Jedro

Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-13216/2014-2 z dne 19. 2. 2014. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-2-146/2014-2 z dne 9. 12. 2014, revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa (v delu, ki je v revizijskem postopku še sporen) kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.(1)

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2)

6. Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.(3)

7. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso,(4) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident v reviziji ni z ničemer utemeljeval, zakaj naj bi bila revizija dovoljena zaradi hudih posledic in zgoraj navedenim kriterijem ni zadostil, zato revizija tudi po tej točki ni dovoljena.

8. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015. (2) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (3)

Enako npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012. (4)

Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 149/2010 z dne 20. 5. 2010, X Ips 159/2010 z dne 10. 6. 2010.