Jedro

Tožena stranka in prvostopno sodišče sta ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da tožniku nista potrebna pomoč in postrežba pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, uporabila napačne določbe ZVojI, in sicer le določbo 1. odstavka 123. člena ZVojI, ne pa tudi 4. odstavka 7. člena ZVojI-C, ki pomeni uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-86/96.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1956/98-6 z dne 31.5.2000, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 10.11.1998, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.11.1998, s katero je ta v ponovnem postopku odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 11.10.1996, ter odločila, da tožniku ne gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 1.1.1996 dalje. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 326/97-6 z dne 14.9.1998, v skladu z določbo 97. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) pridobila novo mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Ta je tožnika ponovno pregledala 27.10.1998. Po tem je izdala izvid in mnenje, s katerim je ugotovila, da gre pri tožniku za 100% vojno invalidnost druge skupine. Glede na določbe 23. člena ZVojI in 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 z vsemi spremembami) tožnik ne potrebuje pomoči in postrežbe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, določenih v 148. členu ZPIZ. Za večino življenjskih potreb se štejejo štiri življenjske potrebe od šestih (148. člen ZPIZ), pri tožniku pa sta pomoč in postrežba potrebna le pri opravljanju treh življenjskih potreb (pri oblačenju in slačenju, obuvanju in sezuvanju, ter pri skrbi za osebno higieno), med tem ko te pomoči ne potrebuje pri gibanju, hranjenju in opravljanju drugih življenjskih potreb, neogibno potrebih za ohranjanje življenja, zato po ZVojI ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je odločitvi in razlogom tožene stranke z izpodbijano sodbo pritrdilo in jih v sodbi delno ponovilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka upoštevala napotke, ki jih je sodišče dalo v sodbi, št. U 326/97-6 z dne 14.9.1998. Svojo odločitev je oprlo na 22. člen, 2. odstavek 23. člena in 24. člen ZVojI v zvezi z 148. členom ZPIZ. Strinjalo se je z utemeljitvijo tožene stranke, ki temelji na izvidu in mnenju zdravniške komisije druge stopnje. Tožniku je prvostopno sodišče pojasnilo tudi, da opravljanje življenjske funkcije hranjenja ne zajema tudi priprave hrane, in da torej ni mogoče govoriti, da je pomoč in postrežba potrebna tudi pri hranjenju, saj pripravljeno hrano lahko tožnik samostojno uživa.

Tožnik v pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah. Ni mu razumljivo, kako je lahko zdravniška komisija druge stopnje kljub osebnemu pregledu in pregledu dokumentacije ugotovila, da se samostojno hrani. Sklicuje se na to, da mu je bila pravica do dodatka za pomoč in postrežbo priznana že z odločbo iz leta 1988. Nato pa mu je bila ta pravica zaradi spremembe zakonodaje ponovno ugotovljena leta 1993 po Zakonu o civilnih invalidih vojne, in nato še leta 1996 po ZVojI. Komisija prve stopnje in vse predhodne komisije so ugotovile, da mu ta pravica pripada, zato mu ni razumljivo, kako je lahko komisija druge stopnje ugotovila, da mu ta pravica ne pripada. Zato vztraja pri tem, da se odločba tožene stranke odpravi in da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in tožena stranka v obravnavanem primeru zmotno uporabila določbe materialnega prava, in sicer določbe 123. člena ZVojI v zvezi z določbo 4. odstavka 7. člena ZVojI-C (Uradni list RS, št. 75/97). V 123. členu ZVojI je predvidena prevedba pravic, ki so jih imeli vojaški oziroma civilni invalidi vojne po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVojI, v pravice po ZVojI, pri čemer pa po 4. odstavku 7. člena ZVojI-C, ki pomeni uskladitev ZVojI z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-86/96 (Uradni list RS, št. 2/97) upravičenci po prejšnjih predpisih prejemajo od 1.1. do 31. 7. 1996 pravice v višini kot v decembru 1995. To pa pomeni, da tudi tožniku pripada pravica po prejšnjih predpisih do 31. 7. 1996. Glede na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, št. 442 z dne 27.10.1998, in glede na določbe 23. člena ZVojI ter 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 z vsemi spremembami) tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrebuje pomoči in postrežbe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, določenih v 148. členu ZPIZ, zato po ZVojI ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

Za večino življenjskih potreb se štejejo štiri življenjske potrebe od šestih (148. člen ZPIZ). Pri tožniku pa sta pomoč in postrežba po mnenju zdravniške komisije druge stopnje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, potrebna le pri opravljanju treh življenjskih potreb (pri oblačenju in slačenju, obuvanju in sezuvanju ter pri skrbi za osebno higieno), med tem ko te pomoči ne potrebuje pri gibanju, hranjenju in opravljanju drugih življenjskih potreb, neogibno potrebih za ohranjanje življenja.

Ker torej sodišče prve stopnje in tožena stranka pri odločanju nista upoštevala določbe 4. odstavka 7. člena ZVojI-C, sta po presoji pritožbenega sodišča kljub pravilni ugotovitvi dejanskega stanja sprejela napačno odločitev. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.