Jedro

Dejstva, da je obtoženka tujka, državljanka Republike Srbije, da ima tam stalno prebivališče in družino, ter jo na ozemlje Republike Slovenije ne veže ničesar, obsojena pa je bila na daljšo zaporno kazen, nedvomno kažejo, da bi pobegnila in onemogočila izvršitev prostostne kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 16541/2013-204 z dne 16. 9. 2013 obtoženi R. V. in D. V. spoznalo za krivi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima je izreklo zaporni kazni, in sicer obtoženi R. V. tri leta in tri mesece zapora, obtoženi D. V. pa tri leta in en mesec zapora, obema pa tudi stranski denarni kazni v višini 1.500,00 EUR vsaki. V izrečeni kazni jima je vštelo čas odvzema prostosti (pridržanje in pripor) od 5. 4. 2013 dalje.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 16541/2013 z dne 18. 12. 2013 zavrnilo pritožbe obtožene R. V., njenega zagovornika ter zagovornika obtožene D. V. kot neutemeljene ter potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ob reševanju pritožb pa je glede na določbo tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo tudi, ali je pri obtoženkah še vedno podan priporni razlog, zaradi katerega sta obe v priporu. Z uvodoma navedenim sklepom je ugotovilo, da je pri obeh obtoženkah še vedno podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj se, kot ugotavlja Višje sodišče, dejansko stanje v zvezi s pripornim razlogom ni v ničemer spremenilo.

3. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo zagovornik obtožene R. V. iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper obtoženo R. V. je bil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP nazadnje podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I K 16541/2013 z dne 16. 9. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 16541/2013 z dne 20. 9. 2013 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje I K 16541/2013 z dne 16. 9. 2013. Sodišče druge stopnje je na seji 18. 12. 2013 ob reševanju pritožb zoper prvostopenjsko sodbo ugotovilo, da je ta priporni razlog še vedno podan, saj se dejansko stanje glede pripornega razloga pri obtoženki ni v ničemer spremenilo.

6. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine na podlagi katerih je pravilno in utemeljeno sklepalo na obstoj obtoženkine begosumnosti. Z izrečeno prvostopenjsko (sedaj že pravnomočno) sodbo je utemeljenost suma glede obravnavanega kaznivega dejanja prešla že v višjo stopnjo oziroma stopnjo gotovosti, zato navedbe obtoženkinega zagovornika, ki z obširno dokazno oceno dokazuje, da utemeljen sum naj ne bi bil podan, ne morejo biti upoštevne.

7. Obtoženkin zagovornik izpodbija tudi obstoj pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča druge stopnje, da je obtoženka glede na dejstvo, da je tujka, državljanka Republike Srbije, da ima tam stalno prebivališče in družino, ter jo sicer na ozemlje Republike Slovenije (razen tega kazenskega postopka) ne veže ničesar, begosumna. Poleg navedenih okoliščin, tudi dejstvo, da je bila obsojena na daljšo zaporno kazen, nedvomno kaže, da bi pobegnila in onemogočila izvršitev prostostne kazni. Ne drži, da naj bi sodišče druge stopnje pri oceni pripornega razloga upoštevalo zgolj okoliščino, da gre za tujo državljanko, ampak je upoštevalo tudi ostale, že omenjene pravno relevantne okoliščine, ki jih je obtoženkin zagovornik, sklicujoč se na domnevno neenako obravnavo obtoženke kot tujke, spregledal. Pri tem zatrjuje, da ima obtoženka interes udeleževati se postopka in da se bo morebitnim pozivom sodišča odzivala, vendar takšna pavšalna, zgolj na verbalni ravni dana in z življenjskega stališča neprepričljiva zagotovila, pripornega razloga, ne morejo omajati.

8. Glede na težo dejanja, višino izrečene kazni in okoliščine na strani obtoženke, drug milejši ukrep, za katerega se (brez kakršnekoli konkretizacije) zavzema zagovornik obtoženke v pritožbi, po presoji Vrhovnega sodišča, ne pride v poštev.

9. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.