Jedro

Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnik je v tožbeni podlagi trdil, da se je telesno poškodoval v nezgodi dne 29. 5. 2018, ko je pri družbi B. d. o. o., ki je imela pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, opravljal delo v okviru izobraževalnega programa za avtoserviserja. Trdil je, da se je tega dne po koncu dela namenil očistiti svoje roke. Pri umivalniku ni bilo mila, zato je skladno z ustaljeno prakso pri toženkinem zavarovancu za ta namen uporabil sprej za čiščenje avtomobilskih zavor, ki je bil na na delovni mizi. Takrat je imel oblečeno bombažno tkanino. Pri umivanju rok s čistilom za zavore je prišlo do statike in vžiga, zaradi česar je njegova majica zagorela. Tožnik si je majico takoj strgal s telesa, pri tem pa si je opekel členke ter predel leve pazduhe in desne roke. Trdil je, da je kot dijak upošteval vse, kar so mu rekli njegov mentor in ostali mehaniki, ki so mu takšen način čiščenja rok tudi pokazali. Toženkin zavarovanec zaradi neodgovornega ravnanja svojih zaposlenih po tožnikovem stališču ni poskrbel za varnost in zdravje pri delu ter je zato odškodninsko odgovoren. Od toženke je s tožbenim zahtevkom na podlagi sklenjenega zavarovanja odgovornosti zahteval plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 75.000,00 EUR.

2.Toženka je ugovarjala, da do dogodka ni prišlo na v tožbi zatrjevani način. Po njenih trditvah je do dogodka prišlo zato, ker je tožnik prižgal vžigalnik v notranjih prostorih delavnice, kar ni dovoljeno. Navajala je, da je nemogoče, da bi do vžiga prišlo zaradi statične elektrike, saj je potrebna iskra ali drug vzrok vžiga. Prerekala je tudi trditev, da bi bil vzrok škode v protipravnem ravnanju ali opustitvi njenega zavarovanca.

3.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik dne 29. 5. 2018 opekel v predelu leve pazduhe in desne roke (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik si je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tega dne po zaključku dela želel očistiti umazane roke. Z delovne mize enega od mehanikov je vzel sprej za čiščenje zavor in si tam (torej v delavnici) poškropil roki, kjer je tudi prišlo do vžiga, nakar je tožnik stekel do umivalnika (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je le v nekaj metrov oddaljeni kopalnici (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Delavci v delavnici toženkinega zavarovanca so si redno čistili roke na takšen način (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, da takrat ni bil kadilec in da pri sebi ni imel cigaret in vžigalnika (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S pomočjo izvedenskega mnenja je nadalje ugotovilo, da se snov v spreju za čiščenje zavor lahko vname pri sobni temperaturi le, če je ta v stiku z virom vžiga. Temperatura, ob kateri je mogoč samovžig, je 200°C, zato je nemogoče, da bi se substanca vžgala sama od sebe. Verjetnost, da je bila statična elektrika vir vžiga na rokah nanešene kemikalije, je majhna, saj je tožnik izpovedal, da je drgnil po roki in ne po majici. Možnost samovžiga obstaja, če se koža, ki je bila v stiku s čistilom, drgne ob material, ki povzroči nabiranje statične elektrike, še posebej, če je sintetičen, vendar bi morale biti tudi za takšen (izjemen in malo verjeten) primer izpolnjene še druge okoliščine (ustrezna temperatura, zelo nizka relativna vlažnost zraka, količina uporabljenega čistila, zračnost prostora), ki pa jih sodišče niti s pomočjo izvedenca ni moglo izmeriti, saj so bile v tem primeru povsem neznane (14. točka in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Možnost vžiga zaradi razelektritve statične elektrike teoretično obstaja, vendar morajo biti za takšen (v znanstveni literaturi izredno redek) primer podani ostali specifični pogoji (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki pa jih je skoraj nemogoče reproducirati (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče je ob tako ugotovljenih dejstvih s pomočjo dokaznega standarda mejnega praga zadostne verjetnosti presodilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega škodnega dogodka in vzroka zanj, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb in toženkinih navedb iz odgovora na pritožbo

