Jedro

Za presojo, od katerega dne dalje tožnica ni bila več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni odločilen datum, ko je nastal razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, temveč je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2013. Odločba št. ... z dne 25. 10. 2012 pa se v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: brezposelna oseba se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. V ostalem ostane odločba z dne 25. 10. 2012 nespremenjena.

II. Tožena stranka je dolžna na račun Delovnega sodišča v Celju povrniti stroške postopka v višini 472,38 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške pritožbe v višini 276,21 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 12. 9. 2013 in odločba št. ... z dne 25. 10. 2012 oziroma podredno, da se navedeni odločbi razveljavita ter da se tožnici prizna pravica do vodenja v evidenci brezposelnih oseb od 1. 10. 2012 dalje, oziroma da se tožnici prizna pravica do vodenja v evidenci brezposelnih oseb od 1. 4. 2013 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je za sestanek s svetovalcem dogovorila za konec meseca oktobra 2012, kar priča A.A. ni zanikal, temveč se tega dogovora ni spomnil. Tožnica je zelo prepričljivo izpovedala, da se je pri svetovalcu zglasila po tem, ko je diplomirala v avgustu 2012. Priča A.A. je tudi potrdila, da je bila tožnica že pred tem vodena v evidenci brezposelnih in da je vedno izpolnjevala svoje obveznosti. Priča tako ni mogla z gotovostjo sprejeti zaključka, da naj bi tožnica kršila zaposlitveni načrt. Njena pritožba zoper odločbo je bila laična in je računala na to, da se bo pomota po vloženi pritožbi ugotovila. Aktivnosti, ki so bile določene v II. točki zaposlitvenega načrta ni kršila, kar pomeni, da tudi ni bilo zakonitega razloga za njen izbris iz evidence brezposelnih. Iz pravilne razlage prvega odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) ni mogoče zaključiti, da naj bi bil razlog za izbris iz evidence brezposelnih primer, če se iskalec zaposlitve, ki sicer izpolnjuje obveznosti iz zaposlitvenega načrta, v roku 15 dni po izteku zadnje aktivnosti, ne zglasi pri svetovalcu. Takšna posledica tudi ni jasno razvidna in zapisana v zaposlitvenem načrtu. To pa pomeni, da je že iz tega razloga izbris iz evidence nezakonit. Pogodbo - zaposlitveni načrt je potrebno razlagati v korist šibkejše stranke, torej tožnice. V kolikor v sklenjenem načrtu ni vnaprej določena posledica določenega ravnanja ali opustitve, slednje tudi ne more biti razlog za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke s takšnimi posledicami, kot jih ima v konkretnem primeru. V kolikor sodišče ne bi sledilo tem trditvam, pa tožnica še opozarja, da je bila s 5. 3. 2013 objavljena sprememba 130. člena ZUTD, ki v osmem odstavku določa, da v primerih, določenih v tretjem odstavku tega člena, se oseba šest mesecev po dokončnosti odločbe, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o prenehanju vodenja o evidenci, ne more ponovno prijaviti pri zavodu. V konkretnem primeru pa je bila tožnica v posledici izpodbijane odločbe izbrisana iz evidence brezposelnih od 1. 12. 2012 do 11. 11. 2013, torej več kot šest mesecev. Kljub temu, da je bila sprememba 130. člena ZUTD sprejeta po izdaji prvostopenjske odločbe, pa je bila izdana še pred izdajo drugostopenjske odločbe in pred dnevom dokončnosti odločbe prve stopnje, kar pomeni, da bi jo organ pri odločanju moral upoštevati. Sodišče ni navedlo, zakaj se ne bi pri presoji sporne zadeve upoštevala novela ZUTD, kar pomeni, da je s tem podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje je bistveno še toliko bolj iz razloga, ker je tudi sama izpodbijana odločba z dne 25. 10. 2012 izvršitev pogojevala z dokončnostjo odločbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnica v pritožbi. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v sporni zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, ki jo je vložila zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se brezposelna oseba (tožnica) s 1. 10. 2012 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (I. točka izreka). Odločitev iz I. točke izreka se izvrši z dnem dokončnosti odločbe v upravnem postopku (II. točka izreka). Oseba iz I. točke izreka se 6 mesecev po dokončnosti te odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb (III. točka izreka). Kot razlog za prenehanje vodenja v evidenci je bilo navedeno, da se tožnica v roku 15 dni po datumu prenehanja veljavnosti zaposlitvenega načrta (ki je prenehal veljati 15. 9. 2012) pri zavodu ni dogovorila za nov termin.

