva v zvezi s potekom postopka in izidom volitev (sorazmernost v ožjem pomenu besede), ne bi bilo podanega ravnovesja med prizadetostjo iztožljive pravice na eni strani (3. odstavek 49. člena Ustave) in potrebno koristjo na strani univerze na drugi strani (vključno z ustavnim načelom avtonomije univerze).

Tudi v konkretnem primeru sodišče zato ne vidi razlogov za drugačno stališče, kot ga je zavzelo v zgoraj navedeni sodbi, upoštevajoč pri tem 11. člen, 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih ter 125. člen Ustave.

Sodišče pa je v obravnavanem primeru ugotovilo tudi procesno kršitev stvarne nepristojnosti. O zavrnitvi pritožbe tožnice zoper prvostopenjski akt je z drugostopenjsko odločbo odločil rektor Univerze v Mariboru, čeprav bi o pritožbi zoper odločbo o neizvolitvi v naziv moral odločati senat Univerze v Mariboru (1. odstavek 29. člena ZUP). Zoper odločbo senata članice univerze, izdane v postopku za izvolitev v naziv, je namreč dopustna pritožba na senat univerze, zoper odločbo senata univerze pa je dopusten upravni spor. S tem, ko je na drugi stopnji odločal nepristojen organ, je bilo tožnici nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), katere uresničevanje je v tovrstnih zadevah predpisano tako, da je možna pritožba na pristojen drugostopenjski organ preden o zadevi odloča sodišče v upravnem sporu. Zato ima tožnica pravni interes tudi za izpodbijanje drugostopenjskega akta in je sodišče na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, ki dopušča, da glede na vsebino zadeve sodišče odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega akta, odpravilo tudi drugostopenjski akt. K 2. točki izreka: Ker je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračilo stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Določilo 2. odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče priznalo znesek v višini 350,00 EUR, povečan za DDV.

K 3. točki izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta, skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, stroški postopka le tožeči stranki.