Jedro

Odmera odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

1.Tožena stranka K. d.d., Ljubljana, je dolžna tožnici V. G. - Z., plačati odškodnino v znesku 905.036,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi: - od glavnice 5,40 SIT od 16.5.1988 do plačila - od glavnice 11,00 SIT od 1.6.1988 do plačila - od glavnice 7,00 SIT od 16.7.1988 do plačila - od glavnice 7,00 SIT od 16.8.1998 do plačila - od glavnice 5,33 SIT od 16.9.1998 do plačila - od glavnice 905.000,00 SIT od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

3.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki za njene pravdne stroške 336.863,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 724.028,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od tega 720.000,00 SIT iz naslova negmotne škode in 4.028,26 SIT iz naslova gmotne škode. Pri določitvi višine odškodnine je upoštevalo 20% tožničino sokrivdo za škodni dogodek.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podredno pa njeno razveljavitev.

Pritožnica se ne strinja z 20% lastno sokrivdo pri nastanku nesreče in meni, da v zvezi s tem sodišče ni pravilno ocenilo dejanske situacije. Tudi, če je tožnica hitela, kot ugotavlja prvostopno sodišče, to ni povzročilo nepozornosti. Res, da vsak izkušen človek bolj previdno ravna ob izvajanju del na cesti pred blokom, kjer živi, vendar pa v konkretnem primeru tožnici ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, saj v nobenem primeru normalen in običajno pazljiv človek, kljub izvajanju del pred blokom, ne more pričakovati, da bo tik pred vhodom v stanovanjski blok izkopana luknja, ki ni z ničemer zaščitena in da v ta namen ni postavljena nikakršna ograja ali vsaj opozorilo. Tak način izvajanja del je bil prav posebej nevaren za tiste stanovalce, ki so iz bloka odhajali in nikakor niso mogli vedeti, kaj se pred vhodom dogaja. V postopku pa je bilo tudi jasno ugotovljeno, da je bilo v dopoldanskem času stanje pred blokom nespremenjeno in da je bila luknja, v katero je padla tožnica, nedvomno nenadoma izkopana v popoldanskem času. Graja tudi postopanje prvostopnega sodišča, ki v zvezi z ugotavljanjem resnice ni izvedlo vseh dokazov, ki bi lahko pripomogli h končni odločitvi, preden se je odločilo o sokrivdi tožnice.

Nadalje opozarja, da je v tem primeru odgovornost tožene stranke potrebno presojati z merilom profesionalne odgovornosti, tožena stranka bi morala poskrbeti za takšno zavarovanje gradbišča, da bi bila s tem izključena kakršnakoli možnost padca ob normalnem prihajanju v stavbo in odhajanju iz stavbe. Prav tako bi morala upoštevati možnost, da se stanovalci ob prihajanju in odhajanju lahko srečajo, saj je šlo za dela v naselju s stanovanjskimi bloki z veliko stanovalci, kjer je verjetnost srečevanja zelo velika. Tožničino ravnanje pa je potrebno ocenjevati po pravilih povprečne skrbnosti oziroma skrbnosti povprečnega človeka.

V nadaljevanju pritožnica opozarja na to, da je sodišče sledilo mnenjem izvedencev dr. S., dr. M., dr. V. ter deloma tudi dr. B. in dr. D., dočim izvedeniški mnenji dr. A. in dr. K. pa povsem zanemari, v nadaljevanju pa poskuša opozoriti na neskladja, zaradi katerih je prepričana, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Kljub obsežnemu gradivu pa tako rekoč ni mogoče objektivno ugotoviti, kaj naj bi bil vzrok vseh težav tožnice, če, kot navaja sodišče, ne obstaja vzročna zveza med nesrečo in vsemi zdravstenimi težavami tožnice, ki izhajajo iz spisne dokumentacije. Tožnica ni imela nikakršnega vpliva na način in potek zdravljenja in bi bilo dejansko nedopustno, da bi bila zaradi morebitnih napačnih ali manjkajočih zapisov v času zdravljenja tožnica prizadeta še pri pravi ugotovitvi dejanskega stanja.

