Jedro

Ker je kot čas storitve nadaljevanega kaznivega dejanja treba šteti čas, v katerem je bilo izvršeno zadnje dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, se v primeru, če je novi zakon milejši, ta uporabi za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti, če pa je strožji, se uporabi s tem, da se ne upoštevajo dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, ki po prejšnjem (starem) zakonu niso predstavljala kaznivega dejanja.

Kazenskopravni normi iz 133. člena KZ-77 in 244. člena KZ sta identični, čeprav je protipravnost pridobitve premoženjske koristi izpuščena iz abstraktnega opisa dejanja. Premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja, prestopitve meje storilčevih pravic ali iz tega, da storilec ne opravi svoje dolžnosti, je pričakovana posledica protipravne dejavnosti. Zato je premoženjska korist vselej protipravna, čeprav je zakon kot take izrecno ne opredeljuje.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za pravilno odločitev v posamezni zadevi dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokazni predlog mora sprejeti le, če se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti utegnil imeti za posledico izrek oprostilne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 400.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.4.2003 obs. D.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe pravic ali položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v znesku 80.000 SIT, po 2. odstavku 105. člena istega zakona pa je oškodovano M.k.T. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za nadaljnjo kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, ki bi ga naj storil v škodo istega podjetja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.6.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo eno leto zapora. Pritožbo zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni oziroma podrejeno obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču ni podana z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona, prav tako pa meni, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe sodišče ni storilo relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve sta nižji sodišči s svojima sodbama kršili kazenski zakon glede vprašanja, ali ima očitano ravnanje obsojenca vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ (1. točka 372. člena ZKP). Pri tem izhaja iz trditve, da je v času storitve očitanih kaznivih dejanj še vedno veljal Kazenski zakon SR Slovenije (KZ-77), ki je v 133. členu vseboval kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Med tem kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, ki je predpisano z novim zakonikom (KZ-95), obstaja bistvena razlika. Kazenski zakonik (KZ-95) je strožji, saj je 133. člen KZ-77 glede kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, izrecno navajal tudi zakonski znak protipravnosti premoženjske koristi. Drugi odstavek 244. člena KZ (KZ-95) takšnega zakonskega znaka ne pozna. Opozarja na razlago protipravnosti in poudarja, da je v primeru določb 3. in 2. odstavka 133. člena KZ-77 moral tožilec oziroma sodišče obtožencu dokazati tudi naklep glede protipravnosti pridobljene premoženjske koristi, medtem ko v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ to ni več potrebno. Inkriminacija v kazenskem zakoniku za obsojenca nikakor ni milejša, kar bi edino opravičevalo uporabo novega kazenskega zakona v skladu z določbami Ustave in EKČP. S pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja, storjenega v letih 1994 in 1995, natančneje v času od 29.11.1994 do 21.11.1995. Pri tem je prvi posel izvedel v letu 1994, preostala dva pa v letu 1995. Gre za situacijo, v kateri je obsojenec začel z izvršitvijo kaznivega dejanja v času veljavnosti določb 133. člena KZ-77, dokončal pa ga v času veljavnosti novega kazenskega zakonika. Izvršil ga je s ponovitvijo istovrstnih dejanj v nadaljevanju, dokončal pa z zadnjim dejanjem v letu 1995. Nadaljevano kaznivo dejanje je sestavljeno iz določenega števila samostojnih kaznivih dejanj, to je dejanj s konkretnim samostojnim dejanskim stanjem, ki tvorijo zaradi nadaljevanja (ponavljanja istovrstnih dejanj) pravno enotnost dejanja. V skladu s tem tako pravna teorija kot sodna praksa štejeta, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje. Zato je kot čas storitve nadaljevanega kaznivega dejanja treba šteti čas, v katerem je bilo izvršeno zadnje dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja (dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih ter ostali, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 2003). Tudi v starejši pravni literaturi (dr. Janko Đ. Tahović, Krivično pravo, Opšti deo, 1961) je zastopano stališče, da nadaljevano kaznivo dejanje tvori celoto tako z vidika časa in kraja izvršitve kot tudi z vidika zastaranja kazenskega pregona. Kar zadeva časovno veljavnost kazenskega zakona, je nadaljevano kaznivo dejanje storjeno v času vseh zakonov, ki so veljali v času izvršitve vseh kaznivih dejanj iz njegove sestave. Če je novi zakon milejši, se le-ta uporabi za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti. Če je novi zakon strožji, se uporabi novi zakon s tem, da se ne upoštevajo dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, ki po prejšnjem (starem) zakonu niso predstavljala kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru se je kazenski zakon spremenil med izvrševanjem nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je bilo ponovljeno in dokončano v času novega zakona. Ker gre za enaka kazniva dejanja iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, je bilo zanj kot celoto potrebno uporabiti novi kazenski zakon. Zato že iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi nasprotnemu stališču zahteve za varstvo zakonitosti in v tem primeru tudi ni mogoče upoštevati odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicuje.

