Jedro

V posojilni pogodbi z dne 1. 4. 2014, ki sta jo sklenila le tožnik in drugi toženec, je navedeno, da gre za pravo pogodbeno voljo pogodbenih strank in da bo drugi toženec tožniku sam v celoti vrnil posojeni znesek 5.000,00 EUR z obrestmi. To ne pomeni, da prva toženka (ki za dolg odgovarja po prvi pogodbi) za dolg sploh ne odgovarja več in zapisa iz II. točke pogodbe z dne 1. 4. 2014 ni mogoče razlagati v smeri, da je bil namen nove pogodbe razbremeniti prvo toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede prvotožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena stranka G. D. (prva toženka) in drugotožena stranka P. F. (drugi toženec) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (tožniku) solidarno plačati 5.000,00 EUR z obrestmi, kot se obrestujejo vloge vezane na več kot 12 mesecev pri N., d. d., tekočimi od 1. 3. 2013 do 31. 8. 2014, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 963,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje prva toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključek, da ni sporno, da je bil posojeni denar dan obema tožencema, čeprav je prva toženka v svoji izpovedi izpovedala drugače. Sodišče se ni opredelilo do navedb prve toženke, da posojenega denarja ni imela v rokah, da je ves denar vzel drugi toženec, ki je tudi edina stranka tega pravnega posla, saj si je drugi toženec sam izposodil denar, prvo toženko pa je samo prosil, da se mu pridruži kot priča ter je s takšnim namenom tudi podala svoj podpis na pogodbi. Prvi toženki tako posojeni denar s strani tožnika ni bil nikoli izročen, pri sklepanju pogodbe je bila zavedena, ko se je podpisala pod navedbo "posojilojemalec", namesto kot "priča". Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem drugega toženca, ki bi lahko potrdil navedbe in izpoved prve toženke, da ta ni bila posojilojemalec. Potrdil bi tudi, da prvi toženki denar ni bil izročen in se ga tudi ni zavezala vrniti. Zgolj zapis na priloženem potrdilu o posoji denarja, brez upoštevanja vseh okoliščin pravnega posla, je odraz pomanjkljivo izpeljanega dokaznega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prva toženka je sodišču sporočila naslov drugega toženca, vendar sodišče zaslišanja ni izvedlo. Izostanek zaslišanja drugega toženca ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da na drugačne okoliščine sklepanja pogodbe, poleg navedb prve toženke, kaže tudi priložena posojilna pogodba z dne 1. 4. 2014, ki sta jo sklenila tožnik in drugi toženec. Jasno sta zapisala, da bo drugi toženec tožniku sam v celoti vrnil posojeni znesek 5.000,0 0EUR z obrestmi. V pogodbo, ki jo je sestavil odvetnik, sta izrecno zapisala, da potrjujeta zapis pogodbe in ta predstavlja njuno pravo pogodbeno voljo. S tem je bil jasno izražen namen in pravna podlaga za sklepanje posojilne pogodbe ter, da je tožnik denar posodil le drugemu tožencu. Ne drži ugotovitev sodišča, da se tožnik v pogodbi z dne 1. 4. 2014 ni nikjer odpovedal terjati dolg tudi od prve toženke, saj si je izključno tako mogoče razlagati izrecno navedbo: "da se drugi toženec zavezuje, da bo sam v celoti posojilodajalcu vrnil posojeni znesek". Sodišče se do izpovedi tožnika ni dovolj kritično opredelilo in je sledilo njegovim pojasnilom, kljub temu, da ima tožnik zadostno pravno varstvo zagotovljeno že po prvi pogodbi. Sodišče nima razloga, da bi verjelo takšni razlagi tožnika. Novo oziroma drugače je v drugi pogodbi poleg roka vračila na novo opredeljen zavezanec, ki je od 1. 4. 2014 dalje samo drugi toženec. Sodišče kot odločilno šteje, da v pogodbi ni navedeno, da za dolg prva toženka ne odgovarja več, takemu zaključku pa prva toženka nasprotuje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in da si sodišče okoliščine sklepanja pogodbe razlaga napačno. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, v nadaljevanju pa sodišče druge stopnje odgovarja še na posamezne pritožbene navedbe v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dokazano, da je bil denar v višini 5.000,00 EUR posojen oziroma dan obema tožencema, čeprav je prva toženka izpovedala drugače. Ne drži, da se sodišče do njenih navedb (prav: do izpovedi) sploh ni opredelilo, saj je tudi njeno izpoved ocenilo, in sicer se na njeno izpoved nanašata 15. in 16. točka obrazložitve. Sodišče je tako zaključilo, da je bil denar dan tožencema in je glede tega utemeljeno verjelo tožniku. Opredelilo pa se je (in to pravilno) tudi do trditve in izpovedi prve toženke, da sama ni bila posojilojemalec, temveč je bila pri poslu prisotna kot priča, saj navedeno iz potrdila ni izhajalo. Ali je prva toženka mislila, da se podpisuje (le) kot priča, pa ni relevantno, glede na to, da ta pogodbe ni izpodbijala in ta velja.