6. Za odločitev v sporni zadevi je odločilen predpis, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, torej ZUTD, ne pa novela (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je začela veljati z 12. 4. 2013. Iz pravne teorije(1) namreč izhaja, da zaradi spremembe materialnega predpisa, do katere je prišlo po izdaji odločbe prve stopnje, ni mogoče odpraviti odločbe prve stopnje, niti ni mogoče po spremenjenem materialnem predpisu presojati zakonitosti izdane odločbe. ZUTD je tako v prvem odstavku 130. člena določal, da zavod osebo po uradni dolžnosti preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb in v evidenci oseb, vključenih v programe APZ, z dnem, ko po podatkih iz uradnih evidenc pooblaščenih organov in organizacij ali iz uradnih evidenc drugih upravljavcev evidenc ugotovi obstoj razloga za prenehanje vodenja v evidenci oziroma ko se oseba sama odjavi iz evidence. V petem odstavku 130. člena pa je določeno, da če je razlog za prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb in v evidenci oseb, vključenih v programe APZ, kateri izmed razlogov, določenih v 3., 4., 5., 8. in 9. alineji prvega odstavka 129. člena tega zakona, zavod o prenehanju vodenja osebe v evidenci izda odločbo po uradni dolžnosti. Če je navedeni razlog za prenehanje vodenja v evidenci ugotovljen pri osebi, ki je istočasno vodena v evidenci brezposelnih oseb in evidenci oseb, vključenih v programe APZ, se o prenehanju vodenja v obeh evidencah odloči z eno odločbo. V primerih, določenih v petem odstavku 130. člena se oseba šest mesecev po dokončnosti odločbe, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o prenehanju vodenja v evidenci, ne more ponovno prijaviti pri zavodu (osmi odstavek 130. člena ZUTD).

7. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje najprej razčiščevalo dejansko stanje, torej ali se je tožnica s svetovalcem dogovorila za nov termin. V zaposlitvenem načrtu, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je v VII. točki določeno, da v kolikor termina naslednjega svetovalnega razgovora z zavodom ni dogovorila, se zavezuje, da se bo na zavodu zglasila najkasneje v roku 15 dni po datumu za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti. Zadnja dogovorjena aktivnost pa je bila določena za 15. 9. 2012 (v II. točki zaposlitvenega načrta so bile namreč določene tožničine zaposlitvene aktivnosti). V zaposlitvenem načrtu je bilo tudi izrecno določeno, da se tožnica s podpisom zaposlitvenega načrta zavezuje k izpolnjevanju vseh aktivnosti, ki so bile dogovorjena z osebnim svetovalcem. Neizpolnjevanje dogovorjenih aktivnosti, zapisanih v zaposlitvenem načrtu in drugih obveznosti pa ima za posledico prenehanje vodenja v evidenci zavoda.