4.Tožnik v uvodu pritožbe izpodbija ugotovljeno dejstvo, da je bil v času dogodka kadilec, saj bi moralo po njegovem prepričanju sodišče prve stopnje upoštevati, da so bile priče, na izpovedi katerih se je oprlo, "motivirane pri zatrjevanju tega dejstva", pri čemer sodišče nekaterim delom njihovih izpovedi ni verjelo. Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev, oprto na izvedensko mnenje, da do dogodka ni prišlo na v tožbi zatrjevani način. Izvedenskemu mnenju očita nasprotje, saj najprej ugotavlja, da je za vžig čistila potreben vir vžiga, nato pa v nadaljevanju dopušča tudi možnost samovžiga zaradi statične elektrike. Ne drži, da je tožnik navajal, da si je drgnil po roki in ne po majici, saj iz tožnikove izpovedi z dne 18. 3. 2024 izhaja, da je imel majico s kratkimi rokavi do komolcev in je bil ob nanašanju čistila vseskozi v stiku z rokavom majice. Tožnik nikoli ni izpovedal, da bi si rokav privzdignil in bi šlo za drgnjenje brez stika z rokavom majice. Izvedenka je v določenih okoliščinah dopustila samovžig, če se koža, ki je bila v stiku s čistilom, drgne ob material, ki lahko povzroči nabiranje statične elektrike, še posebej, če je ta sintetičen. Ravno takšne okoliščine je zatrjeval tožnik.

5.Sodišče je s tem, ko je zavrnilo tožnikov predlog, naj izvedenka dopolni mnenje tako, da preizkusi možnost samovžiga na način, kot ga je opisal tožnik, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Mnenje izvedenke ne pomeni, da je za obstoj temelja potrebna "verjetnost več kot 50%, kar naj bi predstavljalo gotovost". Če se nek dogodek zgodi redkeje, še ne pomeni, da se ni zgodil. Že iz varnostnega lista proizvajalca čistila izhaja, da lahko ob nošenju sintetičnih oblačil pride do statične razelektritve. Izvedenka navaja, da bi za to potrebovali še dodatne pogoje, kar po tožnikovem stališču pomeni, da je takšen scenarij mogoč. Po njegovem izvedenka napačno predvideva, da je verjetnost statične razelektritve majhna, ker gre v mehaničnih delavnicah za večje prostore. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je dogodka prišlo v majhnem prostoru izven delavnice, česar izvedenka ni upoštevala. Izvedenka ni bila prepričana, ali v primeru drgnjenja sintetične majice lahko pride do razelektritve; to naj bi vedeli fiziki, zato ni mogoče ugotoviti, ali je izvedenka v popolnosti odgovorila na zastavljeno vprašanje. Stališče sodišča, da praktični preizkus ne bi mogel pripomoči k razjasnitvi, je napačno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu po neposrednem zaslišanju izvedenke, oziroma zakaj je temu predlogu najprej ugodilo, nato pa neposrednega zaslišanja zaradi izvedenkinega opravičila ni izvedlo. Tudi s tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

5.Toženka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila tožnikove pritožbene navedbe in pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje.

6.Pritožba ni utemeljena

Presoja pritožbenih navedb

O materialnopravni podlagi in porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena

7.Ob postavljenih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje presojo postavljenega tožbenega zahtevka primarno pravilno oprlo na določbe sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) . Takšno zavarovanje oškodovancu (tožniku) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ daje materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (tožnikov delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi.

8.Odgovornost toženkinega zavarovanca za sporno delovno nezgodo je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo po pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti. Oškodovanec (tožnik) mora po tej pravni podlagi najprej dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo škodni dogodek, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode, nato pa dejstva, ki omogočajo presojo obstoja predpostavk neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ - te so (i) protipravno ravnanje povzročitelja škode, (ii) obstoj škode iz zatrjevanega škodnega dogodka, (iii) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter (iv) krivda povzročitelja škode. Tožnik nosi materialno dokazno breme za obstoj zatrjevanega škodnega dogodka in vse predpostavke neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti razen krivde toženkinega zavarovanca, ki se jo mora razbremeniti toženka.

8.Toženka je ugovarjala, da bi se lahko škodni dogodek pripetil na v tožbi zatrjevani način. Ob takšnem ugovoru, upoštevajoč gornje materialnopravno izhodišče, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je trditveno in dokazno breme za dokazovanje s tožbo zatrjevanega zavarovalnega primera naprtilo tožniku.

9.Sodišče prve stopnje je omenjena dejstva sicer zmotno uvrstilo pod pojem vzročne zveze (prim. 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), saj se ta na področju odškodninskega prava nanaša na zvezo med protipravnim ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja škode in nastalo škodo in ne na okoliščine nastanka škodnega dogodka (v tej zadevi zavarovalnega primera) in neposrednega (naravnega) vzroka zanj. V tej zadevi je bilo sporno, ali je tožnikova telesna poškodba, ki je bila med strankama nesporna, posledica vžiga zaradi razelektritve statične elektrike ob nanašanju spreja za čiščenje zavor, kar je sestavni del zatrjevanega zavarovalnega primera. Šele če bi tožnik dokazal dejstva o tako zatrjevanem zavarovalnem primeru, bi se sodišče v nadaljevanju moralo ukvarjati s tem, ali je škoda, ki iz njega izvira, posledica krivdnega ravnanja ali opustitve toženkinega zavarovanca (ker je npr. opustil svoje obveznosti iz naslova zdravja in varstva pri delu). Ker tožnik zatrjevanega zavarovalnega primera ni dokazal, se sodišču prve stopnje z ostalimi predpostavkami neposlovne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca ni bilo treba ukvarjati.

