Jedro

Pravno nasledstvo v procesnem smislu je lahko podano tudi glede predmeta izvršbe in ne le glede terjatve oziroma obveznosti. Vendar pa je o prehodu obveznosti po drugem odstavku 24. člena ZIZ mogoče govoriti šele potem, ko je bil izvršilni naslov že izdan.

O tem, kako naj se sprememba materialnopravnega položaja strank upošteva pri učinkovanju sodbe, ki je izdana po odtujitvi predmeta, se uporabljata dve teoriji, to sta relevančna in irelevančna. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera v obravnavani zadevi dalo prednost relevančni teoriji.

Namen določbe 190. člena ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke v pravdnem postopku oziroma upnika v sledečem izvršilnem postopku. Ob tem pa je potrebno poudariti, da 190. člen ZPP nima nikakršnega učinka, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnice ugodi in se sklep o izvršbi z dne 1. 9. 2009 razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne.

Upniki so dolžni v 8 dneh dolžnici nerazdelno povrniti 120,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Upniki sami krijejo svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka) ter odločilo, da dolžnica krije ugovorne stroške in je v 8 dneh dolžna povrniti upnikom stroške odgovora na ugovor v znesku 111,37 EUR (2. točka izreka).

Proti sklepu se pravočasno pritožuje dolžnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnice v celoti ugodi ter predlog za izvršbo zavrne, upnikom pa v nerazdelno plačilo naloži vse dolžničine do sedaj naložene stroške, vključno s stroški, priglašenimi na koncu pritožbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je v izvršilnem naslovu, ki je podlaga v obravnavani zadevi, kot tožena stranka naveden L. B. in ne dolžnica. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil on posestnik nepremičnine, ki je predmet izvršilnega postopka, dolžnica pa njegova pravna naslednica. 24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju smiselno določa, da sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Upniki tega niso dokazali. Iz kupoprodajnih pogodb in vpogleda v zemljiško knjigo izhaja le, da je dolžnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini z identifikacijskimi znaki xx. Če je L. B. posestnik neke nepremičnine, ki je določena opisno in ne z identifikacijskimi znaki, dolžnica pa je na podlagi notarsko overjenih pogodb in vknjižbe v zemljiško knjigo postala lastnica točno določenih nepremičnin, razlogovanje sodišča prve stopnje o singularnem pravnem nasledstvu ni pravilno. To bi namreč pomenilo, da se mora dolžnica kot lastnica izseliti iz lastne nepremičnine. Zato tudi ni pravno zmotno, da je dolžnica v ugovoru navajala, da je zahtevek obligacijsko pravne narave, medtem ko ima sama stvarno pravico. Četudi imajo upniki pravnomočno sodno odločbo, ta ne učinkuje erga omnes in ne more posegati v lastninsko pravico dolžnice. Izpodbijani sklep sodišča nadalje neposredno krši 33. člen Ustave RS, saj posega v dolžničino lastninsko pravico na nepremičnini. Dolžnica navaja še, da 10. člen Stvarnopravnega zakonika določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Dolžnica je z vknjižbo v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na nepremičnini z identifikacijskimi znaki xx, to je na stanovanju in pripadajočih skupnih delih, katere je kupila od T. T. in P. J. Dne 14. 2. 1999. Dolžnica je pri tem ravnala z vso skrbnostjo, bila je dobroverna ter ni vedela oziroma mogla vedeti, da je bila v času nakupa nepremičnine v teku pravda v zvezi s to nepremičnino. Upniki pa so že pred izdajo sodne odločbe pravdnega sodišča vedeli, da je dolžnica lastnica nepremičnine, o kateri upniki sedaj trdijo, da so jo upravičeni dobiti v posest. Nadalje dolžnica zatrjuje, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da izvršilni naslov jasno in določno opredeljuje predmet izvršbe. V skladu z določilom 6. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o zemljiški knjigi je identifikacijski znak stavbe oziroma njenega posameznega dela identifikacijska številka, kot je vpisana v katastru stavb. Zakon o evidentiranju nepremičnin posamezne pojme opredeljuje podrobneje, pri čemer v 80. členu še dodatno navaja, da se stanovanjske enote oštevilčijo z zaporedno številko v okviru stavbe in fizično označijo pred vpisom stavbe ali dela stavbe v kataster stavb. Le tako opredeljena nepremičnina bi kot predmet izvršbe omogočala izvršljivost, kar pa v predmetni zadevi ne drži. Nepremičnina, ki je last dolžnice, je v kataster stavb vpisana že od leta 2002, njeni identifikacijski znaki so bili vedno xx, zato dolžnica meni, da predmet izvršbe ni natančno opredeljen. Že sama sodna odločba, ki je izvršilni naslov, pa dokazuje, da je na podstrehi več stanovanj, dejansko tudi del nezazidanega podstrešja. Tako je jasno, da ne gre za isto nepremičnino. L. B. je za sporno nepremičnino pridobil le lokacijsko dovoljenje, nikoli pa gradbenega, že sam vpogled v zemljiško knjigo pa pokaže, da sta za stanovanje, ki je v njeni lasti, lokacijsko (z drugo številko kot po izvršilnem naslovu) in gradbeno dovoljenje bila pridobljena. Samo izmera, ki so jo tekom pravdnega postopka verjetno brez utemeljitve navedli upniki v postopku, na katerega dolžnica ni imela nikakršnega vpliva, ni zadosten razlog, da sodišče dejansko meče dolžnico iz njenega stanovanja. Upniki bi lahko, če bi želeli, že v pravdi popravili podatke in nepremičnino določno označili, vendar pa njihova neaktivnost ne more iti v škodo dolžnice, ki v za postopek sploh ni vedela. Zato napotilo sodišča o eventualni možnosti uveljavljanja zahtevkov v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ni na mestu, saj bi sodišče zlahka rešilo spor že v tej fazi. Dodaten razlog za pritožbo pa je tudi dejstvo, da sodišče ni niti poskusilo razrešiti vprašanja o neskladju med podatki iz izvršilnega naslova in pravnem naslovu kot temelju pridobitve lastninske pravice dolžnice. Priložene listine namreč potrjujejo navedbe dolžnice, da obstaja razlika med izmero, ki jo navajajo upniki in dejansko izmero. Dolžnica je predlagala tudi dodatne dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Ponovna izmera in ogled pa bi pokazala, da kvadratura ni enaka v izvršilnem postopku navedenih 91,41 m2 ter da je na kraju poleg dolžničinega in še enega stanovanja tudi neizdelana podstreha, katera je po vsej verjetnosti del, ki ga želijo oziroma so do njega upravičeni upniki. Dolžnica nenazadnje še enkrat poudarja, da je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, slednji pa se v obravnavanem primeru ne glasi na dolžnico, poleg tega predložene listine ne zadostujejo pogojem, da bi prišlo v poštev določilo 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, nadalje pa tudi ne gre za isto nepremičnino. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

