Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da grozeč insolventni postopek ustreza standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da tožničine navedbe (katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo) v povezavi s predloženimi dokazi, verjetnosti insolventnega postopka oziroma nenadomestljive (težke nadomestljive) škode ne izkazujejo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo ugodi, sklep o zavarovanju opr. št. VIII Pg 4842/2014 z dne 7. 1. 2015 se razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Stroški v zvezi s postopkom o začasni odredbi, vključno s pritožbenimi, so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke z dne 21. 1. 2015 delno ugodilo in sklep o zavarovanju opr. št. VIII Pg 4842/2014 z dne 7. 1. 2015 v V. točki izreka razveljavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor tožene stranke zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških v postopku zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 21. 1. 2015, pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo ugodi, sklep o zavarovanju opr. št. VIII Pg 4842/2014 z dne 7. 1. 2015 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlagani začasni odredbi delno ugodilo z nosilnimi razlogi, da je tožeča stranka izkazala oba pogoja po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, in sicer verjetnost obstoja terjatve (objektivni pogoj) ter nevarnost, da bi brez začasne odredbe tožeči stranki nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda (subjektivni pogoj). Po prepričanju sodišča prve stopnje tožena stranka obstoja navedenih pogojev v ugovoru ni uspela izpodbiti.

6. Predlagana začasna odredba je ureditvena (regulacijska) začasna odredba. Namen take začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode. Izdaja take začasne odredbe je dopustna le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, izpolnjenost pogojev je potrebno razlagati strogo in restriktivno (prim. odločbo US RS opr. št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 in sklep VS RS opr. št. II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008).

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka zaradi (verjetno izkazanega) protipravnega ravnanja tožene stranke ne prejema plačil s strani svojih kupcev, njeno poslovanje z dobavitelji je oteženo, zato obstaja verjetnost, da glede na izkazane mesečne stroške poslovanja ne bo več sposobna poravnavati svojih obveznosti. Posledično se zmanjšuje njen poslovni ugled, to pa ji otežuje nadaljnje pridobivanje novih kupcev oziroma nabavo blaga. Takšno stanje, ko tožeča stranka ni sposobna poravnavati svojih že zapadlih obveznosti, drugi poslovni subjekti pa ne želijo začeti sodelovanja s tožečo stranko oziroma ga pogojujejo z dodatnimi zahtevami (avansna plačila), pa po prepričanju sodišča prve stopnje pomeni, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da ji grozi insolventni postopek, kar ustreza nenadomestljivi oziroma težko nadomestljivi škodi.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da grozeč insolventni postopek ustreza standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da tožničine navedbe (katerim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo) v povezavi s predloženimi dokazi, verjetnosti insolventnega postopka oziroma nenadomestljive (težke nadomestljive) škode ne izkazujejo. Elektronska sporočila, ki jih prilaga tožeča stranka, so namreč po vsebini predvsem opomini / pozivi za plačilo. Med njimi je sicer nekaj takih, iz katerih je razvidno, da (trije) kupci tožeči stranki sporočajo, da so do razjasnitve okoliščin zadržana plačila njihovih obveznosti do tožeče stranke, vendar ni jasno, kolikšen je njihov delež v razmerju do celotnega obsega poslovanja tožeče stranke (navedenega ni mogoče razbrati niti iz predloženega seznama odprtih postavk, saj so v njem navedeni le podatki o dolžnikih, ki ne plačujejo zaradi oddelitve, tožeča stranka pa ne trdi, da so to edini njeni dolžniki/kupci), zaradi česar tudi ni mogoč zaključek o nastanku nenadomestljive (težko nadomestljive) škode. Nadalje je oteženo poslovanje razvidno le iz enega elektronskega sporočila in za eno pogodbeno partnerico tožeče stranke. Zgolj prehod na avansno poslovanje pa sam zase tudi ne izkazuje, da tožeči stranki zaradi tegà nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda.

9. Da tožeči stranki ne nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda nenazadnje potrjujejo tudi navedbe pritožnice in v ta namen predložena bilanca stanja, iz katere izhaja, da so se prihodki tožeče stranke v letu 2014, ko je (verjetno) prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke, v primerjavi z letom 2013, povečali za več kot trikrat (iz 3.791.078,00 EUR na 12.159.960,00 EUR) oziroma čisti poslovni izid iz 63.633,00 EUR na 102.597,00 EUR (gre za dovoljene pritožbene novote, saj je splošno znano, da je bila bilanca stanja za leto 2014 objavljena na AJPES-u šele marca 2015, torej po izteku roka za ugovor). Takšni poslovni rezultati namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvoumno potrjujejo, da je tožeča stranka dobro stoječa družba, kateri realno in konkretno ne grozi nobena nevarnost insolventnega postopka (zgolj dejstvo, da tožeči stranki verjetno nastaja škoda pa za izdajo začasne regulacijske odredbe ne zadošča).

10. Upoštevajoč navedeno je utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da bo brez začasne odredbe prišlo do nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o zavarovanju opr. št. VIII Pg 4842/2014 z dne 7. 1. 2015 razveljavilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

11. V tej posledici in ker morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe podani kumulativno, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov, ki merijo ne neizkazanost objektivnega pogoja (verjetnost obstoja terjatve), kot pravno ne več odločilnih, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Stroški v zvezi z začasno odredbo, o katerih se odloča v pravdnem postopku, so sestavni del pravdnih stroškov in bo o njihovi povrnitvi odločilo sodišče prve stopnje z odločbo, s katero se pravdni postopek konča.