O očitanih absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

9.Strankina pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sega tudi na področje dokazovanja. Ta pravica ji omogoča predlagati dokaze, se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti do rezultatov dokazovanja. V ta sklop brez dvoma spada tudi pravica stranke podajati pripombe k pisnim izvedenskim mnenjem in v zvezi s tem predlagati dodatno zaslišanje izvedenca ali dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi razjasnitve teh pripomb. Na drugi strani je neločljiv sestavni del te pravice dolžnost sodišča, da se s pripombami k izvedenskemu mnenju strank seznani in se do njih (če so te dopustne in za odločitev pomembne ter niso očitno neutemeljene) tudi opredeli. Izvedbo dokaznega predloga zaradi razjasnitve pripomb k izvedenskemu mnenju lahko sodišče zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno dopustni razlogi, ki so se izoblikovali v dosedanji sodni praksi . Če tega ne stori, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, lahko obstoj navedene procesne kršitve presoja zgolj in izključno v okviru postavljenih pritožbenih navedb (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10.Tožnik graja kršitev postopka zaradi posega v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja najprej zato, ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu, naj izvedenka mnenje dopolni tako, da opravi praktični preizkus (rekonstrukcijo), v katerem bo preizkusila možnost vžiga zaradi razelektritve statične elektrike. Podroben pregled izpodbijane sodbe pokaže, da je sodišče ta predlog zavrnilo iz dveh, medsebojno neodvisnih razlogov. Prvi je ta, da bi bilo skoraj nemogoče reproducirati takratne primerljive pogoje (prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) , drugi pa, da praktični preizkus v ničemer ne bi pripomogel k razjasnitvi dejstva v smeri možnosti (samo)vžiga zaradi razelektritve statične elektrike (prim. 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11.Pritožba obrazloženo izpodbija zgolj drugi razlog. Ta je, ker v sebi že sam po sebi vključuje vnaprejšnjo dokazno oceno, res nepravilen, vendar zgolj s takšno pritožbeno navedbo pritožnik ni uspel utemeljiti posega v svojo pravico do izjave z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, saj ne izpodbija prvega razloga za njegovo zavrnitev, po katerem je njegova izvedba nemogoča, ker je nemogoče poustvariti vse okoliščine, ki so obstajale spornega dne. Pritožbeno sodišče s pravilnostjo tega razloga soglaša, saj je zavrnitev dokaznega predloga ustavnopravno dopustna, če ga sploh ni mogoče izvesti zato, ker (npr.) niso znane ostale spremljajoče okoliščine (relativna vlažnost zraka, koncentracija čistila v zraku, temperatura, ...), nujno potrebne za njegovo izvedbo. Tožnik teh okoliščin niti v pritožbi sploh ne navaja ali v njej uveljavlja, da jih je navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11.Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni neposredno zaslišalo izvedenke, saj je povsem jasno navedlo, da je izvedenka s pisnim mnenjem in njegovo dopolnitvijo odgovorila na vsa postavljena vprašanja. Tožnik niti v pritožbi ne pove, katera njegova pripomba (ali vprašanje) je ostala nepreslišana in bi moralo sodišče nanjo odgovoriti s pomočjo neposrednega zaslišanja, zato je njegov očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ni neposredno zaslišalo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), neutemeljen.

12.Tožnik v pritožbi ne navaja, iz katerega dela procesnega gradiva naj bi izhajalo mnenje izvedenke, da bi lahko o statični razelektritvi mnenje podal izvedenec fizikalne stroke. Kaj takšnega iz povzemanja izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve ne izhaja. Tožnik tudi ne uveljavlja, da bi sploh podal pripombo v tej smeri, zato v zvezi s to navedbo ni uspel utemeljiti nobene postopkovne kršitve ali izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

O obstoju zavarovalnega primera (škodnega dogodka)

13.Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne more opraviti preizkusa (rekonstrukcije), ali lahko pride do vžiga zaradi razelektritve statične elektrike, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.