Navedbe izvedencev, od katerih ni nihče psihiater ali psiholog, da naj bi bile nevrološke motnje pri tožnici takšne, kot jih vidimo pri duševno pogojenih motnjah in zaradi česar naj ne bi bile pravilne navedbe dr. K., da je iz nevroloških motenj pri tožnici sklepati na obtolčenino možganov, je le njihova popolnoma neutemeljena domneva in v tem delu naj bi eksprertiza celo potrjevala mnenje dr. D., da gre pri tožnici vendarle za spremenjeno osebnostno strukturo. V kolikor je kateri od izvedencev morebiti sklepal na duševne vzroke za težave tožnice, bi bilo strokovno korektno, da predlaga, da se pridobi tudi izvedeniško mnenje strokovnjaka psihiatra, sicer pa je bilo tudi v sklepu Okrožnega sodišča z dne 28.8.1998 navedeno, naj bo odgovor pripravljen na podlagi konziliarno izvedenega mnenja, pri izdelavi katerega naj sodelujejo po potrebi drugi izvedenci drugih strok (iz psihiatrije oziroma psihologije), vendar te usmeritve trije izvedenci niso upoštevali. Sodišče je v celoti sledilo mnenju ekspertize, ki po navedbi sodišča ne more ovreči niti izvedenskega mnenja Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar ne pojasni, zakaj tega mnenja sploh ni upoštevalo. Sodišče tudi navaja, da ni dolžno ugotavljati, kaj je resnični vzrok tistim tožničinim težavam, ki presegajo škodno posledico udarnine desne rame, ki je v tej pravdi edino nedvoumno ugotovljena in dokazana. To sicer drži, vendar pa bi po mnenju pritožnice sodišče v smislu ugotovitve pravega dejanskega stanja moralo vsaj preveriti, kako je mogoče, da so se pritožnici, ki je bila pred padcem povsem zdrava mlada ženska, s tako rekoč "praznim zdravstvenim kartonom", po padcu pojavile tako velike zdravstvene težave, da ni bila več sposobna opravljati svojega dela, temveč je bilo njeno zdravstveno stanje tako, da jo je SPIZ celo delno upokojil. Sodišče bi zaradi prave ugotovitve dejanskega stanja moralo ugoditi vsaj predlogu za izvedbo dokaza z zaslišanjem stalne zdravnice tožnice, dr. M. iz ZD Šiška, ki bi lahko povedala, kakšno je bilo celotno zdravstveno stanje tožnice pred, med in po poškodbi. Nadalje je sodišče brez posebne utemeljitve štelo, da bi tožnici iz naslova poškodbe pripadal bolniški stalež največ v tajanju štirih mesecev in glede na to, da je bila tožnica po padcu v jarek v bolniškem staležu neprekinjeno tri leta, je to več kot nerazumljivo.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi z ugovarjano tožničino sokrivdo pritožba pravilno teoretično opozarja, da je za ustrezno materialno pravno odločitev potrebno ravnanje strank ob škodnem dogodku presojati z različnimi odgovornostnimi merili po 1. oziroma 2. odst. 18. čl. ZOR, glede na to, da se tožena stranka profesionalno ukvarja z dejavnostjo, pri izvajanju katere je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, tožnica pa je bila pri njem udeležena zgolj kot stanovalec pri izstopu iz bloka, ko je padla v s strani tožene stranke izkopani jarek. V izvezi s tem pritožbeno sodišče izhaja iz relevantnih dejanskih prvostopnih ugotovitev in sicer, da je tožena stranka v okviru izgradnje plinovodnega omrežja na R. v neposredni bližini vhoda v stanovanjsko hišo - blok, kjer obstaja povečana frekvenca prehodov ljudi, izkopala jarek, ki ga v nasprotju s predpisi iz področja varstva pri delu in tudi elaborata za konkretno opravo del, ni prav z ničemer zavarovala, niti kako drugače nanj opozorila. Izkop tega dodatnega jarka po ugotovitvah prvostopnega sodišča niti ni bil predviden, pač pa je do njega prišlo zgolj zaradi sanacije poškodbe električnega kabla, kar sicer tožene stranke ne opravičuje, pač pa le pojasnjuje nastalo situacijo nenadnega pojava dodatnega izkopa, tako rekoč pred vhodom v blok, v katerem stanuje tožnica, o čemer izpovedo tožnica in zaslišane priče. Po prepričanju pritožbenega sodišča popolno nezavarovanje navedenega globokega jarka predstavlja tako težko profesionalno napako (2. odst. 18. čl. ZOR), da bi bil že iz tega razloga krivdni prispevek tožeče stranke, ki ga sicer ugotovi prvostopno sodišče, neprimerljiv po teži ugotovljene kršitve in zato zanemarljiv oziroma neupošteven. Pri ugotavljanju deljene odgovornosti po čl. 192 ZOR namreč ne zadostuje zgolj ugotovitev soprispevkov ene in druge stranke k škodnemu dogodku, pač pa je potrebno, zlasti v primeru različnih stopenj krivde, kakršni sta obravnavani, tudi ugotoviti, če si sploh lahko konkurirata zaradi velike stopnje krivde ene stranke (v primerjavi s stopnjo krivde druge stranke) in s tem povzročenega rizika.