Upniki v odgovoru na pritožbo zatrjujejo, da pritožba ni utemeljena in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ter naloži dolžnici v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajajo, da ni pomembno dejstvo, da je dolžnica v času odločanja, iz katerega izhaja izvršilni naslov, bila zemljiškoknjižna lastnica in ali je vedela, da je bil B. posestnik; glede na 190. člen Zakona o pravdnem postopku je pomembno le, da je v času vložitve tožbe dolžnik iz izvršilnega naslova imel nepremičnino v posesti. Namen te določbe je namreč v zavarovanju tožnika pred situacijo, v kateri bi kljub dolgoletnemu pravdanju propadel v pravdi oziroma toliko bolj v izvršilnem postopku zgolj zaradi spremembe lastništva na pasivni strani. Dolžnica ne zanika, celo nasprotno, po lastni izjavi je ona posestnica nepremičnine, opredeljene v izvršilnem naslovu in zato lahko le ona izpolni naloženo obveznost iz izvršilnega naslova oziroma sklepa o izvršbi. Tudi v pravni teoriji je stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika. Tako lahko pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do odsvojitve prišlo med pravdo. Upniki niso bili dolžni prilagoditi tožbenega zahtevka in pritegniti dolžnice v pravdo, saj jim zakon česa takega ne nalaga. Upniki v nadaljevanju še poudarijo namen ureditve po 190. členu Zakona o pravdnem postopku. Nujno je namreč treba preprečiti, da bi se toženec obsodbe v pravdnem postopku, npr. za izročitev določene stvari, ob lastninski tožbi lastnika preprosto rešil tako, da bi med pravdo stvar odtujil tretji osebi. Posledica tega člena je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno, z učinkom pravnomočnosti, učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Zato pritožbena navedba, da je dolžnica trenutna lastnica, ne vzdrži kritične presoje ekskulpacije dolžnice do izpolnitve obveznosti in izvršilno sodišče ne more odreči pravnega varstva upnikom zgolj zato, ker je predmet spora prišel v posest tretje osebe. Sklep o izvršbi tudi ne posega v lastninsko pravico, temveč le v posest predmeta izvršbe, pri čemer med upniki in dolžnico ni spora o tem, da ima predmet izvršbe v posesti ona. O zatrjevani lastninski pravici, dobrovernosti in skrbnosti pa se odloča v drugih postopkih. Nadalje je tudi povsem jasno, da je sodišče pravilno, natančno in določno ugotovilo premet izvršbe. Za dolžnico ni sporno, katero stanovanje je kupila, kljub pomanjkanju identifikacijskih znakov v prodajnih pogodbah. Iz prav te verige pogodb pa izhaja, da je L. B. dolžničin pravni prednik, česar dolžnica niti ne zanika. Med zavezancem iz izvršilnega naslova in upniki ni bilo nikoli spora o identičnosti spornega predmeta, zato tudi ne more biti spora o istovetnosti nepremičnine, ko se izvršba vodi proti singularni pravni naslednici. Sodišče je po načelu formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti le proti dolžnici, pravni naslednici L. B.. Priglasijo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi predstavlja odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 498/96 z dne 21. 2. 2007, po kateri je L. B. dolžan izprazniti 91,41 m2 podstrešja (sedaj preurejeno v stanovanje) stanovanjske hiše P. 48, L., ki stoji na zemljišču parc. št. x k.o. x ter ga praznega oseb in stvari izročiti upnikom. Slednji so dne 18. 6. 2008 vložili predlog za izvršbo zoper dolžnico D. P., ki je sedaj zemljiškoknjižna lastnica in uporabnica predmetnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je dne 1. 9. 2009 izdalo sklep o izvršbi ter obrazložilo, da so upniki izkazali prehod obveznosti iz izvršilnega naslova na novo dolžnico s kopijama overjenih kupoprodajnih pogodb, pravno nasledstvo pa je lahko podano ne le glede obveznosti, temveč tudi glede predmeta izvršbe. Iz enakih razlogov je hkrati s sklicevanjem na določbo 190. člena ZPP zavrnilo tudi dolžničin ugovor.

