Jedro

Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnica je žena A. A., ki je Republiki Sloveniji dolgoval preko 180.000 EUR. V zemljiški knjigi je bil vpisan kot lastnik nepremičnine parc. št. 4463 k. o. ... (do celote). Gre za hišo, v kateri sta bivala s tožnico. Dne 30. 11. 2006 sta s tožnico v obliki notarskega zapisa sklenila sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Nepremičnino parc. št. 4463 k. o. .. sta si razdelila vsak do 1/2. Nato je istega dne A. A. svoj polovični delež podaril tožnici, ona pa je nepremičnino do celote prodala tožencu.

2.Leta 2008 sta tožnica in toženec sklenila še pogodbo, s katero je bila v korist tožnice ustanovljena osebna služnost do časovno neomejenega brezplačnega bivanja v hiši.

3.Republika Slovenija je leta 2007 s tožbo izpodbijala zgoraj navedeni darilno in prodajno pogodbo, a v postopku ni uspela. A. A. je bil davčni dolg odpisan. Toženec je leta 2012 sporno nepremičnino na podlagi posojilne pogodbe hipotekarno obremenil. Leta 2016 je njegov upnik začel izvršbo nad tem premoženjem. Tožnica je leta 2019 vložila tu obravnavano tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi neveljavnost prodajne pogodbe in vknjižba toženčeve lastninske pravice ter da se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se toženca izbriše iz zemljiške knjige in ponovno vpiše njeno lastninsko pravico.

Prvo sojenje

4.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da sporna prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe v smislu začasnega prehoda lastninske pravice na toženca zaradi zavarovanja njegove terjatve do tožnice oziroma njenega moža.

5.Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom VSL I Cp 1663/2020 prvo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Presodilo je, da dejansko stanje o pravno pomembnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do tožnice oziroma njenega moža terjatev, ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Ob tem je opozorilo, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni.

Odločitev sodišča prve stopnje

6.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba med tožnico in tožencem neveljavna (I. točka izreka) ter da je vknjižba lastninske pravice na sporni nepremičnini na ime toženca neveljavna (II. točka izreka). Odredilo je, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju te prodajne pogodbe, in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se izbriše lastninska pravica na ime toženca in se vpiše na ime tožnice (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 7.255,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Pritožba

7.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in priglaša pritožbene stroške. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe tako, da se zahtevek zavrne, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je trditveno podlago o navideznosti pogodbe uveljavljala že Republika Slovenija v postopkih proti tožnici in tožencu. Njen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, subjektivna meja pravnomočne odločitve se razteza tudi na stranke v tem postopku. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršena pa je tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poudarja, da tožnica ni bila davčni dolžnik, zato ni mogoče govoriti o nepoštenem namenu prenosa lastništva zaradi onemogočanja poplačila davčnega dolga. Za ta namen bi zadoščali že pogodbi med tožnico in njenim možem. V času sklepanja pogodbe dne 30. 11. 2006 je imel A. A. dolg do toženca iz naslova dobav pijače in drugih izdelkov za lokal A. A. Ni šlo za zavarovanje bodočih, temveč zapadlih obveznosti, in ne gre za komisorični posel. Toženec ni vedel za višino davčnega dolga A. A. Tožnica je izbrisno tožbo vložila šele potem, ko je toženčev hipotekarni upnik sprožil postopek sodne izvršbe na sporno nepremičnino, ne pa nemudoma po zaključku stečajnega postopka zoper A. A. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je imela tožnica edina interes, da se njen mož izogne plačilu davčnih obveznosti. Ker je ravnala nepošteno, ji sodišče ne bi smelo podeliti sodnega varstva.

Odgovor na pritožbo

8.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Izpostavlja, da je bilo v postopku Republike Slovenije proti njej in tožencu s prvo sodbo zahtevku Republike Slovenije ugodeno, a ta odločitev nikoli ni postala pravnomočna, ker je davčna obveznost zaradi odpisa prenehala, z njo pa tudi pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Tožencu ni uspelo dokazati, da je med njim in tožnico obstajalo upniško-dolžniško razmerje, tega ni uspel dokazati niti v razmerju do A. A. Okoliščine posla so bile poznane obema strankama. Ker kupnina ni bila nikoli plačana, je posel ničen tudi po tretjem odstavku 40. člena OZ. Ker davčni dolg že v času vložene tožbe ni več obstajal, se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ne bi varovala nobena dobrina, prišlo bi le do neutemeljene in nepoštene obogatitve tožene stranke.

Odločitev o pritožbi

9.Pritožba ni utemeljena.