Vendar se glede vprašanja tožničine sokrivde pritožbeno sodišče popolnoma strinja s stališčem in razlogi pritožbe, da sokrivda v obravnavanem primeru sploh ne obstoji. Tudi pritožbenega sodišče namreč ne prepriča dokazni zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožnica pri izstopanju zaradi naglice in srečevanja s sosedom premalo pozorna na kup zemlje v oddaljenosti 1,5 m od roba praga pred vhodom v blok, ter da bi morala ob običajno potrebni skrbnosti, to je skrbnosti povprečno izkušenega človeka, sklepati, da dodatno izkopana zemlja izvira iz dodatno izkopanega jarka. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da povprečno skrben in običajno pazljiv človek, kljub izvajanju del na ulici, kjer stanuje, ne more pričakovati, da bo tik pred vhodom v stanovanjski blok izkopana nezavarovana luknja, na katero je ne bo prav nič opozarjalo. Sicer pa tudi iz izpovedb zaslišanih prič sosede ter svaka tožnice izhaja, da sta pravzaprav le po sreči ušla padcu v jarek, ki sta ga opazila zadnji hip, preden bi zakorakala vanj, ena od prič pa je jarek tudi označila kot navadno "past". V zvezi s tem je seveda potrebno tudi upoštevati dejstvo, da sodišče sledi prepričljivi in tudi s strani drugih prič posredno potrjeni izpovedbi tožnice, da do izhoda iz bloka kritičnega popoldneva sploh ni vedela, da so ta jarek izkopali pred vhodom. Ker navedene relevantne ugotovitve zadostujejo za pravilno uporabo materialnega prava, tudi ni več potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka. Poleg tega pritožbeno sodišče še meni, da bi moral biti stanovalec, ki hiti iz hiše po vsakdanjih opravkih, vmes pa se še pozdravlja s sosedom (česar mu seveda ni moč pripisati v krivdo), najmanj gradbeni delavec, da bi povezal kup peska na gradbišču, pa čeprav se ta nahaja v bližini vhoda, z možnostjo, da ta kup peska predstavlja material iz nezavarovanega in neoznačenega jarka, da bi mogel na ta pojav pravočasno in uspešno reagirati.

Na podlagi povedanega se izkaže, da je materialno pravo s tem, ko je prvostopno sodišče ugotovilo tožničino 20% sokrivdo, zmotno uporabljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu, torej glede temelja odškodninske odgovornosti, sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka v celoti za škodni dogodek odgovorna.

Pač pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi izvajanji, da je dejansko stanje glede po prvostopnem sodišču edino dokazane poškodbe, izvirajoče iz škodnega dogodka, to je udarnine desne rame, zmotno ugotovljeno. Prvostopno sodišče je storilo prav, da je sledilo nevrološkim ekspertizam kar štirih izvedencev nevrologov (in enega kirurga), ki so si enotni v strokovni ugotovitvi, da pri škodnem dogodku dne 18.4.1988 tožnica ni dobila zvina vratne hrbtenice, zloma telesa četrtega vratnega vretenca ter obtolčenine možganov. Pritožbeno sodišče medicinsko ekspertizo, izdelano s strani izvedencev prof. dr. V.S. (specialist, kirurg in travmatolog), prof. dr. D. B. V. (specialist, nevrolog) in doc. dr. A. M. (specialist, nevrolog), katere odreditev je samo v razveljavitvenem sklepu naložilo prvostopnemu sodišču, zaradi dvomljivih zaključkov izvedenca travmatologa dr. A. A., na katere se je prvostopno sodišče oprlo (in ga zmotno smatralo za prepričljivejšega od mnenja izvedenca nevrologa), ocenjuje kot strokovno izjemno natančno, poglobljeno, podprto z obrazloženimi teoretičnimi in praktičnimi primeri in izkušnjami, polemično izdelano do ostalih mnenj in načinov zdravljenja, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče vanj, v zvezi s pritožbenimi navedbami, prav nič ne dvomni in ga v celoti sprejema. V zvezi s tem naj bo še poudarjeno, da niti sodišče niti stranke v zadevi, kjer je potrebno medicinsko znanje, ne morejo imeti vloge nadizvedenca, ker enostavno takšnega znanja nimajo, sicer izvedenstvo ne bi bilo potrebno. Moč argumentov navedene ekspertize, s katero pa se potruje tudi pravilnost mnenj izvedencev nevrologov, ki sta sodelovala v prvem postopku, torej dr. D. in Dr. B., je tista, ki edina lahko prepriča sodišče v pravilnost izvedenskih ugotovitev. Pritožnica mora tudi upoštevati, da je bila naloga izvedencev, v okviru njenega tožbenega trditvenega gradiva, zgolj ugotoviti, katere telesne poškodbe je tožnica utrpela ob obravnavanem škodnem dogodku, ne pa po ugotovitvi, da vseh zatrjevanih poškodb, razen udarnine rame, ni dobila, ugibati, ali so morebiti somatske težave, ki jih tožnica še vedno zatrjuje, psihičnega izvora. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi bil na podlagi odredbe o izvedenstvu v skupino izvedencev pritegnjen še izvedenec priholog ali psihiater, ki bi, brez zatrjevanja tožnice, da je padec v jamo povzročil psihične poškodbe, ki se kažejo na telesnem področju, sam od sebe ugotavljal, če morebiti ni tako (zaradi odsotnosti telesnih znakov zatrjevanih poškodb).