Po določbi drugega odstavka 53. členaZIZ mora biti ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pravno pomembna so tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. členu ZIZ. Dolžnica v obravnavanem postopku smiselno zatrjuje ugovorni razlog iz 2. točke tega člena, torej da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, saj se ne glasi nanjo.

Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku izvršilno sodišče ni pristojno in upravičeno meritorno odločati o vprašanju legitimacije strank. Tako pripada pasivna legitimacija praviloma osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Izjema od tega pravila, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pa izhaja iz določbe drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ. Navedena določba pravi, lahko sodišče dovoli izvršbo tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Izvršbo je torej dopustno voditi tudi zoper (singularne ali univerzalne) pravne naslednike osebe, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Prav zaradi načela stroge formalne legalitete pa je treba opisano izjemo razlagati restriktivno in izvršbo zoper osebo, na katero se izvršilni naslov ne glasi, dopuščati le na podlagi kvalificiranega dokaza, kakšnega zahteva ZIZ. Upniki so v konkretnem primeru singularno pravno nasledstvo dolžnice na nepremičnini, ki je predmet nedenarne obveznosti po izvršilnem naslovu, dokazovali z overjenima prodajnima pogodbama (priloga A6 ter B3, B4). Po sodni praksi in teoriji, ki sicer ni povsem enotna (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 4853/2005 z dne 19. 10. 2005 in dr. Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju, komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 94; drugače sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 3459/2006 z dne 12. 7. 2006), je pravno nasledstvo v procesnem smislu lahko podano tudi glede predmeta izvršbe in ne le glede terjatve oziroma obveznosti. Vendar pa je o prehodu obveznosti po drugem odstavku 24. člena ZIZ mogoče govoriti šele potem, ko je bil izvršilni naslov že izdan (prim. dr. Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju, komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 92 in 93 ter Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 114). Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem bo sodišče meritorno odločilo o prehodu obveznosti. Že iz tega razloga pravno nasledstvo v smislu 24. člena ZIZ ni izkazano, saj so bile predmetne prodajne pogodbe sklenjene pred izdajo izvršilnega naslova, torej tekom pravdnega postopka opr. št. I P 498/96 (leta 1997 in leta 1999), dolžnica pa se je med omenjenim postopkom dne 22. 6. 2005 tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica tega stanovanja.

