Jedro

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon.

Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona.

Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja.

Pravilo o prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) preprečuje, da bi bila odločitev v novem postopku v obtoženčevo škodo. Nedvomno pa je v pravnem interesu obtoženega, da doseže kazenskopravno rehabilitacijo večje teže, ki jo v odnosu do ustavitve kazenskega postopka ali zavrnitve obtožbe zaradi zastaranja kazenskega pregona predstavlja (potencialna) oprostilna sodba.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obtoženega A. A., ki naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do „6.“ točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške družbe F., o. p., d. o. o. iz Ljubljane. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in „potrdi izpodbijani sklep“.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilno je naziranje državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo materialno pravo. Z zaključkom, da je v tem kazenskem postopku prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

6. Kljub temu, da je v obravnavani kazenski zadevi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 2773/2010 z dne 27. 10. 2011 potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja razžalitve (obsodilna sodba je postala pravnomočna 25. 11. 2011), iz izpodbijanega sklepa izhaja stališče, da naj bi kazenski pregon v skladu s 5. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šestim odstavkom 112. člena KZ absolutno zastaral „že“ dne 5. 5. 2012, kar je v času odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. V sklepu sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih vsebinskih razlogov v utemeljitev takšnega stališča, ki pa diametralno nasprotuje poenoteni (ustavno)sodni praksi.

7. Vrhovno sodišče RS je na občni seji že v letu 1999 sprejelo pravno mnenje, da s pravnomočnostjo sodbe (v konkretnem primeru torej dne 25. 11. 2011) preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Načelno pravno mnenje z dne 16. 6. 1999 se opredeljuje tudi do procesnega položaja, ko se v posledici zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje. V postopku nove razsoje se ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona (razen situacij, ko bi ob pravilni uporabi zakona pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre). Vrhovno sodišče je v utemeljitev pravnega mnenja navedlo prepričljive argumente. Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja je končan s pravnomočnostjo sodbe, zato lahko zastaranje pregona teče zgolj do tega procesnega trenutka. S pravnomočnostjo obsodilne sodbe začne teči zastaranje izvršitve kazni, obe vrsti zastaranja pa že pojmovno ne moreta teči sočasno. Prav tako je ponovni kazenski pregon za isto kaznivo dejanje, za katero je bil storilec pravnomočno obsojen, v nasprotju s pravili o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS in 10. člena ZKP. V postopku nove razsoje vsebinsko ne gre za ponovni kazenski pregon, temveč za postopek preizkusa zakonitosti predhodne pravnomočne sodbe, ki se navsezadnje lahko vodi tudi po obsojenčevi smrti, kar dodatno nakazuje, da o vnovičnem kazenskem pregonu ni mogoče govoriti. To pa pomeni, da se v novem postopku ne morejo uporabiti določbe KZ o teku ter zastaranju kazenskega pregona, saj je tek absolutnega zastaranja pregona končan s pravnomočnostjo prejšnje (zatem razveljavljene) obsodilne sodbe.

8. Povzeti argumentaciji je v odločbi U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 pritrdilo Ustavno sodišče RS in tudi sámo zavzelo stališče, da gre pri postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe (čeravno pred sodiščem prve stopnje) za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon, ki bi bil podvržen pravilom KZ o (absolutnem) zastaranju. V odločbi U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011 je Ustavno sodišče RS še bolj decidirano zapisalo, da trajanje novega sojenja po razveljavitvi sodbe ni omejeno s („splošnimi“) zakonskimi roki za zastaranje pregona. Enaka pravna naziranja, tj. da je zastaranje v vsakem primeru prenehalo teči s prvotno pravnomočnostjo sodbe, je najti v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, ki so obravnavale to problematiko (npr. I Ips 202/2008 z dne 11. 12. 2008, I Ips 19395/2012-8 z dne 22. 11. 2012, I Ips 2642/2010-12 z dne 15. 7. 2010, Kp 4/2009 z dne 4. 5. 2010), navsezadnje pa tudi v novejši sodni praksi višjih sodišč (npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7386/2012 z dne 16. 6. 2015, VII Kp 2457/2010 z dne 25. 11. 2015). Pritožbeno sodišče se navedenim judikatnim stališčem pridružuje, medtem ko sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, niti ni vsebinsko pojasnilo, zakaj je v izpodbijanem sklepu odstopilo od ustaljene (ustavno)sodne prakse, zato pravnega razlogovanja v sklepu sodišče druge stopnje ne more sprejeti.

9. V odločbi U-I-25/07-43 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZKP neskladen z Ustavo, saj ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe končan. KZ-1, ki je bil uveljavljen dne 1. 11. 2008, je v drugem odstavku 91. člena določil, da je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Ker KZ izrecne določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče z omejeno odločbo sámo odredilo, da morajo biti postopki nove razsoje tudi do uveljavitve KZ-1 zaključeni v navedenem roku. Z drugimi besedami to pomeni, da je Ustavno sodišče tudi v kazenskih zadevah, v katerih je glede na čas storitve kaznivega dejanja (kot v obravnavani zadevi) kot materialnopravni predpis potrebno uporabiti določbe KZ, opredelilo skrajni 2-letni rok, v katerem je še dopustno sojenje v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Ker so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o sodiščih), vsebinsko pa je ureditev 2-letnega roka tudi po KZ-1 enaka, v tem pogledu med KZ in KZ-1 ni odnosa strožjega ali milejšega zakona. V primeru uporabe KZ se morajo sodišča pač neposredno opreti na ureditveno ustavno odločbo U-I-25/07-43, v primeru uporabe KZ-1 pa na določilo drugega odstavka 91. člena KZ-1. V pritožbi se državni tožilec sicer sklicuje na napačno pravno podlago (KZ-1), ne pa na odločbo Ustavnega sodišča (obtožencu se namreč očita kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil v času veljavnosti KZ), vendar to pravilnega stališča pritožbe, da novo sojenje ni izključeno, ne more omajati.

