Jedro

Tožnik je zaradi nezgode pri delu nesposoben za fizično delo, drugega dela pa zaradi pomanjkanja izobrazbe ni sposoben opravljati. V času po nezgodi se je preživljal s kmetovanjem. Njegov tožbeni zahtevek za plačilo rente ni utemeljen, ker tožnik ni dokazal niti kakšno plačo bi prejemal, če se ne bi poškodoval, niti kakšen je bil njegov zaslužek v spornem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati kapitalizirano rento za čas od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 v znesku 9.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2007 do plačila v 15 dneh, od 1. 8. 2007 dalje pa mesečno rento v znesku 650,00 EUR, plačljivo od vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka v plačilo do plačila (1. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.092,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške postopka pa tožnik krije sam (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena ZPP. Znova je napačno ocenilo, da so za priznanje rentnega zahtevka za izgubo na bodočem zaslužku odločilne zgolj okoliščine, koliko časa pred nezgodo je bil tožnik zaposlen, ali je bil zaposlen za določen ali nedoločen čas in koliko časa je bil sploh zaposlen. Tekom postopka je bilo nedvomno dokazano, da se lahko tožnik zaradi svoje pomanjkljive izobrazbe preživlja zgolj s fizičnim delom. Tega dela pa zaradi posledic nezgode ni sposoben opravljati. Tožnik je izpovedal, da je po poškodbi nesposoben za opravljanje dela na kmetiji, ki mu je pred zaposlitvijo pri toženi stranki predstavljala vir njegovega dohodka. Sedaj vsakodnevnega fizičnega napora, ki ga predstavlja delo na kmetiji, ni več sposoben, zaradi tega ne more ustvarjati prihodka in tudi ne pridobivati sredstev za preživljanje z delom na kmetiji. Pri tem opozarja na stališče sodne prakse (sodba VS RS opr. št. II Ips 118/98 z dne 7. 1. 1999), da denarna renta ne gre oškodovancu, ki je zaradi škodnega dogodka sicer prikrajšan v svojih aktivnostih, pa je tako pridobitno sposoben, da na drug način ustvarja dohodek v enakem obsegu. Ker fizičnega dela, ki v tožnikovem primeru predstavlja njegovo edino pridobitno sposobnost, ta ne more več opravljati, tako ni sposoben ustvarjati dohodka na drug način in v enakem obsegu kot pred nezgodo. Zaradi tega je premoženjsko prikrajšan in zato upravičen do denarne rente. Pritožuje pa se tudi na odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je tožnik v pravdi uspel le s 50 %. Toliko je sicer znašal njegov uspeh po višini, medtem ko je po temelju uspel v celoti. Sodišče pa je toženi stranki priznalo stroške zastopanja, materialne stroške ter DDV v skupnem znesku 1.092,00 EUR, kljub temu, da je že v odločbi o stroških navajalo, da se je na zadnji glavni obravnavi obravnaval zgolj še del zahtevka, zato so priznani stroški bistveno previsoki.