Nadalje se v obravnavani zadevi kot bistveno pojavlja vprašanje, ali se učinki pravnomočnosti sodbe, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, sploh lahko raztezajo na dolžnico D. P. glede na to, da v pravdnem postopku, iz katerega izvira sodba, ni sodelovala. Dolžnici predmetni izvršilni naslov tudi ni bil vročen (prim. prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ), prav tako pa ni bila varovana njena ustavna pravica do izjave pred sodiščem. Zato je treba sicer pravilno ter nujno potrebno stališče, da se lahko učinki sodne odločbe v določenih primerih raztezajo na tretjo osebo (extra partes), razlagati ozko (prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, k členu 92, dr. Andrej Berden, stran 478).

Sodišče prve stopnje je na podlagi 190. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zaključilo, da pravnomočnost izvršilnega naslova učinkuje tudi proti dolžnici kot singularni pravni naslednici predmeta izvršbe. Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, pomeni naknadno ločitev procesne od stvarne legitimacije. Prvi odstavek citiranega člena določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. O tem, kako naj se sprememba materialnopravnega položaja strank upošteva pri učinkovanju sodbe, ki je izdana po odtujitvi predmeta, se uporabljata dve teoriji, to sta relevančna in irelevančna. Po relevančni teoriji je potrebno odtujitev stvari upoštevati pri oblikovanju tožbenega zahtevka in ga prilagoditi nastali situaciji, medtem ko po irelevančni teoriji stranki tožbe ni treba spreminjati, pravda pa se konča med prvotnima strankama kot da do odtujitve ni prišlo, takšna sodba pa ima neposredni učinek tudi za pridobitelja (razširjene meje pravnomočnosti). Stališča sodne prakse in pravne teorije o tem, katero izmed opisanih teorij je treba v določeni zadevi uporabiti, niso enotna. Pritožbeno sodišče pa je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera v obravnavani zadevi dalo prednost relevančni teoriji (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1185/2003 z dne 30. 11. 2005).

Namen določbe 190. člena ZPP, kot pravilno navajajo upniki v odgovoru na pritožbo, je v zavarovanju položaja tožeče stranke v pravdnem postopku oziroma upnika v sledečem izvršilnem postopku. Ureditev namreč preprečuje, da se toženec ugodilni odločbi v lastninski tožbi izogne tako, da med pravdo stvar odtuji tretji osebi, nato pa ugovarja, da stvari več nima v posesti, zaradi česar ob upoštevanju, da je pasivno stvarno legitimiran tisti, ki ima stvar v posesti, pa ni lastnik, takšna tožba ne more biti naslovljena nanj. Vendar obravnavana določba ni uporabna vedno; tožnikov položaj varuje predvsem tedaj, ko gre za stvarnopravne zahtevke, pri katerih je pogosto, da se obstoj stvarne legitimacije veže na posest toženca (prim. drugi odstavek 92. člena SPZ). Ob tem pa je potrebno poudariti, da 190. člen ZPP nima nikakršnega učinka, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik stvari (dr. Galič, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, letnik 2004, številka 41, stran 5). Uporaba obravnavanega člena tožnikovega položaja prav tako ne zavaruje pri tožbah glede obligacijskih pravic, saj si lahko tožnik svoj položaj zavaruje z začasno odredbo prepovedi odsvojitve in obremenitve stvari, niti pri sporih glede stvarnih pravic na nepremičninah. Glede slednjih namreč velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, tožnik pa se lahko zavaruje z zaznambo spora.

