Jedro

Tožena stranka je kot porok in plačnik tožeči strani neposredno dolžna poravnati račune za storitve po hotelski pogodbi. Izguba finančnega kritja s strani principala ni razlog za prenehanje njenih obveznosti. Namen poroštva je namreč prav v tem, da utrdi upnikov položaj in zmanjša njegovo tveganje v zvezi z morebitno plačilno nesposobnostjo glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči tolarsko protivrednost 149.779,75 klirinških dolarjev po tečaju na dan plačila in z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 28.5.1990 sklenili hotelsko pogodbo št.100/90, da je tožeča stranka opravila storitve po tej pogodbi, vendar plačila ni prejela na svoj žiro račun, da so zneski računov pravilni in da je šlo za klirinški način plačila. Tožena stranka je sicer klirinški priliv razporedila na tožečo stranko, vendar nakazilo ni prišlo na njen račun. Z navedeno pogodbo je tožena stranka prevzela neomejeno jamstvo za poravnavo vseh obveznosti, še posebej za plačilo računov za opravljene storitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke sicer zavrnilo kot neutemeljeno, po uradni dolžnosti pa je spremenilo prvostopni izrek o obrestih tako, da mora tožena stranka plačati 12 % letne obresti od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila. Zavzelo je stališče, da ima tožena stranka na podlagi 4. odst. 1004.čl. ZOR glede na 15.čl. hotelske pogodbe z dne 28.5.1990 položaj poroka in plačnika. Razčlenilo je režim klirinškega plačevanja in zavrnilo ugovor tožene stranke, da gre za nemožnost izpolnitve ali za ničnost pogodbe, ker bi predmet obveznosti postal nemogoč.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opisuje klirinški način plačevanja in poudarja, da je postopala v skladu s predpisi, vendar Narodna banka Jugoslavije sredstev ni razporedila po njenem nalogu na račun tožeče stranke. Meni, da gre za okoliščine po 137. in 354.čl. ZOR. Tožena stranka ne odgovarja za okoliščine, ki so nastale, ko je Narodna banka prenehala izvrševati obveznosti nasproti dobaviteljem uslug in blaga. Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Rusko federativno republiko z dne 15.5.1991 ureja bodoče odnose, ne starih. Za vse tiste obveznosti, ki so bile s strani sovjetskih kupcev izpolnjene nato pa zadržane v Narodni banki Jugoslavije, je nastala trajna nemožnost izpolnitve.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, vplivajo na razmerja med I., Moskva kot principalom tožene stranke, in toženo stranko, ne pa tudi na razmerja med toženo in tožečo stranko. Za razmerje med pravdnima strankama namreč onemogočanje klirinških plačil s strani Narodne banke Jugoslavije ni odločilno. Tožena stranka, ki je po hotelski pogodbi št. 100/90 z dne 28.5.1990 v zvezi z določbo 4. odst. 1004.čl. ZOR porok in plačnik, je tožeči stranki neposredno dolžna poravnati račune za storitve po tej pogodbi. S tem je nase prevzela tveganje, katerega posledice bi sicer zadele tožečo stranko. Tako velja vse to, kar tožena stranka uveljavlja v zvezi z nemožnostjo izpolnitve, za njeno razmerje do ruskega partnerja, ne pa tudi za njene obveznosti do tožeče stranke. Klirinški način plačevanja in nesprejemljivi posegi Narodne banke Jugoslavije namreč neposredno ne vplivajo na plačevanje obveznosti tožene stranke nasproti tožeči. Na to vplivajo samo posredno kot izguba finančnega kritja s strani principala. To pa ni razlog za prenehanje njenih obveznosti nasproti tožeči stranki, saj je namen poroštva ravno v tem, da utrdi upnikov položaj in zmanjša njegovo tveganje v zvezi z morebitno plačilno nesposobnostjo glavnega dolžnika ali v zvezi z drugimi okoliščinami, ki bi oteževale uveljavljanje plačila nasproti glavnemu dolžniku. S prevzemom poroštva je tožena stranka prevzela tveganje, katerega posledic ne more prevaliti na tožečo stranko.

V postopku na prvi stopnji so bile kot nesporno ugotovljene vse okoliščine, ki so odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in sicer, da je tožeča stranka opravila storitve po sklenjeni pogodbi, da so zneski računov točni in da tožeča stranka plačila ni prejela na svoj žiro račun. To zadnje je pomembno glede na določbo 318.čl. ZOR, po katerem se v primerih, ko se plačuje s posredovanjem banke, šteje, da je dolg poravnan, ko prispe nakazilo na upnikov bančni račun. Ker se to ni zgodilo, dolg tožene stranke nasproti tožeči ni poravnan. Pri odločanju je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo in uveljavljani revizijski razlog ni podan.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.