Jedro

Ko je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja asfaltiranje dvorišča, gre za pogodbo o delu in ne za gradbeno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 25163/2008 z dne 27. 5. 2008, v prvem odstavku, kjer je dolžniku naloženo, da upniku v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in v četrtem odstavku, v katerem so stroški upnika odmerjeni na 188,00 EUR, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 762,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25163/2008 z dne 27. 5. 2008 v veljavi in se tožbenemu zahtevku ugodi, plačilo stroškov tožeče stranke pa se naloži toženi stranki. Ni pravilno stališče sodišča, da tožeča stranka v tej pravdi vtožuje plačilo dodatnih del. Pri vtoževanih delih ne gre za dodatna dela v smislu 6. člena pogodbe št. 50/11, ampak gre za presežne količine pogodbenih del. Skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami (v nadaljevanju PGU), ki bi jih moralo sodišče uporabiti, so presežna dela tiste količine izvedenih del, ki presegajo pogodbene količine del. Prav za taka pogodbena dela gre v primeru vtoževanega zneska v višini 951,45 EUR po računu št. 960. Poznejša, dodatna dela so tista dela, ki niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo. Dodatna dela zato niso pogodbena dela, zaradi česar je treba v zvezi z njimi skleniti novo pogodbo. Napačno je tudi stališče sodišča, da je bila dogovorjena skupaj dogovorjena cena. Fiksne cene, kot so bile dogovorjene v pogodbi št. 50/11 oziroma v pogodbenem predračunu za vsako pogodbeno delo posebej, ne predstavljajo cene za celoten objekt, saj je iz predračuna jasno razvidno, da so bile s pogodbo izrecno določene cene od merske enote od posameznih dogovorjenih del (cena na enoto). Z napačnimi materialnopravnimi stališči je sodišče na škodo tožeče stranke favoriziralo pravice tožene stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbena trditev, da je pogodba št. 50/11 gradbena pogodba, ni utemeljena. Pogodba ima značilnosti gradbene pogodbe, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja: bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oziroma obstoječem objektu (odstranitev objekta, rekonstrukcija objekta). Predmet izpolnitvenega ravnanja tožnika, ki je bil določen s pogodbo št. 50/11, pa ni bilo nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del. Dogovorjeno je namreč bilo (zgolj) asfaltiranje dvorišča toženca na naslovu Z.. Sodišče prve stopnje je zato citirano pogodbo pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, za katero veljajo določbe 619. do 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti PGU, ki urejajo razmerja med naročniki in izvajalci pri izvajanju del na gradbenih objektih (1. člen PGU).

7. Utemeljena pa je pritožbena trditev, da večja količina porabljenega bitudrobirja oziroma večja količina dobave in vgrajevanja bitudrobirja od predvidene v pogodbi, plačilo katerih zahteva tožnik s tožbo, ne pomeni dodatnih del. Gre zgolj za presežne količine (pogodbenih) del (presežna dela) in ne za dodatna dela, t.j. dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo (dodatna dela niso pogodbena dela).

8. Kljub napačni materialnopravni opredelitvi del je izpodbijana odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje namreč tožbenega zahtevka ni zavrnilo zgolj zaradi tega, ker tožnik ni izpolnil obveznosti po 6. členu pogodbe št. 50/11, ki ureja, kako mora izvajalec ravnati, če ugotovi, da bi bilo treba opraviti še dodatna dela, temveč tudi na podlagi, po presoji pritožbenega sodišča, pravilnega zaključka, da tožnik glede na pogodbena določila o ceni ni upravičen do višjega plačila od dogovorjenega, čeprav je bila vgrajena večja količina bitudrobirja od predvidene v predračunu oziroma pogodbi. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljeno oprlo na pogodbena določila, ki jih je pravilno razlagalo. Pri razlagi vsebine pogodbe je izhajalo iz besedila sporne določbe (4. člena) v kontekstu drugih določb, oprlo pa se je tudi na izpovedbo toženca. Na takšen način je ugotovilo, da sta pravdni stranki v spornem 4. členu citirane pogodbe določili fiksno ceno za celotno asfaltiranje dvorišča, torej skupaj dogovorjeno ceno. Pritožbeno vztrajanje, da je bila dogovorjena cena na enoto, zato ni utemeljeno.

9. Na podlagi ugotovitve, da je bila določena skupaj dogovorjena cena, je pravilno presodilo, da tožnik nima pravice zahtevati plačila za večjo količino vgrajenega materiala od dogovorjene. Skladno s prvim odstavkom 643. člena OZ namreč podjemnik, če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna s podjemnikovim izrecnim jamstvom za njegovo pravilnost, ne sme zahtevati večjega plačila, celo če je v posel vložil več dela in če je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval, pri čemer je določitev višine plačila na podlagi izrecnega jamstva podjemnika za pravilnost izračuna primerljiva z določitvijo cene po sistemu skupaj dogovorjena cena. Tudi v primeru, da bi bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega jamstva za njegovo pravilnost (takšna določitev višine plačila ima podobne značilnosti kot določitev cene na enoto v primeru gradbene pogodbe), tožnik ne bi bil upravičen do vtoževanega zneska. Skladno s tretjim odstavkom 643. člena OZ mora podjemnik v primeru, ko je plačilo dogovorjeno na takšen način in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa tožnik v konkretnem primeru obveznosti opozoriti toženca, da bo za opravo posla potreben večji obseg del, kot ga je upošteval pri izračunu, ni izpolnil. 10. Končno pa tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s favoriziranjem tožene stranke. Zgolj zaradi tega, ker materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo sodišče, niso v korist tožeče stranke, namreč ni moč govoriti o neupravičenem dejanju prednosti toženi stranki pred tožečo stranko.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni prispeval k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.