Jedro

Ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, mora biti njena uporaba, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj, nujno zadržana in skladna s kriminalnopolitičnimi izhodišči.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 134/2008 z dne 13. 7. 2009 je bil obsojenec B. K. spoznan za krivega treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (dalje KZ) v zvezi s 25. členom KZ (točke II, V in VI izreka), dveh poskusov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s členoma 22 in 25 KZ (točki III in V izreka) ter kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka VII izreka). Za vsako kaznivo dejanje pod točkami II, V in VI so mu bile določene kazni po eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivi dejanji pod točkama III in V izreka kazni po eno leto zapora ter za kaznivo dejanje pod točko VII izreka kazen devet mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen sedem let zapora.

2. S sodbo III Kp 134/2008 z dne 9. 2. 2010 je višje sodišče obsojencu znižalo določene kazni za vsako kaznivo dejanje pod točkami II, V in VI izreka prvostopenjske sodbe na eno leto in dva meseca zapora, za vsako kaznivo dejanje pod točkama III in V izreka prvostopenjske sodbe na 10 mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko VII izreka prvostopenjske sodbe na sedem mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen petih let in sedem mesecev zapora, sicer pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (dalje ZKP) ter kršitve ustavnega načela enakosti (14. člen Ustave RS). Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se spremeni odločitev o kazni.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja pred uveljavitvijo KZ-1 predmet dokazne ocene sodišča, ocenjevanje obstoja časovne kontinuitete, kot tudi ocenjevanje oziroma ugotavljanje obstoja ostalih konstantnih oziroma variabilnih kriterijev, potrebnih za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, pa dejansko vprašanje. Očitek, da je dokazna ocena opravljena zmotno ali nepopolno, v postopku zahteve za varstvo zakonitosti glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dopusten.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta v izjavi navedla, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, in ne iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot zmotno meni vrhovna državna tožilka.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8. Zagovornik obsojenega uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker sodišče kljub izpolnjenim pogojem ni uporabilo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja, saj kaznivih dejanj pod točkami III, IV, V, VI in VII izreka ni opredelilo kot enega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine (oziroma največ dve nadaljevani kaznivi dejanji velike tatvine) po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, zaradi česar naj bi bila izrečena kazen v nesorazmerju s kaznovalno politiko slovenskih sodišč.

9. Inštitut nadaljevanega kaznivega dejanja se je pred uveljavitvijo KZ-1 (54. člen – nadaljevano kaznivo dejanje) v sodni praksi uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se (lahko) uporabi, kadar sodišče ugotovi, da je storilec storil dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa del te celote (sodbe I Ips 176/2009, I Ips 160/07). Če pa bi bila uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja v nasprotju s kriminalnopolitičnimi izhodišči, se po stališču, ki ga je prav tako izoblikovala sodna praksa pred uveljavitvijo KZ-1, kriminalna dejavnost ni opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč poleg nižje kazni obsojencu zaradi pravila ne bis in idem sodišču preprečevala kasnejši pregon drugih dejanj, ki bi sicer sodila v celoto, ki jo nadaljevano kaznivo dejanje zajema.

10. Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ter osebnost storilca presodilo, da bi ravnalo v nasprotju s kriminalnopolitičnimi izhodišči, če bi dejanja obsojenca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje velike tatvine v nadaljevanju. Navedenemu pravnemu stališču Vrhovno sodišče kot pravilnemu pritrjuje. Glede na osebnost obsojenca ter relevantne dejanske okoliščine, iz katerih je sklepati na obsojenčevo vztrajnost ter usmerjenost na izvrševanje kaznivih dejanj tatvin osebnih avtomobilov določene znamke (stran 14 drugostopenjske sodbe), bi namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja preprečevala pregon eventualno naknadno odkritih dejanj, ki bi sodila v obravnavano celoto.

11. Z izpostavljanjem načina storitve obravnavanih kaznivih dejanj, vztrajnosti obsojenca ter njegovo usmerjenostjo v izvrševanje kaznivih dejanj tatvine osebnih vozil določenega tipa, izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča opozarja na previdnost in zadržanost pri uporabi konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja zaradi pravnih posledic načela ne bis in idem. Hkrati pa z navajanjem navedenih relevantnih dejanskih okoliščin utemeljuje kriminalnopolitične razloge, ki so sodišče vodili pri odločitvi, da ne uporabi konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja. Zato zagovornik obsojenega neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena z utemeljevanjem, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju.

12. Sodišče je svoje stališče, da dejanj obsojenca pravno ne opredeli kot enega kaznivega dejanja velike tatvine, v nadaljevanju razumno in argumentirano obrazložilo s kriminalnopolitičnimi izhodišči. Ker je odločitev obrazložena, sodišče pa v tem primeru tudi ni samovoljno odločilo drugače, kot odloča sicer, zatrjevana kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS) ni izkazana.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, in je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.