Jedro

Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna od tega, ali bi program, ki ga je izdelala tožeča stranka, lahko privedel do uspešne sanacije podjetja tožene stranke, kar je bil pogoj za plačilo variabilnega dela cene. Razlogi, ki jih navaja tožena stranka kot tiste, ki so preprečevali uspešno izvajanje programa po njenih prognozah iz razvojno sanacijskega programa, ne predstavljajo napak opravljenega dela v smislu instituta odprave napak pri pogodbi o delu. Zato navedbe tožeče stranke o odsotnosti grajanja napak, niso relevantnega pomena. Pravdni stranki sta se, skladno z avtonomijo volje, ki jo jima Obligacijski zakonik podeljuje, dogovorili, da bo tožeča stranka upravičena do izplačila variabilnega dela le v primeru, če bo na podlagi njenega razvojno sanacijskega programa, podjetje tožene stranke uspešno sanirano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, v znesku 1.535,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 78.679,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2009 dalje do plačila in ji z enakimi obrestmi povrniti pravdne stroške od odločanja o njih dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo,“ (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.385,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (2. odstavek izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, vključno s stroškovnim delom, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje plačilo variabilnega dela cene storitve po drugem delu 3. člena Pogodbe o svetovanju pri izdelavi razvojno sanacijskega programa za X. d.d., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 02. 04. 2007 (A2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožeči stranki šlo navedeno plačilo v primeru uspešnega poslovanja tožene stranke, čemur tožeča stranka v pritožbi niti ne nasprotuje. Ključno vprašanje v tem postopku pa je, ali je bilo poslovanje tožene stranke (naročnika) po izdelavi razvojno sanacijskega programa s strani tožeče stranke uspešno ali ne, in kaj je bil vzrok za uspešno poslovanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uspešno poslovanje tožene stranke ni bilo posledica razvojno sanacijskega programa, ki ga je izdelala tožeča stranka, pritožba pa takim zaključkom nasprotuje.

6. Sodišče prve stopnje je pogodbo med strankama pravilno pravno opredelilo kot podjemno pogodbo, katere predmet je bilo svetovanje pri izdelavi razvojno sanacijskega programa (619. člen OZ). Za svojo storitev je tožeča stranka že prejela fiksno plačilo in temu tekom postopka ni nasprotovala. Da bi bila upravičena tudi do plačila variabilnega dela cene po drugem delu 3. člena pogodbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi morala tožeča stranka izkazati, da se je končni rezultat njenega dela odražal v uspešnem izvajanju programov po prognozah iz razvojno sanacijskega programa, v smeri uspešne sanacije podjetja. Dejstvo, da tožeča stranka po predaji programa dne 14. 05. 2007 ni imela nobenih obvez več in je bil posel z njene strani končan, ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna od tega, ali bi program, ki ga je izdelala tožeča stranka, lahko privedel do uspešne sanacije podjetja tožene stranke, kar je bil pogoj za plačilo variabilnega dela cene. Razlogi, ki jih navaja tožena stranka kot tiste, ki so preprečevali uspešno izvajanje programa po njenih prognozah iz razvojno sanacijskega programa, ne predstavljajo napak opravljenega dela v smislu instituta odprave napak pri pogodbi o delu. Zato navedbe tožeče stranke o odsotnosti grajanja napak, niso relevantnega pomena. Pravdni stranki sta se, skladno z avtonomijo volje, ki jo jima Obligacijski zakonik podeljuje (3. člen OZ), dogovorili, da bo tožeča stranka upravičena do izplačila variabilnega dela le v primeru, če bo na podlagi njenega razvojno sanacijskega programa, podjetje tožene stranke uspešno sanirano.

8. Čeprav tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da ji je bila prva informacija o tem, da bi tožena stranka želela odstopiti od pogodbe, sporočena šele na sestanku v M. dne 18. 05. 2009, ko je od predaje programa preteklo že dve leti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka že v letu 2007 seznanjena s pripombami največjih upnic (bank) tožene stranke (sestanek z bankami dne 16. 07. 2007 (B8)) in s tem, da razvojno sanacijskega programa, ki ga je izdelala tožeča stranka, niso potrdile.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožeče stranke o tem, da je bilo izvajanje razvojno sanacijskega programa, pri katerem je sama svetovala, vzrok za uspešen poslovni rezultat tožene stranke v letih 2008 in 2009, omejene zgolj na zatrjevanje, da je tožeča stranka 14. 05. 2007 razvojno sanacijski program toženi stranki predala, tožena stranka pa je v letu 2008 poslovala z dobičkom. Na konkretne ugovorne trditve tožene stranke, da je do uspešnega poslovnega rezultata v letih 2008 in 2009 vodilo poslovanje na podlagi programa prestrukturiranja, ki ga je tožena stranka pripravila sama, in s katerim je prišlo tudi do reprogramiranja kreditov s strani bank ter pridobitve državne pomoči, tožeča stranka ni konkretno odgovorila. Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev, iz katerih bi verjetno izhajalo nasprotno, to je, da je do uspešne sanacije podjetja tožene stranke prišlo na podlagi programa, ki ga je izdelala tožeča stranka, kar bi v utemeljitev svojega zahtevka morala storiti, pa četudi je morda tožena stranka določeno obdobje v letu 2008 res delala po spornem programu. Prav tako se ni spustila v natančnejšo primerjavo obeh programov.

10. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil naročen sanacijski predmet delan v korist in po naročilu tožene stranke, in ne bank – upnic, zaradi česar potrditev sanacijskega programa s strani bank za predmetni postopek naj ne bi bila relevantna. Da je sodelovanje bank – največjih upnic za uspešnost sanacije podjetja ključno, pa je po oceni pritožbenega sodišča predvidela že tožeča stranka, kar je razvidno iz razvojno sanacijskega programa (tč. 20 prve faze - „operativni ukrepi za preprečitev poslabšanja v poslovanju (A5) in str. 39 druge faze – „finance in ekonomika“, A6), o čemer je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke I. V. Čeprav je zatrjeval, da je šlo pri „podaljšanju kreditov“ za zagotovitev likvidnosti in ne doseganja cilja sanacije, je sam potrdil tudi trditve tožene stranke o tem, da brez uspešnega podaljšanja kreditov, do uspešne sanacije ne bi prišlo, temveč bi šlo podjetje tožene stranke v stečaj (str. 6 zapisnika z naroka dne 03. 06. 2010). Bistvena je zato ravno okoliščina, da je bila vloga bank ključna za uspešno sanacijo, saj brez reprogramiranja kreditov do sanacije ne bi prišlo. Zato s trditvami, da je bil razvojno sanacijski program pisan za banke le „posredno“, tožeča stranka ne more uspeti, še posebej zato ne, ker je bila z zahtevami bank od vsega začetka seznanjena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz aneksa k pogodbi z dne 11. 06. 2007 razvidno (1. člen), da je bila tožeča stranka seznanjena z zahtevami bank – upnic in njihovo vlogo pri pripravi ustreznega sanacijskega programa. Iz 1. člena izhaja: „Predmet aneksa je svetovanje in koordinacija priprav gradiv za Pojasnila v zvezi z razvojno sanacijskim programom za X. d.d. za banke upnice […] Pojasnila bodo izdelana po pripombah bank z dne 07. 06. 2007, razen cenitve celotnega premoženja družbe.“ (B3)

11. Zato ni prepričljivo stališče tožeče stranke, da je šlo pri pojasnilih, ki so bila izdelana na osnovi aneksa k pogodbi (B3) za drug dokument, ki ni v ničemer spreminjal osnovnega programa. Četudi bi šlo zgolj za „dodatna“ pojasnila oziroma nekaj drugega, kot zatrjuje tožeča stranka, slednje ne spreminja pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da pripravljeni sanacijski program tožeče stranke ni bil zadovoljivo sestavljen, predvsem ker ni bil dovolj konkretiziran. To je kazalo na neustreznost prvotno pripravljenega sanacijskega programa tožeče stranke, na podlagi katerega banke reprogramiranja kreditov tožene stranke niso odobrile (dopis bank z dne 24. 08. 2007, B9). Izpovedbe prič, z izjemo zakonitega zastopnika tožeče stranke, potrjujejo, da banke – upnice s prvotnim mnenjem niso bile zadovoljne, zato sanacija na podlagi razvojno sanacijskega programa ne bi mogla biti uspešna. Sama primerjava zneskov dobičkov, kot jo navaja tožeča stranka v pritožbi, pa je preveč pavšalna, da bi pritožbeno sodišče vodila do drugačnega zaključka.

12. Napačno je pritožbeno stališče, da zgolj okoliščina, da so priče J. V., D.J. F. in I. K. zaposleni pri toženi stranki, jemlje njihovim izpovedbam verodostojnost. Izpovedbe prič so bile skladne in potrjene tudi s strani priče S. T., zaposlenega pri N. d.d. Pritožba vsebine izpovedb prič ne graja (1. odstavek 339. člena ZPP). Niti ni relevantna pritožbena navedba, da naj priča T. ne bi želela pričati, saj je to dolžna storiti (1. odstavek 229. člena ZPP), pričati pa mora po resnici (2. odstavek 238. člena ZPP). Ker pa je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno, da razvojno sanacijski program, ki ga je izdelala tožeča stranka, ni bil uspešen, naslonilo na listinsko dokumentacijo, kot tudi na izpovedbe prič V., J. F., K. ter izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, tudi ni relevantna sicer pavšalna pritožbena trditev, da priča T. ni usposobljena ocenjevati delo in rezultate razvojno sanacijskega programa.

13. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do k pritožbi priloženega poslovnega načrta, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj do njega tekom pravde ni mogla priti (1. odstavek 337. člen ZPP).

14. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo nagrado za postopek po tarifni številki 3210 v znesku 1.259,20 EUR ter 20 EUR po tarifni številki 6002, vse skupaj z 20 % DDV, kar znaša 1.535,04 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašene sodne takse za odgovor na pritožbo, ker ni izkazano, da bi jo tožena stranka plačala. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.535,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

16. O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila, v skladu s 105.a. členom in 1. odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.