13.Ker je sodišče prve stopnje v korist tožnika znižalo dokazni standard, je nerazumljiva pritožbena navedba, da je napačno sklepanje, da je za "temelj potrebna verjetnost več kot 50%, kar naj bi predstavljalo gotovost". Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da možnost vžiga z razelektritvijo statične elektrike z znanstvenega vidika sicer obstaja, vendar je zgolj teoretična (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ob tem pa bi za to morali biti izpolnjeni še številni drugi pogoji, ki pa jih niti s pomočjo izvedenke zaradi objektivnih okoliščin ni moglo poustvariti. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ob takšnih okoliščinah zatrjevanega zavarovalnega primera ni dokazal niti s stopnjo pretežne verjetnosti, je povsem pravilna.

14.Tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje z obširnim ponavljanjem svojih pripomb k izvedenskem mnenju7, s čimer pa, ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je na njegove pripombe odgovorilo (prim. zlasti 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), teh razlogov pa tožnik v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Prav tako ne uveljavlja, da bi katera od njegovih pripomb ostala preslišana. Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je tako povsem prazno in ne presega nekonkretiziranega izražanja nestrinjanja z njim. Tožnik ne izpodbija pojasnila sodišča prve stopnje, da je pisno izvedensko mnenje v svojih pripombah (in sedaj tudi v pritožbi) izpodbijal z opisom dogodka, ki je drugačen od opisa, ki je podal v tožbi. Glede na povzetek tožnikovih trditev iz izpodbijane sodbe, ki mu tožnik tudi sicer ne nasprotuje8, je takšno pojasnilo sodišča prve stopnje logično in povsem pravilno. Zgolj s ponavljanjem (med postopkom spremenjenih) navedb o nastanku zavarovalnega primera, ki jih sodišče prve stopnje pri ugotovitvi dejanskega stanja ni sprejelo, dokazne ocene izvedenskega mnenja tožnik ne more izpodbiti. Dokazna ocena je skladna z določbo drugega odstavka 254. člena ZPP in 8. člena ZPP.

14.V izvedenskem mnenju tožnik vidi nasprotja, vendar se je sodišče prve stopnje do njegovih navedb v zvezi s tem jasno opredelilo (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med tem, da je izvedenka navedla, da je za vžig substance potreben vir vžiga, in njeno ugotovitvijo, da je možen samovžig zaradi razelektritve statične elektrike, tudi sicer glede na celoto njenega mnenja ni prav nobenega nasprotja. Tožnik prav tako povsem neobrazloženo nasprotuje ugotovitvi, da se je dogodek zgodil v delavnici in neutemeljeno uveljavlja, da je šlo "za majhen prostor izven delavnice".

15.Ker tožnik ni dokazal zatrjevanega zavarovalnega primera oziroma škodnega dogodka, je povsem nepomembno dejansko vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju kadilec in ali je imel takrat pri sebi cigarete in vžigalnik, zato pritožbenemu sodišču na tožnikovo izpodbijanje tega dejstva niti ni bilo treba odgovoriti. To dejstvo bi bilo namreč pravnorelevantno šele pri presoji, ali je tožnik v celoti ali deloma odgovoren za nastalo škodo, če bi predhodno dokazal v tožbi zatrjevani zavarovalni primer. Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi v tem delu izpodbijanje dejanskega stanja povsem prazno. Z navedbo, da naj bi bile nekatere priče nagnjene k takšni izpovedi, česar tožnik v pritožbi tudi sicer z ničemer podrobneje ne pojasni, tako ugotovljenega dejstva ne more izpodbiti.

Končna presoja pritožbe

16.Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18.Toženka je za odgovor na pritožbo priglasila stroške za poštnino in za fotokopije v višini pavšalnega stroška 30,00 EUR. Takšnega stroškovnega zahtevka ni z ničemer pojasnila ali ga utemeljila z listinami. Pritožbeno sodišče ji zato navedenega stroška kot nedokazanega ni priznalo, in je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ).

2Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ).

3Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 64/2019 (15. točka obrazložitve).

4Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

5Sodna praksa kot ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov na splošno navaja primere, (-) ko je stranka trditev iz svojega dokaznega bremena že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (-) ko se dokazni predlog nanaša na pravno nepomembno dejstvo, (-) ko dokazni predlog ni ustrezno substanciran, (-) ko je dokazni predlog prepozen, (-) ko gre za neprimeren dokaz, ...

6Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič): 1. knjiga, strani od 55 do 60,Jan Zobec, prav tam, 3. knjiga, strani 296 do 301.

7Vsebina pritožbenih navedb od vključno tretjega do vključno petega odstavka na l. št. 140 je dobesedni prepis tožnikovih pripomb k izvedenskemu mnenju od vključno drugega do vključno četrtega odstavka XII. točke tožnikove vloge na r. št. 39.

8In je skladen z vsebino tožbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 964, 965, 065/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.