Kar pa se tiče pritožbenega očitka, da sodišče sledi ekspertizi nevrologov, izvedeniški mnenji dr. A. A. in dr. K. (pri kateri ne gre za mnenje, pač pa za strokovna pojasnila lečeče nevrologinje) pa povsem zanemari, pritožbeno sodišče ugotavlja, da njunega mnenja oziroma strokovnih ugotovitev provostopno sodišče ne zanemari, pač pa ju pravilno obrazloženo zavrne, kot popolnoma jasno izhaja iz prvostopnih razlogov. Pri tem pritožnica pozablja, da je že dr. A. A. sam nekako izključil zlom telesa četrtega vratnega vretenca, na zvin vratne hrbtenice ter obtolčenino možganov pa le sklepal, kot sicer v izpodbijani sodbi ugotavlja tudi prvostopno sodišče, zato, "ker je tožnica vsa leta od padca pod antileptično terapijo, ker ima dokazane spremembe elektrogramskih aktivnosti ter ker iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi tožnica med prvim sprejemom 18.4.1988 in kontrolnim pregledom dne 7.12.1988, ko prvič navaja ostale težave (poleg rame), utrpela še kakšno dodatno resnejšo poškodbo glave ali vratne hrbtenice." Že iz navedenega izhaja, da izvedenec travmatolog ni ugotavljal možnega nastanka zatrjevanih poškodb, pač pa je nanje le sklepal glede na (po medicinski ekspertizi) neustrezno nevrološko zdravljenje z epileptičnimi zdravili ter dejstvo, da ni dokazano še kakšno drugo poškodovanje (glave), kar pa se tiče dokazne vrednosti rahlo do zmerno abnormnega EEG-ja pri tožnici, na katerega se sklicuje tudi lečega nevrologinja, pa prvostopno sodišče upravičeno sledi zaključkom nevrologov, da zgolj ta izvid (ob odsotnosti morfoloških sprememb v zvezi z vsemi drugimi številnimi bolj specifičnimi preiskavami), za takšen zaključek nikakor ne zadošča. Po izvedencih dr. K. iz zatrjevanih nevroloških motenj zmotno sklepa na obtolčenino možganov, prav tako tudi na popoškodbeno epilepsijo, saj ni tožnica nikoli navajala motenj v obliki napadov niti ni bila ta diagnoza nikjer zabeležena, zato ocenjujejo dajanje proti epileptičnih zdravil kot neustrezno zdravljenje. Pritožba sicer opozarja na to, da dr. Končanova v nasprotju z ostalimi izvedenci trdi, da razen izvida EEG in raziskave PET, ki se za diagnostiko ne uporablja, ni nobene druge objektivne medicinske preiskave, ki bi dokazovala ali izključevala obstoj funkcionalih sprememb v možganih, vendar s tem ugovorom ne more uspeti, saj je bilo pritožnici že pojasnjeno, zakaj je sodišče povsem pravilno sledilo enotnim ugotovitvam izvedencev nevrologov. Izvedenci poudarjajo, da niti preiskave s kompjutersko tomografijo, z magnetno resonanco, pa tudi elektromiografska preiskava pri tožnici ni pokazala nikakršnih morfoloških sprememb, v kolikor pa bi tožnica utrpela le pretres (komocijo), bi tudi to bilo nujno zvezano z izgubo zavesti in retrogradno amnezijo, pri tožnici pa ni bilo ne enega ne drugega. Po mnenju izvedenca je tudi izvid CT možganov popolnoma izključil možnost obtolčenine možganov. Nadalje so si edini, da bi se morale težave pojaviti takoj ob poškodbi in prehajati nato do postopnega izzvenevanja, nikakor pa ni možno, da bi se glavoboli, ohromljenost, zmanjšana moč okončin, začeli pojavljati sedem ali osem mesecev po poškodbi in bi se nato celo stopnjevali. Glede na to, da pritožba EEG preiskavi pripisuje tako pomembno vlogo, naj bo omenjeno, da je že nevrolog dr. K. D. pojasnil, da EEG preiskavi oziroma izvidu v komparaciji z vsemi drugimi specifičnimi preiskavami in ob upoštevanju mehanizma nastanka poškodbe, ne pripisuje posebne diagnostične teže, pri čemer mielografija ni pokazala posttravmatskih patoloških sprememb, likvorski izvid možganske tekočine je bil b.p., EMG preiskava ni prikazala prizadetosti perifernega živčevja, CT glave ni pokazal patoloških sprememb, magnetna resonanca glave in hrbtenjače je prikazala le lahno zožen subarahnoidalni prostor v višini C4-C6 brez komprimirane medule spinalis. Nevropsihološke preiskave pa, ki bi eventuelno lahko pojasnile vzrok tožničinim težavam, pa tožnica ni dokončala. Povsem zanesljiva je tudi ugotovitev izvedencev, da tožnica ni utrpela zvina vratne hrbtenice, saj s to poškodbo ne bi mogla biti povezana kakršnakoli okvara hrbtenjače in tudi ne nevrološke motnje, v kolikor pa bi bila okvarjena tudi hrbtenjača, tedaj bi bilo to povezano s prizadetostjo spodnjih udov takoj po poškodovanju, nikakor pa ne šele po devetih mesecih po poškodovanju. Težave v vratu bi v vsakem od zatrjevanih primerov poškodovanja prevladovale nad težavami zaradi udarnine rame in bi bila drža glave v prisiljenem položaju zdravnikom zlahka opazna na pregledih takoj po poškodovanju.

