Jedro

Predlogu osebnega zdravnika za priznanje začasne nezmožnosti nad 30 dni je bilo z odločbama tožene stranke ugodeno, tožnik pa je v postopku na prvi stopnji izrecno izjavil, da se strinja z odločitvijo tožene stranke o zaključku začasne zadržanosti od dela. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 dopusten le, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Ker se tožnik z odločitvijo o trajanju začasne nezmožnosti za delo, o čemer sta odločala imenovani zdravnik in zdravstvena komisija tožene stranke z izpodbijanima odločbama, strinja, z navedenima aktoma ni bil prizadet pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločb tožene stranke o priznanju začasne zadržanosti z dela, je potrebno tožnikovo tožbo v delu, v katerem zahteva razveljavitev odločbe zdravstvene komisije, zavreči. Tožnik kot zavarovanec iz delovnega razmerja nima aktivne legitimacije za vlaganje zahtevka, s katerim bi uveljavljal refundacijo nadomestila od tožene stranke oziroma nadziral potek izplačevanja nadomestila delodajalcu. V tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnem sporu, zato je potrebno tožbo z zahtevkom za izdajo nove odločbe zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo I. a točko tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe zdravstvene komisije št. ... z dne 30. 10. 2012 in III. točko tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine (I. točka izreka). S sklepom pa je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v I. točki tožbenega zahtevka na razveljavitev odločbe imenovanega zdravnika št. ... z dne 20. 9. 2012, v II. točki tožbenega zahtevka za izdajo odločbe ter v IV. točki tožbenega zahtevka za razsojo o skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in zakonom (II. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave in vodenje zapisnika, zaradi česar je odklonil njegov podpis. Pri odločitvi o zavrženju tožbe z zahtevkom za odpravo odločbe imenovanega zdravnika z dne 20. 9. 2012 je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo v navedeni odločbi že odločeno o denarnem nadomestilu. Tožena stranka ni vsebinsko obravnavala pritožbe zoper odločbo imenovanega zdravnika o prejemanju denarnega nadomestila v obdobju začasne nezmožnosti za delo. Ker je v odločbi imenovanega zdravnika odločeno o denarnem nadomestilu, bi morala zdravstvena komisija odločiti tudi o tej pravici. Tožnik zato nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevku za odpravo odločbe imenovanega zdravnika. Tožnik se ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odpravo odločbe zdravstvene komisije z dne 30. 10. 2012, saj bi moral pritožbeni organ obravnavati navedbe, ki jih je podal v pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika. Tožnik zatrjuje, da je odločba zdravstvene komisije, s katero je potrdila odločitev imenovanega zdravnika o trajanju bolniškega staleža, pomanjkljiva, ker ni presojala navedb o pravici do denarnega nadomestila in mu ni bil izdan pravilni pravni akt. Ker tožena stranka sama navaja, da zdravstvena komisija ni pristojna za odločanje o denarnem nadomestilu, je dejansko o pritožbi odločil nepristojni organ in bi morala biti izdana drugačna odločba s strani Direkcije ZZZS. Zato je po mnenju tožnika podana procesna predpostavka za odločanje o zahtevku za izdajo nove odločbe. Tožnik vztraja pri tem, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi pošiljanja odprte kuverte (opustitve varovanja osebnih podatkov). Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo pravno odločilnih dejstev glede plačila odškodnine. Niso pravilne niti ugotovitve sodišča, da tožnik ni zatrjeval vseh elementov za nastanek odškodninske odgovornosti, pri čemer tožniku ni bila dana možnost opredelitve odškodninskega zahtevka po višini. Glede zahtevka za presojo skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in zakonom meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predložiti pristojnemu sodišču. Razen tega je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu prepozno zavrglo, saj bi to lahko storilo le v fazi predhodnega preizkusa tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na vodenje glavne obravnave, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Očitki tožnika o kršitvi določb postopka se nanašajo predvsem na način vodenja sodnega zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 3. 2013, vendar so ti neutemeljeni. Tožnik zatrjuje, da je zaradi nepravilnosti zapisnik o glavni obravnavi pomanjkljiv. Zapisnik o glavni obravnavi se sestavi tako, da predsednik senata oziroma sodnik glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (124. člen ZPP). Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik ugovarjal zoper njegovo vsebino, niti ne drži očitek, da sodišče ni zapisalo, da je bila na glavni obravnavi izključena javnost. Na glavni obravnavi je tožnik sodeloval, podal dodatne navedbe in odgovoril na navedbe tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče glede na tožnikove pritožbene navedbe, da je zavrnil podpis zapisnika o glavni obravnavi, pripominja, da po 126. členu ZPP zapisnik podpišeta predsednik senata in sodni zapisnikar. Zapisnik o glavni obravnavi vsebuje oba obvezna podpisa iz 126. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je zdravstvena komisija tožene stranke z odločbo št. ... z dne 30. 10. 2012 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika iste opravilne številke z dne 20. 9. 2012, s katero je odločil, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami) v 81. členu uvršča med odločanje o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pri tem določa, da nezmožnost za delo do 30 dni ugotavlja zavarovančev izbrani zdravnik (tretji odstavek 80. člena), o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni ter o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni pa odloča imenovani zdravnik z odločbo (drugi odstavek 81. člena). Zoper odločbo imenovanega zdravnika je mogoča pritožba na zdravniško komisijo (82. člen).