8. Tožnica je zaslišana kot stranka v postopku izpovedala, da se je ob podpisu zaposlitvenega načrta s svetovalcem dogovorila, da se bo pri njemu zglasila 15. 9. 2012 oziroma 15 dni prej ali kasneje. Vmes je diplomirala in sicer 22. 6. 2012 (v pritožbi sicer navaja, da v avgustu 2012) in da se je konec avgusta oglasila pri svetovalcu ter se z njim dogovorila za naslednji sestanek, ki naj bi bil konec meseca oktobra. Točnega datuma, kdaj se je pogovarjala s svetovalcem pa se tožnica ni spomnila. Svetovalec A.A., zaslišan kot priča, tožničine izpovedbe ni potrdil, saj se ni spomnil, da bi se s tožnico dogovorila za kakršenkoli drugi termin svetovalnega razgovora. Nadalje je izpovedal, da tudi ni možno, da bi tak dogovor obstajal, saj bi se v takem primeru to zapisalo in bi se stranki tudi poslalo vabilo. Ni se spomnil, da bi se tožnica konec avgusta 2012 zglasila pri njemu. Res je, da ni mogel popolnoma izključiti, da bi lahko tudi pozabil napisati uradni zaznamek, kar pa po stališču pritožbenega sodišča nikakor ne omaja njegove izpovedbe. Tožnica namreč ni predložila nobenega dokaza, da se je v avgustu 2012 zglasila pri svetovalcu. Pravilno sodišče prve stopnje tudi opozarja na tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo, iz katere povsem jasno izhaja, da se ni namensko pozabila zglasiti na svetovalni razgovor z A.A., ki ji je bil določen za 15. 9. 2012, saj je bila prepričana, da se mora zglasiti na svetovalni razgovor do konca meseca oktobra, torej kakršenkoli obisk v mesecu avgustu 2012 sploh ni bil omenjen. Pri tem ne gre zanemariti, da je bila pritožba pisana 30. 10. 2012, kar pomeni, da če bi se tožnica zglasila na svetovalni razgovor, bi bil le-ta gotovo omenjene v njeni pritožbi. Vse to pa omaja prepričljivost izpovedbe tožnice, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je tožnica kršila svoje obveznosti, sprejete z zaposlitvenim načrtom in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z določitvijo roka, koliko časa je oseba izbrisana iz evidence brezposelnih oseb. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(2) poudarilo, da za izbris iz evidence ni odločilen datum, ko je nastal razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Odločilen je namreč že izrek odločbe in pa določba osmega odstavka 130. člena ZUTD, kot je veljala do 12. 4. 2013. Iz izreka prvostopenjske odločbe, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo izhaja, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za vnaprej, torej od dokončnosti odločbe dalje, kar izhaja tako iz II. kot tudi iz III. točke izreka. Odločitev iz I. točke o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb se namreč izvrši z dnem dokončnosti odločbe v upravnem postopku, s tem da se brezposelna oseba (iz I. točke izreka prvostopenjske odločbe) 6 mesecev po dokončnosti navedene odločbe v upravnem postopku, ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. To pa pomeni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da se že s 1. 10. 2012 tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb v nasprotju z II. in III. točko izreka. Ker je bila taka odločitev potrjena z drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dnem 12. 9. 2013, je pritožbeno sodišče navedeno odločbo odpravilo, v prvostopenjski odločbi pa I. točko izreka spremenilo tako, da se brezposelna oseba (tožnica) preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. V ostalem ostane prvostopenjska odločba nespremenjena. Taka odločitev torej pomeni, da se tožnica z dnem dokončnosti odločbe preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb in da se 6 mesecev po dokončnosti omenjene odločbe ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Vsakršno drugo tolmačenje bi pomenilo, da bi bila tožnica več kot 6 mesecev brisana iz evidence brezposelnih oseb, kar pa nikakor ni bil namen zakona, niti prej veljavnega ZZZPB, niti ZUTD, kot je veljal do uveljavitve novele, torej do 11. 4. 2013. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker je tožnica z zahtevkom uspela, je pritožbeno sodišče posledično na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun Delovnega sodišča v Celju povrniti stroške postopka v višini 472,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnico je namreč zastopala pooblaščenka po sklepu opr. št. BPP 209/2013 z dne 15. 6. 2015. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in pa 36. člen ZOdvT. Priznalo je nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 167,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 154,80 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter stroške za potovanje pooblaščenke na obravnavo (2 x 22 kilometrov) in pa stroške avtobusnega prevoza za tožnico ter 22 % DDV.

11. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnici priznalo tudi stroške pritožbe, ki jih je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, in sicer v višini 276,21 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je upoštevalo, da je bila tožnici s sklepom BPP 412/2015 z dne 27. 7. 2015 dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe. Pritožbeno sodišče je priznalo po tar. št. 3210 nagrado za postopek pred pritožbenim sodiščem v višini 206,40 EUR ter po tar. št. 6002 materialne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV.

(1) Dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, ČZ Ur. l. SR Slovenije, Ljubljana 1985. (2) Opr. št. Psp 431/2015 z dne 5. 11. 2015.