Jedro

Glede na določbe ZV-1 za prenehanje koncesije ni pravno pomembno, ali je krivda za nepridobitev uporabnega dovoljenja za malo hidroelektrarno na tožnici ali ne. Bistveno je, da tožnica uporabnega dovoljenja ni pridobila do roka, določene v koncesijski pogodbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je koncesija, podeljena koncesionarju A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnica), na podlagi Sklepa Vlade Republike Slovenije št. 35501-25/2011/4 z dne 16. 6. 2011, s katerim je bila razdrta Koncesijska pogodba št. 35503-19/2007 z dne 25. 2. 2008, v celoti prenehala.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila obravnavana koncesijska pogodba z novim koncesionarjem (tožnico) podpisana dne 25. 2. 2008 in da sta bila zaradi opravičenih razlogov (podaljševanja rokov legalizacije in dokončanje male hidroelektrarne) sklenjena dva aneksa. Po aneksu podpisanem dne 18. 3. 2009 je bil rok za pridobitev uporabnega dovoljenja določen na 31. 3. 2009. Z drugim aneksom podpisanim dne 30. 5. 2009, pa je bil ta rok podaljšan do 31. 12. 2009 (1. točka tretjega odstavka 5. člena koncesijske pogodbe).

Ker je bilo na podlagi podatkov Upravne enote Nova Gorica ugotovljeno, da gradbeno dovoljenje št. 351-336/2010-18 za legalizacijo gradnje dela dovodnega kanala z vtočnim objektom z dne 15. 12. 2010 še ni postalo pravnomočno in datuma pravnomočnosti (vložena pritožba, možnost upravnega spora) ni možno napovedati, in ni znano niti kdaj bo izdano uporabno dovoljenje, tožena stranka ugotavlja, da tožnica, ki si do 31. 12. 2009 ni pridobila uporabnega dovoljenja, krši koncesijsko pogodbo. Zato je tožena stranka v skladu s 144. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), na podlagi 3. točke prvega odstavka 145. člena ZV-1 in 1. točke prvega odstavka 19. člena koncesijske pogodbe, dne 16. 6. 2011 izdala sklep št. 35501-25/2011/4, s katerim je ugotovila, da so podani razlogi za razdrtje pogodbe. Navedeni sklep je bil tožnici vročen dne 20. 6. 2011. Podlago za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju koncesije zaradi razdrtja koncesijske pogodbe predstavlja drugi odstavek 143. člena ZV-1. Na podlagi ugotovitve, da je pogoj po navedenem določilu podan, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je že zaradi neobratovanja male HE povzročena škoda, ki bo z odvzemom koncesije postala nepopravljiva. Po navajanju okoliščin zaradi katerih gradbeno dovoljenje še ni pravnomočno, tožnica zatrjuje, da sama ni kriva za nepridobitev uporabnega dovoljenja. Ker je to dejstvo razvidno tudi iz obrazložite izpodbijane odločbe, pridobitev uporabnega dovoljenja za elektrarno, ki je že zgrajena in pripravljena za obratovanje pa je odvisno le od sodne oblasti, tožnica, ki tožbi prilaga izpodbijano odločbo, predlaga, da sodišče sklep tožene stranke z dne 16. 6. 2011, s katerim je razdrla koncesijsko pogodbo z dne 25. 2. 2008, razveljavi. V pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012, ki jo je vložila njena odvetnica, pa tožnica po navajanju okoliščin in dejstev, iz katerih izhaja, da sama zagotovo ni kršila koncesijske pogodbe, sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 2011 razveljavi in ji prizna stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo po povzemanju vseh navedb iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, navaja, da tožba zoper sklep, s katerim je Vlada RS razdrla koncesijsko pogodbo ni možna. Meni, da je navedeni sklep samo izjava volje Vlade RS in ne upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato ta sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Sodišču zato predlaga, naj v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrže. Podrejeno pa sodišču predlaga da tožbo zato, ker so tožbene navedbe neutemeljene, zavrne.

Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom B.B., ki v odgovoru in v pripravljalnih vlogah zatrjuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Obširno navaja razloge, zaradi katerih, po njenem mnenju tožnica ni uspela v času 16 let pridobiti uporabnega dovoljenja.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je tožnik kot prava neuka stranka v tožbi, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke, v tožbenem predlogu le napačno navedel odločbo (pravilno sklep) in da je bila ta napaka odpravljena že v prvi pripravljalni vlogi. V nadaljevanju zatrjuje, da tožnica sama v ničemer ni ravnala nepravilno in nezakonito. Krivda za to, da uporabnega dovoljenja še ni pridobila je po mnenju tožnice na strani upravnega organa, birokratskih predpisov in na strani stranke z interesom.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zato, ker je iz tožbe, ki jo je vložila tožnica sama, razvidno, da se tožnica ne strinja z izpodbijano odločbo, ki jo je priložila tožbi in ne le s sklepom, ki ga je navedla v tožbenem predlogu, po tožbenem predlogu podanem v prvi pripravljalni vlogi pa je predmet izpodbijana odločba, presojalo zakonitost izpodbijane odločbe. Zato tudi razlogi zaradi katerih je tožena stranka predlagala zavrženje tožbe, niso podani.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki temelji na podatkih v upravnih spisih in na določbah ZV-1 pravilna in zakonita. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge, sodišče v celoti sledi njeni utemeljitvi in zato razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Koncesije v zvezi z rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni ureja Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Po določbi 3. točke prvega odstavka 143. člena ZV-1 koncesija preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe. Koncesijska pogodba preneha med drugim tudi z njenim razdrtjem (144. člen ZV-1). Koncident pa po 1. točki prvega odstavka 145. člena ZV-1 koncesijsko pogodbo lahko razdre pred potekom časa za katerega je bila sklenjena, če koncesionar ne začne ali dokonča del na objektu ali napravi za izvajanje vodne pravice, v roku določenem v koncesijski pogodbi. Če se ugotovijo razlogi določeni v prvem odstavku 143. člena ZV-1, vlada izda odločbo, s katero ugotovi, da je koncesija prenehala delno ali v celoti.

V obravnavani zadevi niso sporna naslednja dejstva: da je bil rok za pridobitev uporabnega dovoljenja za malo hidroelektrarno določen v koncesijski pogodbi na dan 31. 12. 2009, da koncedent po 1. točki prvega odstavka 19. člena koncesijske pogodbe lahko razdre, če koncesionar do 31. 12. 2009 ne pridobi uporabnega dovoljenja, da tožnica kot koncesionar uporabnega dovoljenja do 31. 12. 2009 ni pridobila in da je vlada kot koncedent s sklepom, ki je bil tožnici vročen dne 20. 6. 2011 izjavila, da razdira koncesijsko pogodbo. Prav naveden podatki pa so po že navedenih določbah ZV-1 tista pravno pomembna dejstva, na katerih mora temeljiti odločba vlade o ugotovitvi, da je koncesija prenehala deloma ali v celoti. To pa pomeni, da dejstva in okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da za nepridobitev uporabnega dovoljenja ni kriva tožnica pač pa stranka z interesom, upravni organi, togi predpisi in dolgotrajnost sodnih postopkov, za odločanje v konkretni zadevi niso pravno pomembni.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Zato tudi izvajanje dokazov, ki jih za zatrjevana dejstva in okoliščine predlaga tožnica, za odločanje v tem upravnem sporu, ni bilo potrebno.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zoper odločbo, ki je pravilna in zakonita, kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.