10. Medtem ko iz judikature Ustavnega sodišča ne izhaja izrecna opredelitev glede narave pravnih sredstev, v posledici katerih pride do razveljavitve pravnomočne sodbe, drugi odstavek 91. člena KZ-1 2-letni okvir za novo sojenje veže na situacijo, ko je sodba razveljavljena v postopku za „izredno pravno sredstvo“. V konkretnem primeru je bila pravnomočna sodba zoper obtoženega razveljavljena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, s katero je bilo odločeno o ustavni pritožbi. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki prizadeti osebi omogoča, da pred ustavnim sodiščem kot najvišjim organom za varstvo ustavnosti in človekovih pravic uveljavlja varstvo svojih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ki naj bi bile prekršene s posamičnim in konkretnim pravnim aktom. V (ustavno)pravni teoriji se navaja, da gre za pravno sredstvo sui generis, ki ga striktno gledano ni mogoče umestiti v kategorijo izrednih pravnih sredstev. Procesni zakon v kazenskem postopku ureja le dve izredni pravni sredstvi, tj. zahtevo za obnovo ter zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Navkljub zapisanemu pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti razlage, da razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z ustavno pritožbo ni dopustno tolmačiti enako kot razveljavitve sodbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v kazenskem postopku, kot sta obnova postopka in zlasti zahteva za varstvo zakonitosti. Po stališču sodišča druge stopnje se mora jezikovna razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1, prav tako pa razlaga ustavne odločbe U-I-25/07-43, umakniti namenski (teleološki) interpretaciji obstoječe pravne ureditve, kjer si ni moč predstavljati utemeljenega razloga za drugačno obravnavanje vsebinsko primerljivih položajev, ko je kazenska sodba enkrat razveljavljena v postopku pred Vrhovnim sodiščem, drugič pa pred Ustavnim sodiščem, pri čemer gre lahko celo za obravnavanje povsem enakih kršitev (nekaterih temeljnih pravic ustavnega nivoja), ki bremenijo izpodbijano sodbo. Po prepričanju pritožbenega sodišča táko neutemeljeno razlikovanje ne more biti odraz namena zakonodajalca (čeravno je dikciji drugega odstavka 91. člena KZ-1 mogoče očitati najmanj nedomišljenost), niti prakse Ustavnega sodišča, ki se je soočilo z obravnavano problematiko. V sodbi I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 se je Vrhovno sodišče opredelilo, da načelno pravno mnenje občne seje z dne 16. 6. 1999 velja tudi za primer, ko je pravnomočna sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, kar pomeni, da se določbe o zastaranju kazenskega pregona v ponovljenem sojenju ne uporabljajo. Sprejeti drugačno stališče bi po oceni sodišča druge stopnje pomenilo kršitev 14. člena Ustave, ki ureja pravico do enakosti pred zakonom, ter 22. člena, ki zagotavlja enako varstvo postopkovnih pravic.

12. Izhajati iz ugotovitve, da je zastaranje kazenskega pregona prenehalo teči s pravnomočnostjo prvotne sodbe, razveljavitvi z odločbo Ustavnega sodišča pa odreči procesno dejstvo, da od trenutka razveljavitve začne teči 2-letni rok za dokončanje ponovljenega sojenja, privede do nedopustne posledice, ko se čas za izvedbo vnovičnega postopka pokaže kot praktično neomejen. Tak zaključek bi bil v neskladju z Ustavo. Zahteva po poštenem postopku, ki izvira iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, med drugim prepoveduje samovoljo državnih organov v postopkih zoper posameznika ter preprečuje neutemeljene posege državne oblasti v pravice državljana. S časovno omejitvijo uvedbe, izvedbe kazenskega postopka, izreka in izvršitve kazenske sankcije je z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (opredelitev Republike Slovenije kot pravne države – 2. člen Ustave) dosežen namen, ki je v odpravi posameznikove negotovosti glede vprašanja, v kakšnem časovnem obdobju sme državna oblast posegati v njegove pravice. Ureditev, ki bi dopuščala neomejen tek ponovnega kazenskega postopka, bi bila neskladna tudi s pravico do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave). Zgolj z upoštevanjem 2-letnega roka v postopku nove razsoje je mogoče govoriti o učinkovitem varstvu pravic obtoženih, enako varovanih v sorodnih procesnih položajih. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) namreč ne dovoljuje niti zakonodajni veji oblasti niti sodiščem, da bi različno urejala enake položaje brez razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Kot še posebej pomembno pa velja ne nazadnje poudariti, da je postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe lahko izključno v korist obtoženega, saj pravilo o prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) preprečuje, da bi bila odločitev v novem postopku v obtoženčevo škodo. Gotovo pa je v njegovem pravnem interesu, da doseže kazenskopravno rehabilitacijo večje teže, ki jo v odnosu do ustavitve kazenskega postopka ali zavrnitve obtožbe zaradi (absolutnega) zastaranja predstavlja (potencialna) oprostilna sodba.

13. Po obrazloženem sodišče druge stopnje pritrjuje utemeljenim navedbam pritožnika, da v zadevi ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona, rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja pa se bo iztekel dve leti po razveljavitvi obsodilne sodbe z ustavno odločbo Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca razveljavilo izpodbijani sklep, zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.