Jedro

Nadomestilo za primer brezposelnosti ni prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe (101. člen ZIZ), temveč ga zakon uvršča pod denarni prejemek, ki je enakovreden plači, in na katerega je z izvršbo mogoče poseči skladno z omejitvami, ki jih določa 102. člen ZIZ. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sklep o izvršbi vročiti v izvrševanje Zavodu RS za zaposlovanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo z izvršilnim sredstvom rubeža in prenosa plače dolžnika. Ugotovilo je, da dolžnik ni zaposlen, temveč je zavarovanec Zavoda za zaposlovanje RS z zavarovalno podlago 28. 2. Zoper ta sklep se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da dolžnik kot zavarovanec Zavoda RS za zaposlovanje z zavarovalno podlago 28 ne prejema plače in drugih denarnih prejemkov, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo. Sodišče je namreč samo navedlo, da je dolžnik kot brezposelna oseba prejemnik denarnega nadomestila, ta pa šteje kot dohodek iz delovnega razmerja. Sodišče bi zato moralo sklep o izvršbi vročiti Zavodu RS za zaposlovanje, ki je dolžnikov nov delodajalec, ta pa mora sklep o izvršbi izvršiti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno pritožba opozarja, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je dolžnik brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (zavarovalna podlaga 28)1, izvršbe z rubežem in prenosom dolžnikove plače ne bi smelo ustaviti. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v drugem odstavku 128. člena namreč izrecno določa, da se določbe zakona, ki urejajo izvršbo na plačo, smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti in druge stalne denarne prejemke, če zakon ne določa drugače. Nadomestilo za primer brezposelnosti torej ni prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe (101. člen ZIZ), temveč ga zakon uvršča pod denarni prejemek, ki je enakovreden plači, in na katerega je z izvršbo mogoče poseči skladno z omejitvami, ki jih določa 102. člen ZIZ. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sklep o izvršbi vročiti v izvrševanje Zavodu RS za zaposlovanje. Pogoji za ustavitev izvršbe na temelju četrtega odstavka 133. člena ZIZ bodo tako podani šele po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila, če dolžnik po tem ne bo prejemal drugih rubljivih prejemkov iz naslova plače in drugih stalnih prejemkov.

5. Glede na navedeno je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Upnik je sicer s pritožbo uspel, vendar je pritožbeno sodišče kljub temu odločilo, da na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ti stroški so mu namreč nastali zaradi dela dela sodišča. Ustavitev izvršbe tako pomeni naključje, ki se mu primerilo in zaradi tega teh stroškov ne bilo pravično naložiti v plačilo dolžniku.

1 V zvezi s tem je sodišče prve stopnje po izdaji izpodbijanega sklepa prejelo tudi obvestilo Zavoda RS za zaposlovanje, da je dolžnik prejemnik denarnega nadomestila od 10. 7. 2019 do 9. 4. 2020.