O tej zadevi je sodišče prve stopnje že dvakrat odločilo. S sodbo opr. št. Pd 81/2007 z dne 1. 7. 2008 je zahtevek tožnika zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1104/2008 z dne 17. 7. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je preuranjeno odločilo, da se tožnik dne 14. 3. 2005 ni poškodoval pri toženi stranki. Svojo odločitev je oprlo na dve listini in sicer dobavnico (D3) in komercialni dokument (D4), kjer je bila številka 5 v datumu 15. 3. 2005 zapisana čez drugo številko. Iz tehtalnega lista (D5) pa izhaja, da se je tehtanje kož opravljalo tega dne v ..., čeprav je zaslišana priča A.A. izpovedala, da se je marca 2005 tehtalo že v Ljubljani. Sodišče s tem v zvezi sploh ni izvajalo nobenih dokazov in tako je ostalo dejansko stanje neraziskano. V novem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 135/2009 z dne 19. 5. 2011 tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2007 do plačila, višji zahtevek za znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2007 je zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo rente. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 667/2011 z dne 21. 10. 2011 zavrnilo pritožbi obeh strank v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu odškodnine, na pritožbo tožene stranke pa je razveljavilo odločitev o rentnem zahtevku in na pritožbi obeh strank odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo napotkom pritožbenega sodišča in dodatno zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da je bil zaposlen do leta 1998 ali 1999 pri različnih delodajalcih, nato pa je vse do zaposlitve pri tožencu kmetoval. Koliko je s kmetovanjem zaslužil ni izpovedal, opisal je zgolj, koliko je imel živine in da je oddajal mleko. Tožnik svojega rentnega zahtevka ni utemeljeval z izgubo na zaslužku iz naslova kmetovanja, ampak ta njegov zahtevek temelji na oceni, da bi v primeru, če bi bil v službi prejemal 650,00 EUR neto mesečne plače. Tako ga je sodišče prve stopnje lahko zaslišalo le v okviru trditvene podlage. Ker tožnik ni dokazal, da je plačo v takšni višini prejemal pri toženi stranki in tudi ne, da bi se v primeru, če se pri toženi stranki ne bi poškodoval, zaposlil kje drugje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazal, da mu zaradi posledic nezgode pri delu nastaja in da mu bo nastajala škoda zaradi zmanjšanega zaslužka. V primeru, če bi to dokazal, pa bi bil tožnik upravičen do rente v višini med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal in dohodkom, ki bi ga prejemal, če njegova delovna sposobnost ne bi bila zmanjšana. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so za priznanje tožnikovega rentnega zahtevka odločilne zgolj okoliščine, koliko časa pred nezgodo je bil tožnik zaposlen. Glede na skope tožbene navedbe in glede na to, da tožnik tudi, ko je bil zaslišan kot stranka, ni zatrjeval, da se je v času, ko je bil nezaposlen, preživljal s kmetijstvom in koliko je s kmetovanjem zaslužil, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tožbene trditve, koliko bi tožnik prejemal, če bi se ponovno zaposlil. Res je tožnik nesposoben za fizično delo zaradi nezgode pri delu in res je tudi, da glede na izobrazbo drugega dela ni sposoben opravljati, vendar pa tega, da mu nastaja izguba na zaslužku zaradi nezmožnosti opravljanja kmetijskih del, tekom postopka na prvi stopnji ni izrecno zatrjeval in rentnega zahtevka v tej smeri tudi ni postavil. Bo pa tožnik, glede na to, da je bila tožena stranka spoznana za odgovorno za nesrečo pri delu, v kateri se je tožnik hudo telesno poškodoval in bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, v primeru da mu bo škoda zaradi izgube na zaslužku še vedno nastajala, znova vložil zahtevek za plačilo rente, vendar bo moral ta zahtevek ustrezno obrazložiti, torej postaviti ustrezno trditveno podlago. Sodišče se sicer v okviru materialno procesnega vodstva mora opredeliti do vseh, ne le pravno odločilnih dejanskih navedb, temveč tudi do pravnih stališč stranke, vendar morajo biti ta argumentirana. Ni pa stvar sodišča, da tožnika s postavljanjem vprašanj spodbudi, da navede manjkajoča dejstva, še posebej, če ima tožnik v sporu pooblaščenca odvetnika.

Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovega uspeha v postopku ter posledično odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v postopku uspel s polovico zahtevka, glede na celoten uspeh v pravdi. ZPP namreč vsebuje določila o stroških postopka oziroma o pravdnih stroških, do povrnitve katerih pa je stranka upravičena glede na uspeh v pravdi kot celoti, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče odločiti o stroških glede na tožnikov 100 % uspeh po temelju in 50 % uspeh po višini. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da so stroški, ki jih je moral po sodbi tožnik povrniti toženi stranki občutno preveliki, saj se je v novem sojenju obravnaval le del za htevka in sicer zahtevek za kapitalizirano rento. Tožnik je vtoževal kapitalizirano rento v znesku 9.750,00 EUR za obdobje od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento v znesku 650,00 EUR za obdobje od 1. 8. 2007 dalje, kar do dneva izdaje sodbe znese več kot štiri leta in pol. Tako je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo kot potrebne stroške v priglašeni višini, saj jih je priglasila v nižji višini, kot bi ji dejansko šla.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).