Tudi sicer je sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 236/2001 in druge) zavzela stališče, da sta kazenskopravni normi iz 133. člena KZ-77 in 244. člena KZ identični, čeprav je protipravnost pridobitve premoženjske koristi izpuščena iz abstraktnega opisa dejanja. Slednje namreč ne pomeni, da ravnanje obsojenca ni kaznivo dejanje, ker že iz opisa zakonskih znakov izhaja protipravnost ravnanja in posledice. Protipravnost je sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu določena kot poseben zakonski znak. Po določbi 7. člena KZ je namreč kaznivo dejanje protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj. Premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja, prestopitve meje storilčevih pravic ali iz tega, da storilec ne opravi svoje dolžnosti, je pričakovana posledica protipravne dejavnosti. Zato je vselej protipravna, četudi jo zakon kot tako izrecno ne opredeljuje. V takem položaju je brez pomena za presojo, ali gre v 1. odstavku 244. člena KZ za enako, strožjo ali milejšo materialno kazenskopravno normo v razmerju do 2. odstavka 133. člena KZ-77 (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 259/98).

Glede na navedene razloge je sodišče utemeljeno v primeru obsojenčevega kaznivega dejanja uporabilo določbe 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ in ni storilo z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Po stališču zahteve je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je obsojencu kratena njegova zakonska in ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Prvostopenjsko sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe onemogočilo izvajanje dokazov v smeri, da pridobljena premoženjska korist ni bila protipravna. Obramba je z dokaznim predlogom skušala dokazati, da pridobljena premoženjska korist ni bila protipravna, saj obsojenca konkurenčna prepoved iz nove pogodbe o zaposlitvi v primeru neizplačevanja nadomestila ni več zavezovala. Četudi bi obsojenec zase pridobil zneske, ki se mu očitajo, ta korist ne bi bila protipravna, saj ga konkurenčna prepoved ne bi več omejevala, s tem pa obsojenec ne bi več izpolnil znakov kaznivega dejanja po 133. členu KZ-77. Tudi zaslišana priča Z.T. je izpovedal, da je bil z obsojencem sklenjen poseben dogovor, ki mu je dovoljeval poslovanje za lasten račun. Če je obsojenec sklenil poseben sporazum, je s tem izrecno izključena protipravnost pridobljene premoženjske koristi.

Na glavni obravnavi 11.2.2003 je zagovornik predlagal zaslišanje prič M.M. in I.H., na glavni obravnavi 8.4.2003 pa, da se pri M.k.T. pribavijo izplačilni listi plače za obsojenca za obdobje november 1994 do novembra 1995. Obrazložil je, da še ni bilo ugotovljeno, ali je bila kršena konkurenčna prepoved, kar bo možno s samo pribavo plačilnih listov. Sodišče je dokazna predloga zavrnilo, na glavni obravnavi z razlogi, da zaslišanje prič I.H. in M.M. ni potrebno, ker je dejansko stanje dovolj razčiščeno z zaslišanjem vseh ostalih prič in da konkurenčna prepoved izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. V prvostopenjski sodbi je sodišče ob teh razlogih zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo še z ugotovitvami, da obsojenec ni nikoli zatrjeval, da mu dogovorjeno nadomestilo ne bi bilo izplačevano, na kar kaže že višina plače po pogodbi, zaslišanje prič pa ne bi prispevalo nič bistvenega za ugotavljanje dejanskega stanja. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik navajal, da je bil dokazni predlog za pribavo izplačilnih listov neutemeljeno zavrnjen, ker bi ta dokaz nedvomno dal odgovor na vprašanje, ali se je nadomestilo za konkurenčno prepoved v kritičnem obdobju plačevalo ali ne, v posledici česar bi bila podana tudi protipravnost obsojenčevega ravnanja. Višje sodišče je soglašalo z razlogi, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev navedenega dokaznega predloga.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, je sodišče ugotovilo, da je obsojenec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 1.12.1993 podpisal tudi pogodbo o konkurenčni prepovedi, v kateri je bilo določeno, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno dejavnost delniške družbe. Sočasno je bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje pogodbenih določb. Prav tako je ugotovilo, da je obsojenec dne 1.3.1994 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, ki v 5. členu vsebuje enako določbo s tem, da je v 2. odstavku istega člena bilo določeno, da delavec, ki ravna v nasprotju s to določbo, stori hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 2. odstavku 12. člena Pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da sta nadomestilo za spoštovanje konkurenčne prepovedi sporazumno določili obe pogodbeni stranki in je vsebovano v plači, določeni s pogodbo, in sicer v znesku 170.000 SIT. Iz dejanskih zaključkov sodišča sledi, da ni sprejelo obrambne teze, da so pri M.k.T. vsi vedeli za njegovo firmo in tudi ne, da je sklenil sporazum, ki mu je dovoljeval poslovanje preko lastne firme.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče pravilno ugotovilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje. Ker je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, je tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, takšno odločitev pa ustrezno obrazložilo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za pravilno odločitev v posamezni zadevi dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokazni predlog mora sprejeti le, če se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti utegnil imeti za posledico izrek oprostilne sodbe. Glede na obrazloženo in glede na utemeljitev obrambe takšen dvom ni izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti. Treba je namreč upoštevati, da je obsojenec zlorabil položaj že s tem, ker je kot vodja poslovne enote M.k.T. d.d. kupoval pri tej poslovni enoti razni pisarniški material po nabavni ceni, ki je predstavljala maloprodajno ceno, zmanjšano za višino prometnega davka in za višino 15% popusta, ki ga je kot vodja enote sam odobril, nato pa prodajal po višji prodajni ceni končnim kupcem, s tem pa si pridobil premoženjsko korist v ugotovljenem znesku. Očitek, da je obsojenec ravnal v nasprotju z dogovorjeno konkurenčno prepovedjo, predstavlja le okoliščino, s katero je dodatno potrjena njegova zloraba položaja. Iz navedenih razlogov sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. D.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).