10.Višje sodišče uvodoma zavrača toženčev ugovor, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Objektivna identiteta zahtevka ni podana. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka, pri slednjem pa enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot tudi njegovo dejansko podlago. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2010 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2484/2009, je šlo v tožbi Republike Slovenije proti tožnici in tožencu za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika (actio pauliana). Tožbeni zahtevek, da sporna prodajna pogodba nima učinka za Republiko Slovenijo, je bil z navedenima odločitvama pravnomočno zavrnjen, ker upničina terjatev ni več obstajala in zato Republika Slovenija ni več imela pravnega interesa za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. A. A. je bil namreč dolg odpisan, temeljni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa je obstoj terjatve upnika. Tožbeni predlog Republike Slovenije je bil tako drugačen kot tožničin predlog v tem postopku, predvsem pa je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen iz povsem drugih razlogov (utemeljenih v stečajnem pravu), ki za odločitev v tej zadevi niso pomembni. Prvostopenjskemu sodišču tako ni mogoče očitati pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega je iz obrazložitve razvidno, da se je z odločitvami v pravdi Republike Slovenije zoper tožnico in toženca seznanilo ter jih tudi upoštevalo (10. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11.Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da je bila prodajna pogodba med tožnico in tožencem navidezna, hkrati pa tudi sklenjena z nedopustno podlago. Da sta stranki želeli zgolj ustvariti videz prodajne pogodbe, izhaja iz razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v 9. točki obrazložitve. Tožnica se je s sklenitvijo te pogodbe želela izogniti izvršbi na njen dom, toženec pa je pri tem pomagal. Da je bil z davčnim dolgom A. A. seznanjen, je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo. Prenos lastništva zaradi onemogočanja poplačila davčnega dolga je nedopustna kavza pogodbe. To velja ne glede na to, da tožnica sama ni bila davčni dolžnik, temveč njen mož. Čeprav bi se poplačilu dolga njen mož morda lahko izognil že zgolj s prvo sklenjeno pogodbo (darilno pogodbo, s katero je lastninsko pravico na nepremičnini prenesel na tožnico), je bil bolj učinkovit pravni manever prepis nepremičnine na tretjo, družinsko nepovezano osebo, to je na toženca.

12.Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Čeprav je toženec do tožničinega moža na dan sklenitve prodajne pogodbe imel določene terjatve, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom zavarovanja teh terjatev. Sklenjena je bila zaradi izogibanja davčni izvršbi. Poleg tega bi bila taka pogodba v vsakem primeru neveljavna. Prenos lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) je po 201. členu SPZ predviden le za premičnine in mora biti sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Prenos lastninske pravice na nepremičnini pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve ni mogoč. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla namreč pridobi z vpisom zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ), zato je takšen vpis lastninske pravice po naravi stvari lahko le nepogojen.

13.Če je zavezovalni pravni posel (prodajna pogodba), na podlagi katerega je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo, ničen, je iz materialnopravnega razloga neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice (drugi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, zahteva izbris izpodbijane vknjižbe (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Zato je bila tožnica upravičena zahtevati izbris toženčeve lastninske pravice.

14.Res je sicer, da je bila tožnica pri sklepanju (fiktivne) prodajne pogodbe nedobroverna oziroma je ravnala nepošteno. A nepošteno je ravnal tudi toženec, saj je aktivno sodeloval pri izogibanju plačila davkov s strani tožničinega moža. Zato v takšnih okoliščinah ne bi bilo primerno uporabiti drugi odstavek 87. člena OZ, po katerem lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki. Obe stranki sta bili nepošteni. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bo sicer tožnica obdržala lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je pridobila v okviru nepoštenih ravnanj za izogibanje plačilu dolga oziroma izvršbi, a na drugi strani bi bil z zavrnitvijo zahtevka toženec neupravičeno obogaten. Obdržal bi namreč nepremičnino, ki je v resnici ni kupil in zanjo ni plačal. Na to odločitev trenutek, kdaj je tožnica vložila tožbo, ne vpliva.

Sklepno

15.Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni storilo očitanih kršitev postopka. Izpodbijana odločitev je pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi niso podane kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Tožnici pa mora v roku 15 dni povrniti stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) znašajo: 1500 točk oziroma 900 EUR za nagrado odvetniku za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 15 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in DDV v višini 201,30 EUR (22 %), skupno 1.116,30 EUR. V primeru zamude ji mora povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo.

-------------------------------

1. Tudi če mu tožničin mož nesporno dolguje nek (po višini nedokazan) znesek, bo moral toženec za poplačilo terjatve uporabiti druga sredstva oziroma postopke.

2. Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 40/3, 50, 50/2, 87, 87/2 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 49, 49/1, 133, 201 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/1, 243/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.