Glede že na vse povedano, tožnica tudi ne more z zatrjevanjem, da ni imela vpogleda v to, kaj posamezni zdravnik napiše v diagnostične liste, kaj šele, da bi na to lahko vplivala, pri čemer skuša protispisno zatrditi, da je zdravnike opozarjala tudi na vse ostale težave, uspeti dokazati poškodbe, za katere izvedenci prepričljivo ugotavljajo, da jih ni utrpela.

Zakaj pritožbeno sodišče meni, da postopka ni potrebno dopoljevati z izvedencem psihologom ali psihiatrom, je bilo že pojasnjeno. Ker pa pritožba omenja ugotovitev izvedeniškega tima, da so nevrološke motnje, ki jih zatrjuje tožnica, takšne, kot jih vidijo pri duševno pogojenih motnjah, ne pa pri motnjah strukture ali funkcije živčnega tkiva, je potrebno povedati, da so z navedeno ugotovitvijo, za katero ni mogoče reči, da je nestrokovna, ker niso psihiatri, samo še utemeljili odsotnost dokazanih telesnih oziroma travmatskih poškodb, ne pa postavili nove psihiatrične diagnoze. Tudi pritožbena trditev v zvezi s pomanjkanjem medicinske dokumentacije o tožničinih težavah zaradi zatrjevanih poškodb glave in vratne hrbtenice, za čas od maja do jeseni 1988, "češ da ni nihče pomislil na to, da je v tistem obodobju tožnica sama prenašala težave, ker so se vsi posvečali le rami", je izrazito neprepričljiva in očitno prilagojena potrebam pravdanja, saj so izvedenci prepričljivo pojasnili, katere bolečine in nevšečnosti bi bile glavne v primeru, če bi do zatrjevanih poškodb res prišlo in jih seveda v takem primeru tožnica ne bi mogla "sama prenašati". V tem primeru, tudi če jih zdravniki ne bi "zabeležili", kot sicer sama s seboj v nasprotju v nadaljnjih pritožbenih izvajanjih zatrjuje tožnica, bi bolečine in nevšečnosti tožnico prisilile, da bi vztrajala, da se tudi te poškodbe pregledajo in ustrezno zdravijo. Itak pa izvedenci zatrjujejo, da bi bile evidentne.

