Jedro

Tako pravna teorija kot sodna praksa sta zavzeli stališče, da je vmesni ugotovitveni zahtevek treba zaradi prejudicialnosti presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim. Vrednosti spornega predmeta za tak zahtevek zato ni treba posebej opredeliti. Če tožeča stranka kljub temu oceni vrednost spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek, taka navedba ni upoštevna. Namen zavzetega stališča je namreč v tem, da se zagotovi skupno obravnavanje med seboj povezanih zahtevkov ne glede na opredelitev njihove vrednosti.

Izrek

V tej pravdni zadevi je stvarno pristojno za odločanje Okrožno sodišče v Kranju.

Obrazložitev

1. Tožnik je pred Okrožnim sodiščem v Kranju zoper toženki vložil tožbo (1) da se ugotovi, da je zakoniti dedič do 1/3 zapuščine po pokojnem A. A., (2) da se ugotovi, da so v zahtevku navedene nepremičnine predstavljale skupno premoženje A. A. in B. B. ter da je delež slednjega na skupnem premoženju polovičen, (3) da se ugotovi, da v zapuščinsko maso po A. A. poleg denarnih sredstev in neizplačane pokojninske dajatve, kot je ugotovljeno v sklepu o dedovanju, spada še solastniški delež zapustnika pri navedenih nepremičninah do polovice, (4) da mu je prva toženka dolžna dolžna plačati 159,08 EUR, (5) da mu je prva toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah vpisal kot lastnik do 1/6, in (6) da sta mu toženki dolžni povrniti pravdne stroške. Tožnik je za prvi zahtevek navedel vrednost spornega predmeta 5.000 EUR, za drugi zahtevek 5.000 EUR, za tretji zahtevek vrednosti spornega predmeta ni navedel, četrti zahtevek je denarni v višini 159,08 EUR, za peti zahtevek je navedel vrednost spornega predmeta 10.000 EUR.

2. Okrožno sodišče v Kranju je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za objektivno kumulaciji zahtevkov, vrednost spornega predmeta in s tem stvarna pristojnost pa sta odvisni od tega, ali se zahtevki opirajo na isto ali različno dejansko ali pravno podlago. Ugotovilo je, da je tožnik vložil dediščinsko tožbo, na katero se nanašajo zahtevki pod 1., 3., 4. in 5. točko ter podal zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem v 2. točki. Nadalje je ugotovilo, da zahtevka temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, kar terja določitev vrednosti spornega predmeta po drugem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost zahtevkov, ki se nanašajo na dediščinsko tožbo, znaša 15.159,08 EUR, vrednost zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja prve toženke in pokojnega A. A., pa 5.000 EUR, pri čemer je sprejelo vrednosti spornega predmeta, navedene s strani tožnika, in korekcije po tretjem odstavku 44. člena ZPP ni opravilo. Ker oba zneska ne presegata 20.000 EUR, je odločilo, da je za sojenje pristojno Okrajno sodišče v Škofji Loki (prvi odstavek 30. člena ZPP).

3. Okrajno sodišče v Škofji Loki je sprožilo spor o pristojnosti in navedlo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi predvsem iz dveh razlogov. Soglašalo je z Okrožnim sodiščem v Kranju, da je v primeru nedenarnih zahtevkov načeloma odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi, vendar pa je ta dispozicija tožeče stranke omejena s korekturno dolžnostjo sodišča, ki pa je Okrožno sodišče v Kranju ni opravilo, četudi je glede na tožbene trditve in postavljene zahtevka _prima facie_ razvidno, da so vrednosti spornega predmeta navedene bistveno prenizko. Vrednost nepremičnin po podatkih GURS znaša 235.206 EUR, 1/6, ki jo zahteva tožnik, tako znaša 39.201 EUR. Tudi če se upošteva obrazložitev Okrožnega sodišča v Kranju, da dediščinska tožba predstavlja zahtevke pod 1., 3., 4. in 5. točko, znaša vrednost spornega predmeta za navedene zahtevke 44.360,08 EUR, za zahtevek iz naslova skupnega premoženja pod 2. točko pa 39.201 EUR ter je za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Kranju. Drugi razlog, ki ga je Okrajno sodišče v Škofji Loki izpostavilo, pa je dejstvo, da gre v 2. točki za prejudicialni ugotovitveni zahtevek do dajatvenega zahtevka v 5. točki. Zato je, ne glede na različnost dejanske in pravne podlage med njima, vrednost spornega predmeta za ta dva zahtevka lahko samo enotna oziroma ena. To pa je v tožbi označena vrednost 20.159,08 EUR, kar kaže na pristojnost okrožnega in ne okrajnega sodišča. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da spor o pristojnosti reši tako, da odloči, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