6. Sodišče prve stopnje je torej izvedene dokaze pravilno ocenilo in napravilo pravilne zaključke. Neutemeljen je očitek prve toženke, da je dokazni postopek pomanjkljivo izpeljan, ker ni bil zaslišan drugi toženec. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 29. 11. 2016, bivališča drugega toženca ni bilo mogoče najti, kljub obvestilu prve toženke. Neutemeljeno pa prva toženka navaja, da naj bi sporočila naslov drugega toženca, saj je v obvestilu navajala le, kje naj bi drugi toženec delal in da naj bi stanoval v oddaljenosti manj kot en kilometer od gostišča, v katerem naj bi predhodno delal. Sodišče prve stopnje s tem, ko drugega toženca ni zaslišalo, ni storilo niti procesne kršitve, niti ni zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče v zvezi s tem izvedlo druge dokaze. Glede na listinsko dokumentacijo pa tudi v primeru, da bi drugi toženec potrdil trditve prve toženke, rezultat ne bi mogel biti drugačen.

7. Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi posojilna pogodba z dne 1. 4. 2014, ki sta jo sklenila le tožnik in drugi toženec, dokazovala, da je dejansko stanje drugačno. V tej pogodbi je namreč navedeno, da gre za pravo pogodbeno voljo pogodbenih strank in da bo drugi toženec tožniku sam v celoti vrnil posojeni znesek 5.000,00 EUR z obrestmi. V nasprotju s pritožbenimi navedbami to ne pomeni, da prva toženka (ki za dolg odgovarja po prvi pogodbi) za dolg sploh ne odgovarja več in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zapisa iz II. točke pogodbe z dne 1. 4. 2014 ni mogoče razlagati v smeri, da je bil namen nove pogodbe razbremeniti prvo toženko. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu pravilni in jih sodišče druge stopnje sprejema. Neutemeljene so navedbe prve toženke, da se sodišče do izpovedi tožnika ni dovolj kritično opredelilo. Tožnik je namreč pojasnil, da ni imel namena otežiti si vračila denarja in ni pristal na to, da se prva toženka razbremeni dolga. S tem prva toženka tudi ni bila seznanjena in pri pogodbi ni sodelovala. Izpoved prvega tožnika je tudi logična. Rok za vračilo denarja je potekel, denarja ni dobil vrnjenega, zato dejstvo, da se je pogodba nato podpisala še pri odvetniku, kar se je tožniku zdelo bolj verodostojno, ne pomeni, da prva toženka za dolg ne odgovarja več. V novi pogodbi je res določen nov rok vračila, zmotna pa je razlaga prve toženke, da je zavezanec za vračilo zneska 5.000,00 EUR, posojenega s pogodbo z dne 28. 1. 2013, od 1. 4. 2014 dalje samo drugi toženec.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede prve toženke) potrdilo (353. člen ZPP).

9. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP ter 154. in 155. členu ZPP.