Pritožnica tudi pozablja, da so izvedenci temeljito obdelali tudi možne mehanizme poškodovanja zatrjevanih poškodb in tudi po tej plati izključili možnost, da bi ob udarcu v ramo zadobila še tudi vse ostale zatrjevane poškodbe. Spričo prepričljivih, v bistvu ponovno podanih zaključkov nevroloških izvedeniških mnenj, prvostopno sodišče pravilno ne sledi izvedenskemu mnenju SPIZ-a oziroma zdravniškemu spričevalu o tožničini invalidnosti v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, saj kot je bilo že rečeno, na sodišču velja le moč argumentov. Tožnica je tista, ki bo morala razčistiti, kako to, da ima kljub takorekoč "praznemu zdravstvenemu kartonu" po padcu tako velike zdravstvene težave, kot jih zatrjuje, saj ji obravnavani pravdni postopek, v okviru njenih tožbenih trditev, na zastavljeno vprašanje ni mogel odgovoriti. Pritožnici je potrebno pojasniti, da v pravdnem postopku ni vpeljano preiskovalno načelo, načelo materialne resnice pa le v okviru dejanskih tožbenih trditev. Zato je tudi nepotrebno predlagano zaslišanje stalne lečeče zdravnice dr. M. iz ZD Šiška, ker na zastavljene dileme ne bi mogla relevantno odgovoriti, kar je razvidno iz celotne obrazložitve te sodbe.

Prisojene odškodnine za gmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 600.000,00 SIT ter pretrpljenega strahu v znesku 300.000,00 SIT, v povezavi z edino ugotovljeno poškodbo udarnine desne rame, pritožba ne izpodbija. V okviru materialno pravnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina v skupnem znesku 900.000,00 SIT, ki ostaja po popolni odškodninski odgovornosti tožene stranke neokrnjena, ustrezno odmerjena, v skladu s čl. 200 ZOR in podobnimi primeri sodne prakse.

Pritožba se tudi moti, da je odločitev prostopnega sodišča, ki priznava tožnici bolniški stalež v trajanju štirih mesecev, nerazumljiva, saj je bila tožnica po padcu v jarek v bolniškem staležu neprekinjeno tri leta. Pritožnica pozablja, da je sodišče prisodilo odškodnino zgolj za ugotovljeno poškodbo rame in v zvezi s to poškodbo tudi pravilno ugotovilo, koliko časa bi, zgolj zaradi te poškodbe, bolniški stalež trajal. Pri tem se je oprlo na dejanske izvedenske ugotovitve in sicer, da je bila tožnica tri mesece bistveno manj zmožna za delo, kjer bi morala uporabljati desnico, štiri mesece pa je opravljala fizikalno terapijo (kombinirano v zdravstvenem domu in doma). Ker tožničino delo zahteva popolnoma zdravega človek, je zaključek sodišča o ustreznem štirimesečnem bolniškem staležu pravilen.

Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pač pa je le na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo delno zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo utemeljeni pritožbi (glede 20% sokrivde tožnice) in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka 373. čl. ZPP/77).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je v skladu z 2. odst. 166. čl. ZPP/77, odločilo o stroških vsega postopka. V zvezi s tem ugotavlja, da je tožeča stranka po temelju uspela 100%, po višini 15% (uspeh v višini 905.036,00 SIT proti zahtevanim 5.844.173,00 SIT), pri čemer znaša povprečje njenega uspeha 57,5%. V skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP/77 je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 57,5% od njenih stroškov, ki jih je sodišče ob upoštevanju Tarife za storitve pravne pomoči in Odvetniške tarife ter plačanih izvedenin in potnih stroškov odmerilo na 1.220.013,00 SIT. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 42,5% od njenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo, Zakonom o sodnih taksah ter ob upoštevanju plačane izvedenine odmerilo na 857.987,00 SIT. Odmera pravdnih stroškov obeh strank je razvidna in specificiranih stroškovnikov. Po pobotanju pravdnih troškov je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki za njene pravdne stroške plačati 336.863,00 SIT.

Ker tožeča stranka, katere pritožbo je pritožbeno sodišče v tem postopku obravnavalo, ni priglasila pritožbenih stroškov, o njih ni bilo potrebno odločati in je izrek o pritožbenih stroških odpadel.