4. Pritožbeno sodišče je o predlogu Okrajnega sodišča v Škofji Loki odločalo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP, ki določa, da v sporu o pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči s svojega območja odloča pristojno višje sodišče. 5. Predlog Okrajnega sodišča v Škofji Loki je utemeljen.

6. Prvi izpostavljeni razlog Okrajnega sodišča v Škofji Loki v zvezi z vrednostjo nepremičnine v višini 235.206 EUR ter vrednostjo tožnikovega 1/6 zahtevka v višini 39.201 EUR sicer ni utemeljen. Sodišče ima ob prejemu tožbe po tretjem odstavku 44. člena ZPP, v primeru, da se postavi vprašanje pravice do revizije oziroma vprašanje stvarne pristojnosti, podlago, da opravi korekcijo vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek. Okrožno sodišče v Kranju vrednosti ni korigiralo, nobena od pravdnih strank pa se zoper odločitev o nepristojnosti ni pritožila ter je sklep sodišča postal pravnomočen. Določila ZPP pritožbenemu sodišču ne dajejo podlage, da v primeru sprožitve spora o pristojnosti samo opravi korekturno dolžnost, ampak je vezano na vrednost spornega predmeta, kot jo je tožnik opredelil v tožbi.

7. Je pa utemeljen drugi razlog Okrajnega sodišča v Škofji Loki, in sicer, da so si zahtevki v razmerju prejudicialnosti. Po oceni pritožbenega sodišča ne samo zahtevka v 2. in 5. točki, ampak so, glede na to, da je tožnik vložil dediščinsko tožbo, ugotovitveni zahtevki v 1., 2. in 3. točki v prejudicialnem razmerju do dajatvenih zahtevkov v 4. in 5. točki. Tako pravna teorija1 kot sodna praksa2 sta zavzeli stališče, da je vmesni ugotovitveni zahtevek treba zaradi prejudicialnosti presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim. Vrednosti spornega predmeta za tak zahtevek zato ni treba posebej opredeliti. Če tožeča stranka kljub temu oceni vrednost spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek, taka navedba ni upoštevna. Namen zavzetega stališča je namreč v tem, da se zagotovi skupno obravnavanje med seboj povezanih zahtevkov ne glede na opredelitev njihove vrednosti.3 Iz navedenih stališč izhajata dva zaključka. Prvi je ta, da so v obravnavani zadevi zahtevki, ki so v razmerju prejudicialnosti, med seboj tako povezani, da jih je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na različno dejansko ali pravno podlago. Zato je bila utemeljitev nepristojnosti s strani Okrožnega sodišča v Kranju, ko je izvzelo 2. točko zahtevka (ugotavljanje skupnega premoženja), zmotna. Drugi zaključek pa je ta, da je treba kot vrednost spornega predmeta vzeti eno skupno in nediferencirano vrednost. Tožnik je za tri nedenarne in en denarni zahtevek navedel posamezne vrednosti spornega predmeta, a je bistveno dejstvo, da je navedel tudi skupno vrednost spornega predmeta v višini 20.159,08 EUR za vse medsebojno povezane zahtevke. Zato je ta označitev vrednosti bistvena za odločitev o stvarni pristojnosti in napotuje na stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Kranju.

8. Ob povedanem je pritožbeno sodišče v tem kompetenčnem sporu odločilo, da je za odločanje o vseh tožnikovih zahtevkih stvarno pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

1 Revija Odvetnik, dr. Maja Ovčak Kos in Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, tč. 3. 4. Vmesni ugotovitveni zahtevek. 2 VSRS III Ips 40/2010 in II Dor 408/2012. 3 VSL II Cp 1928/2021 in I Cp 1160/2021.