Predlogu osebnega zdravnika za priznanje začasne nezmožnosti nad 30 dni, je bilo z odločbama tožene stranke ugodeno za čas od 16. 9. 2012 do 4. 10. 2012, tožnik pa je v postopku na prvi stopnji izrecno izjavil, da se strinja z odločitvijo tožene stranke o zaključku začasne zadržanosti od dela. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 dopusten le, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Ker se tožnik z odločitvijo o trajanju začasne nezmožnosti za delo, o čemer sta odločala imenovani zdravnik in zdravstvena komisija tožene stranke z izpodbijanima odločbama, očitno strinja, z navedenima aktoma ni bil prizadet pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ugotavlja, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločb tožene stranke o priznanju začasne zadržanosti z dela. Navedeno torej pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg zavrženja tožbe v delu, v katerem zahteva razveljavitev odločb imenovanega zdravnika, zavreči tožbo tudi v delu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev odločbe zdravstvene komisije. Ker pa se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožil le tožnik, pritožbeno sodišče ni poseglo v vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje v prvi alineji I. točke izreka.

Neutemeljene in neupoštevne so navedbe tožnika, da je bilo z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 9. 2012 odločeno o nadomestilu za čas začasne zadržanosti z dela. Imenovani zdravnik je odločal le o tem, kdaj je bil tožnik začasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov. Tako ugotovljena začasna nezmožnost za delo je pravno odločilno dejstvo za priznanje pravice do nadomestila, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. O tožnikovi pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo je skladno s citirano določbo 82. člena ZZVZZ odločala zdravstvena komisija kot pristojni organ, medtem ko o pravici do nadomestila po 84. členu ZZVZZ na prvi stopnji odloča Območna enota zavoda in ne imenovani zdravnik, na drugi stopnji pa Direkcija zavoda, kar pomeni, da pristojnost ni enako določena, kot za odločitev o začasni zadržanosti od dela. Sicer se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela po prvem odstavku 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami) izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Zavod povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka in listin. Glede na takšno ureditev tožnik kot zavarovanec iz delovnega razmerja nima aktivne legitimacije za vlaganje zahtevka, s katerim bi uveljavljal refundacijo nadomestila od tožene stranke oziroma nadziral potek izplačevanja nadomestila delodajalcu. Zato tudi v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnem sporu in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z zahtevkom za izdajo nove odločbe.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. Po 94. členu ZZVZZ zavod odgovarja zavarovani osebi za škodo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta, in sicer da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Tožnik neutemeljeno navaja, da mu sodišče ni omogočilo opredelitve zahtevka po višini in da je zatrjeval krivdo tožene stranke. Z izjemo trditev o nastanku škodnega dogodka (opustitev varovanja osebnih podatkov zaradi nezalepljene kuverte) tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal trditev o obstoju preostalih elementov odškodninskega delikta. Razen tega je postavil tudi nedoločen zahtevek, saj škode ni izrazil v denarnem znesku. Takšen tožbeni zahtevek je neizvršljiv in kot tak tudi neutemeljen.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje razsoditi o usklajenosti Pravil z Ustavo RS in zakonom. Delu tožbe s tako postavljenim zahtevkom ni mogoče nuditi varstva v tem socialnem sporu. Ne drži niti tožnikov očitek, da je sodišče tožbo v tem delu prepozno zavrglo, saj na obstoj procesnih predpostavk za sodno varstvo v socialnem sporu pazi sodišče v fazi predhodnega preizkusa tožbe (274. člena ZPP) pa tudi kasneje na ugovor stranke (288. člen ZPP).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).