Temeljno načelo stvarnega prava je, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest, quam ipse habet). Dolžnik po izvršilnem naslovu, L. B., ni bil nikoli lastnik sporne nepremičnine, saj so lastniki leta 1991, kot to izhaja iz obrazložitve odločbe, ki je izvršilni naslov, postali vsi upniki. Tako načeloma lastninske pravice na predmetu izvršbe prvotni dolžnik sploh ni mogel veljavno prenesti. Kljub temu pa se je dolžnica skladno s 6. členom Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Ur. l. RS, št. 89/1999 s spremembami) veljavno vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica spornega stanovanja. Domneva pa se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (11. člen SPZ), v konkretnem primeru torej dolžnica. Glede na obrazloženo o singularnem pravnem nasledstvu dolžnice po L. B. niti ni mogoče govoriti, saj je lahko slednja lastninsko pravico pridobila kvečjemu originarno, torej neodvisno od volje upnikov kot prejšnjih lastnikov. Glede na to 24. člen ZIZ v takšnem primeru niti ne pride v poštev, skladno z zgoraj pojasnjenim pa upnikov ne varuje niti določba 190. člena ZPP. Upniki bi se lahko takšni situaciji izognili, če bi svoje pravice pravočasno zavarovali na drug zakonsko dovoljen in priznan način.

Ker torej glede na obrazloženo pogoji, ki jih določa drugi odstavek 24. člena ZIZ, niso izpolnjeni, saj je prišlo do prehoda lastninske pravice na nepremičnini pred izdajo izvršilnega naslova, takšno dejstvo pa bi upniki, upoštevajoč relevančno teorijo, katero je v konkretnem primeru potrebno uporabiti, morali upoštevati že v pravdnem postopku s prilagoditvijo tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba dolžnice utemeljena. Izvršilni naslov namreč ni primeren za predlagano izvršbo proti dolžnici, saj se ne glasi nanjo, izvršilno sodišče pa je na izvršilni naslov vezano. Ker je ugovor dolžnice že iz tega razloga utemeljen, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je posledično spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Skladno s takšno odločitvijo pa je moralo hkrati odločiti tudi o stroških ugovornega in pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podlago ta to odločitev predstavljajo določbe 38. člena ZIZ ter določbe 154. in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v zahtevi pa mora stranka stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Način vrednotenja odvetniških nagrad in izdatkov sedaj ureja Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), pred začetkom veljavnosti katerega je bil vložen predmetni predlog za izvršbo. Ta v 41. členu določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Dolžnica pa je stroške za sestavo ugovora ter pritožbe priglasila v evrih brez navedbe števila točk, s katerimi je opredeljena vrednost storitve po OT, brez sklicevanja na določeno tarifo, prav tako pa ni pojasnila, od katere vrednosti spornega predmeta je priglasila stroške postopka. Zaradi opisanih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče stroškovnega predloga dolžnice ni moglo preizkusiti. Ker dolžnica torej stroškov sestave ugovora in pritožbe ter z njima povezanih materialnih stroškov ter DDV ni priglasila opredeljeno ter določno v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, jih sodišče ni moglo priznati, zaradi česar dolžničinem predlogu v tem delu ni ugodilo. Pritožbeno sodišče pa je dolžnici priznalo strošek sodne takse za ugovor v znesku 40,00 EUR ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 80,00 EUR, saj je te navedla opredeljeno, priložila pa je tudi dokazilo o plačilu. Presežka plačila sodne takse za pritožbo v višini 20,00 EUR, katere je dolžnica priglasila ob pritožbi, pa sodišče ni priznalo, saj lahko vrnitev tega zneska zahteva od sodišča in jih tako niso dolžni plačati upniki. Pritožbeno sodišče je na podlagi opisanega sklenilo, da so upniki dolžni v roku 8 dni dolžnici nerazdelno povrniti 120,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Upniki krijejo svoje stroške ugovornega postopka sami, ker z odgovorom na ugovor niso bili uspešni, prav tako pa krijejo sami tudi stroške pritožbenega postopka glede na to, da si z njim v ničemer niso izboljšali svojega procesnega položaja, navedli pa tudi niso ničesar, s čimer se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa.