Jedro

V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženke) o sodni nepristojnosti sodišča R Slovenije zavrnilo. Sklicevalo se je Uredbo (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I).

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Ponovno se sklicuje na svoje navedbe v ugovoru mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča, da med sedanjima pravdnima strankama ni obstajalo nobeno obligacijsko razmerje, tako da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 7. člena Uredbe Bruselj I. Glede na podan ugovor bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je mogoče sporno pravno razmerje opredeliti kot pogodbo o prodaji blaga oziroma pogodbo o opravljanju storitev, glede na to ugotoviti kraj izpolnitve te obveznosti in s tem pristojno sodišče. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, saj se je v izpodbijanem sklepu oprlo zgolj na navedbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ki pa niso izkazane (tožnica ni predložila nobene listine, ki bi potrjevala obstoj obligacijskega razmerja med sedanjima pravdnima strankama). To pa pomeni, da tožnica (niti) nima podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko.

Glede na navedeno je treba v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti uporabiti splošne določbe Bruseljske uredbe I, in sicer 4. člen, iz katerega izhaja, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. Ker ima toženka svoj sedež v kraju Andrichsfurt, R Avstrija, je o tožbenem zahtevku mednarodno pristojno avstrijsko sodišče. Ker sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni presodilo vseh dejanskih okoliščin, je odločitev zmotna tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, "izpodbijani sklep razveljavi, odloči, da za odločitev o sporu Okrožno sodišče v Mariboru ni pristojno, zadevo odstopi pristojnemu sodišču in tožbo zavrže". Tožnici se naj naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z obrestmi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožba zavrača vse pritožbene ugovore in poudarja, da je v tožbi podrobno opisala vsebino obligacijskega razmerja in v potrditev navedb predlagala izvedbo dokazov. Pristojnost po kraju izpolnitve obveznosti je praktičnega pomena, za njeno utemeljitev zadošča trditev tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v uvodu odločbe pojasnjuje, da je treba v obravnavani zadevi v pritožbenem postopku uporabiti Zakon o pravdnem postopku z novelo ZPP-E (Ur. l. št. 10/17), saj je bil izpodbijani sklep izdan po začetku veljavnosti tega zakona (po 14. 9. 2017).

6. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna.

7. Tožnica zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zato, ker predstavnik toženke (ekskluzivnega distributerja toplotnih črpalk znamke Novelan), M.M., ki je potencialnim kupcem (tistim, ki so pri tožnici izkazovali interes za nakup teh črpalk) svetoval izbiro toplotne črpalke in sodeloval pri njeni montaži, svojega dela ni opravil po pravilih stroke. Na objektu v M, last J.T., je opravil ogled, slednjemu svetoval izbiro toplotne črpalke (njeno velikost, jakost) in kot strokovnjak zagotovil, da bo toplotna črpalka v celoti nadomestila sistem ogrevanja z oljnim kotlom, da bo z njo zagotovljena funkcionalnost ogrevanja sanitarne vode in ogrevalnega sistema, kar pa se ni zgodilo. Izbrana toplotna črpalka zahtevam objekta T. ni zadostila. Ker problema niso uspeli rešiti, je tožnica (že prodano) toplotno črpalko demontirala. Tožnici so z vgradnjo in demontažo črpalke nastali stroški, katerih povrnitev, skupaj s škodo z naslova manjvrednosti demontirane črpalke, zahteva v tem postopku. Pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru tožnica utemeljuje z Uredbo Bruselj I (pristojnost sodišča po kraju izpolnitve obveznosti - objekt T., M.).

8. Toženka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi s tožnico poslovno sodelovala, z njo ni bila v nobenem obligacijskem razmerju (M.M. ni bil njen predstavnik), zato tudi v zvezi s pristojnostjo ni mogoče uporabiti določb o kraju izpolnitve zadevne obveznosti, ampak splošne določbe o pristojnosti.

9. V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana. Seveda se, v kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru.

10. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi v točki 7 obrazložitve, da iz tožbenih navedb izhaja trditev o obstoju obligacijskega razmerja med sedanjima pravdnima strankama, z obveznostjo toženke, da za tožnico preko svojega predstavnika opravi določene storitve. Tožnica je v tej smeri tudi predlagala izvedbo določenih dokazov (predložila je listine in predlagala zaslišanje več prič). Dejstvo, da je toženka v ugovoru obstoj obligacijskega razmerja zanikala s trditvijo, da pravdni stranki v zvezi z zatrjevanimi storitvami nista sklenili nobene pogodbe, zaradi česar je na tožnici, da svoje nasprotne trditve dokaže, pa v tej fazi ni in ne more biti odločilno. Prav ima sodišče prve stopnje, da presoja teh ugovorov terja izvedbo predlaganih dokazov, to pa bi že pomenilo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Glede na gornje navedbe ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je zatrjevano sporno razmerje opredeliti kot pogodbo o prodaji blaga oziroma pogodbo o opravljanju storitev. Pojasnilo je, da tožnica zatrjuje obstoj obveznost toženke, da kot ekskluzivni distributer preko svojega predstavnika opravi določene storitve. Pojasnilo je tudi, kje naj bi se storitve izvedle (na naslovu M.), tako da ne drži nadaljnja pritožbena trditev, da iz tožbe ni mogoče razbrati, kaj naj bi bila navezna okoliščina za pristojnost slovenskega sodišča in za krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na vsebino sprejete odločitve. Tako nastali stroški za presojo utemeljenosti pritožbenih navedb niso bili potrebni (155. člen ZPP).