Jedro

Pritožbi priložena dokazila so za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju s prilogami do njih opredeliti, tudi glede na njihovo dokazno veljavo z vidika 3. odstavka 179. člena ZUP. Ker se organ do navedenih pritožbenih prilog in navedb ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana, št. 492-681/2015-4 z dne 7. 10. 2015 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Upravna enota z vpogledom v uradne evidence pridobila podatek, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ker na območju Republike Slovenije nikoli ni imel prijavljenega stalnega in tudi ne začasnega prebivališča, zato zanj niso začele veljate določbe 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj) in ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki jih določa Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP). Le-ta v 2. členu določa, kdo so upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pri tem še dodaja, da se škoda prizna tistim osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu pridobile dovoljenje za stalno prebivanje ali pa so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, prizna pa se tudi tistim, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu ter pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: ZUSDDD) v Republiki Sloveniji vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, ob hkratnem izpolnjevanju še nekaterih drugih dodatnih pogojev. Upravna enota je o zadevi odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je glede na navedeno ocenila, da tožnik ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode po ZPŠOIRSP, dejansko stanje pa je v celoti ugotovila na podlagi splošno znanih dejstev, oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Tako je Upravna enota ocenila, da lahko odloči o stvari po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je menila, da za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi povzema, kaj je (pri)tožnik navedel v pritožbi in kot dokaz priložil fotokopijo zavrnilne odločbe o sprejemu v državljanstvo za (pri)tožnikovo mamo in (pri)tožnika, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ, sedaj tožena stranka) pod št. 011/12-XVII-324.725 z dne 31. 8. 1993; priložil je tudi fotokopijo potrdila o prijavi prebivališča iz leta 1992 ter fotokopiji dveh obvestil staršem Vzgojno varstvenega zavoda A. o ceni varstva in načinu obračunavanja za tožnika kot varovanca z dne 16. 5. 1990 in 9. 10. 1992 ter fotokopijo bančne kartice na ime B.B. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne spada v nobeno od kategorij upravičencev do povračila škode in posledično ni upravičen do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker po stališču pritožbenega organa (pri)tožnikove navedbe in predložena dokazila tako ugotovljenega dejanskega stanja ne spreminjajo, saj okoliščine bivanja v Sloveniji in podatek o vloženi prošnji za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje B.B. in potrdila o prijavljenem (pri)tožnikovem začasnem prebivališču v Sloveniji ter dokazila o vloženi prošnji za pridobitev državljanstva po redni naturalizaciji z dne 10. 10. 1992 in zavrnilne odločbe MNZ za obravnavano upravno zadevo ne pomenijo kriterijev presojanja upravičenosti do odškodnine po ZPŠOIRSP, za katero je pomembno zgolj dejstvo, da (pri)tožnik na območju Republike Slovenije ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in zato ne izpolnjuje osnovnega pogoja, to je pogoja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ter zato do povračila škoda zaradi izbrisa ni upravičen.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, saj je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ker je v letu 1993 dopolnil zgolj 7 let starosti, je bil tedaj še premajhen, da bi sam odločal o sebi. Takrat bi moral začeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole, vendar mu tedaj, ker ni imel slovenskega državljanstva, tudi ni bilo dovoljeno izobraževati se v Republiki Sloveniji in je bil zato primoran zapustiti Slovenijo. Še pred tem pa so jim lastniki stanovanja, v katerem so tedaj živeli, odklopili elektriko, tako da so bili ves mesec brez električnega toka, kar je bilo za tožnika kot sedemletnega otroka prevelik stres, še posebej, ker je bil tedaj njegov oče po prestani možganski kapi v slabem zdravstvenem stanju, mati pa brez zaposlitve, ker brez državljanstva tudi dela ni mogla dobiti. Smiselno predlaga, da naj se izpodbijana odločba odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in podatkov registra stalnega prebivalstva. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani sporni zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena zavrnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-681/2015-4 z dne 7. 10. 2015, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 492-435/2015/4 (1322-10) z dne 18. 12. 2015, ki je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP na podlagi ocene Upravne enote, da na podlagi splošno znanih dejstev in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima Upravna enota, lahko v konkretnem primeru odloči o stvari po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je, po mnenju sodišča (vsaj) preuranjeno zaključila, da za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku ter da tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij upravičencev do povračila škode po določilih 2. člena ZPŠOIRSP. Tem zaključkom je, po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno pritrdila tudi tožena stranka v svojstvu pritožbenega organa druge stopnje ob obravnavanju tožnikove pritožbe s prilogami, do katerih pa se v svoji obrazložitvi sploh ni opredelila in jih tudi ni dokazno ocenila v skladu z zahtevami zakonodajalca, izhajajočimi iz določil 1. in 2. odstavka 254. člena1 ZUP v povezavi s 1. odstavkom 214. člena2 ZUP.

8. Po presoji sodišča so namreč pritožbi priložena dokazila za odločanje v tej sporni zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju o tožnikovi pritožbi s prilogami do njih opredeliti, tudi glede na njihovo dokazno veljavo z vidika 3. odstavka 179. člena3 ZUP. Ker se pritožbeni organ do navedenih pritožbenih prilog in navedb ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani sporni zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 239. člena v zvezi s 1. odstavkom 254. člena ZUP).

9. Posledično temu je sodišče moralo odpraviti prvostopenjsko odločbo in zadevo vrniti Upravni enoti v ponovno odločanje, saj je skladno z 2. členom ZUS-1 lahko predmet odločanja v upravnem sporu le tisti upravni akt, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. To pa je v konkretnem primeru uvodoma navedeni prvostopenjski upravni akt. Enako stališče je sodišče predhodno že izrazilo v bistveno primerljivi zadevi v sodbi št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016 (o tožbi tožnikovega brata C.C. zoper zavrnilno odločbo Upravne enote št. 492-683/2015-4 z dne 7. 10. 2015).

10. Sodišče je iz zgoraj navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopenjsko odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka na drugi stopnji upravnega odločanja. Tožnik sicer teh kršitev v tožbi ni izrecno, pač pa le implicitno navajal, vendar pa sodišče skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 ni vezano na tožbene razloge. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi navedenih kršitev pravil postopka, se do vseh preostalih navedb tožnika ni dodatno še posebej opredeljevalo, pač pa se bo do njih moral opredeliti prvostopenjski organ, ko bo v ponovljenem postopku moral o zadevi ponovno odločiti in ob morebitni izvedbi še tudi drugih dokazov ponovno ugotoviti, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za odločitev o pravici do povračila škode, kot jih določa 2. člen ZPŠOIRSP.

1 Določilo 1. odstavka 254. člena ZUP se glasi:"Določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, se smiselno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbi." Določilo 2. odstavka 254. člena ZUP se glasi: "V obrazložitvi odločbe II. stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Če je že organ I. stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ II. stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe." 2 Določilo 1. odstavka 214. člena ZUP se glasi: "Obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank." 3 Določilo 3. odstavka 179. člena ZUP določa:"Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence. Taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine."