Jedro

ZPIZ-2 v 138. členu določa dva pogoja za priznanje prištete dobe, to je, da je pri zavarovancu podana ena od osebnih okoliščin, naštetih v tem členu ter da je bil hkrati obvezno zavarovan. Tožeča stranka oba pogoja izpolnjuje- zbolela je za rakom pred 15. letom starosti in je bila od 1.3.2012 obvezno zavarovana. ZPIZ-2 ne določa, da se tem zavarovancem upošteva le prišteta doba po 1. 1. 2013, torej le del dobe, ki so jo dopolnili v zavarovanju. Tega ne določa v tem členu, prav tako iz prehodnih določb zakona ne izhaja, da bi bila uporaba tega člena omejena le na zavarovalno dobo, dopolnjeno po 1.1.2013. Takega zaključka tudi ne omogoča jezikovna razlaga, saj govori o zavarovalni dobi, ki jo je posameznik dopolnil v zavarovanju ob podani osebni okoliščini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. 26 6042474 z dne 11. 3. 2014 ter odločilo, da odločba tožene stranke iste opravilne številke z dne 11. 12. 2013 ostane v veljavi. Na tej podlagi se tožeči stranki k zavarovalni dobi, dopolnjeni v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ¼ dobe dejanskega trajanja od 1. 3. 2012 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da se lahko določba 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) za skupino zavarovancev, obolelih za rakom do petnajstega leta starosti, uporabi tako, da se poveča tudi zavarovalna doba, dopolnjena pred 1. 1. 2013. Na podlagi take razlage citirana določba deluje povratno. Čeprav je navedeno obolenje nastalo v preteklosti, je šele od 1. 1. 2013 priznano kot okoliščina, ki je podlaga za računanje prištete dobe kot četrtine dobe dejanskega zavarovanja. S svojo odločitvijo sta nižji sodišči nedopustno posegli v prej veljavni predpis.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožeča stranka, roj. 12. 8. 1983, je v letu 1987 zbolela za rakom, to je pred petnajstim letom starosti. Zaposlila se je 1. 3. 2012, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Zahtevo za ugotovitev osebnih okoliščin je vložila 30.10.2013, v času veljave ZPIZ-2. Organ prve stopnje je odločil, da se k zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja od 1. 3. 2012 dalje. Organ druge stopnje je v reviziji odločbo z dne 11. 12. 2013 spremenil tako, da se ta doba šteje od 1. 1. 2013. 8. Sporno je, od kdaj je tožeča stranka upravičena do prištete dobe, to je od dejanskega zavarovanja dalje, ali od uveljavitve ZPIZ-2, to je od 1. 1. 2013. 9. Prišteta doba zaradi osebnih okoliščin je ugodnost za zavarovance, ki imajo visoko stopnjo telesne okvare ali so preboleli eno od v zakonu določenih bolezni, saj praviloma težje opravljajo delo in tako hitreje dosežejo pokojninsko dobo, potrebno za pridobitev pokojnine. ZPIZ-2 v 138. členu določa dva pogoja za priznanje prištete dobe, to je, da je pri zavarovancu podana ena od osebnih okoliščin, naštetih v tem členu ter da je bil hkrati obvezno zavarovan. Tožeča stranka oba pogoja izpolnjuje- zbolela je za rakom pred 15. letom starosti in je bila od 1.3.2012 obvezno zavarovana. ZPIZ-2 ne določa, da se tem zavarovancem upošteva le prišteta doba po 1. 1. 2013, torej le del dobe, ki so jo dopolnili v zavarovanju. Tega ne določa v tem členu, prav tako iz prehodnih določb zakona ne izhaja, da bi bila uporaba tega člena omejena le na zavarovalno dobo, dopolnjeno po 1.1.2013. Takega zaključka tudi ne omogoča jezikovna razlaga, saj govori o zavarovalni dobi, ki jo je posameznik dopolnil v zavarovanju ob podani osebni okoliščini, ne gleda na to, kdaj je nastala - med zavarovanjem ali od vstopa v zavarovanje, če je prišlo do ene od naštetih bolezni ali stanja pred vstopom v zavarovanje. Zato je treba 138. člen ZPIZ-2 uporabiti kot je zapisan, to je, da se nanaša na celotno dobo zavarovanja za zavarovance, ki izkazujejo osebno okoliščino, našteto v tem členu.

10. Načelo prepovedi povratne veljave predpisa je določeno v 155. členu Ustave RS. Gre za varstvo pridobljenih pravic oziroma za nedopustno poseganje vanje, torej za zaključeno stanje, ko je posamezniku pravica že priznana. V spornem primeru pa ne gre za poseg v pravice tožeče stranke za nazaj, ki bi bil z ustavnega vidika nedovoljen, in da bi bil utemeljen očitek o retroaktivni uporabi zakona, saj tožeči stranki pravica še ni bila priznana, da bi se lahko poseglo vanjo. Gre pa v tem primeru za t.i. nepravo povratno delovanje zakona, ki deluje na pravna razmerja, ki še niso zaključena, ki učinkujejo v prihodnosti. To je prepovedano le, če je s tem kršeno načelo zaupanja v pravo in bi bil s tem poslabšan položaj posameznika, za kar ne gre v konkretnem primeru.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.