Jedro

Meritorna odločitev prvostopenjskega organa v 3. točki izreka prvostopenjske določbe ni pravilna ter bi jo bil tožnik mogel izpodbijati s pritožbo in bi za to pravno sredstvo izkazoval tudi pravni interes, saj bi s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejšo odločitev o zahtevah za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj (formalno odločitev namesto meritorne). Ker pa pritožbe ni vložil, tožba ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in A.A., B.B. ter C.C. kot stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo, katere 3. točko izreka izpodbija tožnik, odločila: da se D.D., rojenemu ... 1892 in umrlemu 30. 3. 1962, kot upravičencu prizna odškodnina v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH d.d.) v višini 5.578,77 DEM, za del podržavljenih nepremičnin v k.o. ..., in sicer parc. št. 394/2 v izmeri 1830 m2 in parc. št. 394/5 v izmeri 187 m2 (v 1. točki izreka), da se zahtevek vlagateljev za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji, priglašenih z vlogo z dne 23. 1. 2012, zavrne (v 2. točki izreka), da se zahtevek tožnika z dne 11. 10. 2010 za vračilo kupnine in zahtevek za povrnitev sredstev, vloženih v vrnjene nepremičnine, zavrne (v 3. točki izreka), da je zavezanec za odškodnino SDH d.d. (v 4. točki izreka), da se za skrbnika za poseben primer postavi C.C. (v 5. točki izreka), da je SDH d.d. dolžan izročiti odškodnino v obveznicah skrbnikoma za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (v 6. točki izreka), da se predlog za obnovo postopka predlagateljice A.A. zavrže (v 7. točki izreka). V razlogih za odločitev v izpodbijani 3. točki izreka je organ navedel, da se nepremičnine, ki so predmet postopka in na katerih je izkazana lastninska pravica tožnika, ne vračajo v naravi, zato se njegovi zahtevi za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj kot brezpredmetni zavrneta. Poleg tega se odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne more uveljavljati v denacionalizacijskem potopku, vlaganja zavezancev pa morajo biti utemeljena po petem odstavku 25. člena ZDen.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 4. 2017 ob reševanju pritožbe vlagateljev odločilo, da se pritožbi delno ugodi in da se delna odločba prvostopenjskega organa odpravi v 1., 4. in 6. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v preostalem pa se pritožba zavrne (v 1. izreka ) ter da bo o priglašenih pritožbenih stroških pritožnikov in tožnika odločil upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku (v 2. točki izreka).

3. Tožnik v tožbi ugotavlja, da je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek vlagateljev, po katerem bi moral tožnik kot zavezanec nepremičnine vrniti v naravi ter posledično v 3. točki izreka svoje odločbe zavrnil zahtevek tožnika za vračilo kupnine in za povračilo vloženih sredstev v nepremičnine. Zoper prvostopenjsko odločbo so vlagatelji vložili pritožbo, drugostopenjski organ pa je s svojo odločbo prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem je bilo zavrnjeno vračilo nepremičnin v naravi, odpravil in v tem delu vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. S tem je nastalo stanje, ko lahko prvostopenjski organ v ponovnem postopku kot zavezanca za vračilo nepremičnin v naravi določi tožnika, hkrati pa bi bilo s 3. točko izreka prvostopenjske odločbe že dokončno odločeno o zavrnitvi njegovih zahtevkov po vračilu kupnine in vračilu vloženih sredstev. Tega dela odločbe prvostopenjskega organa tožnik ni izpodbijal s pritožbo v upravnem postopku, saj je bila, upoštevaje ostale dele prvostopenjske odločbe, ki pa so zdaj z odločbo drugostopenjskega organa odpravljeni, pravilna. Slednje pa zaradi odprave 1., 4. in 6. točke prvostopenjske odločbe ne velja več. Glede na to tožnik vlaga tožbo zoper 3. točko prvostopenjske odločbe, ki je postala dokončna. Tožnik dalje navaja, da prvostopenjski organ, ki je delno odločbo, katere 3. točko izreka izpodbija, izdal v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 392/2014 z dne 2. 12. 2014, pri tem ni sledil napotkom sodbe in ni ugotavljal obstoja ovir iz 1., 2. in 4. točke 19. člena ZDen, ampak je postopek poenostavil in zahtevek za vračilo v naravi zavrnil na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. Drugostopenjski organ pa je to štel kot kršitev določb četrtega oziroma petega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju tožnik navaja, da meni, da bi bilo iz razlogov ekonomičnosti smotrno, da se sodišče ne glede na tožbeni zahtevek opredeli tudi do pravnega naziranja organa druge stopnje, na podlagi katerega je ta odpravil 1., 4. in 6. točko prvostopenjske odločbe. Tožnik nadaljuje, da zaradi odločitve drugostopenjskega organa lahko pride do situacije, ko bo tožnik moral vračati nepremičnine v naravi. Zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo kupnine in zahtevka za povrnitev sredstev, vloženih v vrnjene nepremičnine, preuranjena in jo je potrebno odpraviti. Če pa bi sodišče štelo, da odločanje o zahtevku za vračilo kupnine in zahtevku za povrnitev sredstev, vloženih v vrnjene nepremičnine, ne predstavlja zadeve, o kateri se odloča o denacionalizacijskem postopku, pa velja, da je (bilo) zahtevo treba zavreči, ne pa o njej meritorno odločiti. Tožnik zaključno navaja, da meni, da je pravno naziranje prvostopenjskega organa pravilno, odločitev organa druge stopnje pa napačna. Tožnik sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijani 3. točki izreka odpravi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni vložil pritožbe zoper delno odločbo prvostopenjskega organa, čeprav mu je ta organ odločbo vročil in jo je prejel 20. 12. 2016. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Glede na to toženka meni, da tožnik ni upravičen do vložitve predmetne tožbe ter da je to treba zavreči po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 5. V naknadni pripravljalni vlogi tožnik odgovarja na odgovor na tožbo toženke. Navaja, da je v tožbi pojasnil razloge, zaradi katerih s tožbo izpodbija odločbo, zoper katero ni vložil pritožbe. Meni, da je upravičen ter da ima pravni interes, da vztraja pri tožbi. Zlasti pomembno pa za tožnika je, da se sodišče opredeli do pravnega naziranja organa druge stopnje, zaradi katerega je ugodil pritožbi. Tožnik namreč ne želi, da bi prvostopenjski organ upošteval napačna navodila organa druge stopnje, ker bi to lahko pomenilo, da bo zadeva še tretjič zaključena z upravnim sporom.

6. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v odgovoru na tožbo menijo, da je ta neutemeljena oziroma se pridružujejo odgovoru na tožbo toženke. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

7. V naknadni pripravljalni vlogi vlagateljica podaja svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na reševanje predmetne denacionalizacijske zadeve.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni dovoljena.

9. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo (ki jo tožnik s tožbo v 3. točki izreka izpodbija) dovoljena in da tožnik pritožbe zoper to odločbo oziroma 3. točko njenega izreka ni vložil. Tako v odgovoru na tožbo navaja toženka in tudi sam tožnik v tožbi navaja, da pritožbe ni vložil, ker je tedaj (v pritožbenem roku) menil, da je odločitev pravilna.

10. Po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora paziti sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz 1. do 8. točke prvega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ob ugotovljenem procesnem dejanskem stanju je sodišče tako moralo iz razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavreči. 11. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati tožnik z navedbami, da je bila odločitev v 3. točki izreka prvostopenjske odločbe glede na ostale točke izreka odločbe pravilna ter da to ne velja več po tem, ko je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku prvostopenjsko odločbo odpravil v 1., 4. in 6. točki izreka. V izpodbijani 3. točki izreka prvostopenjske odločbe je odločeno, da se zahtevka tožnika z dne 11. 10. 2010 za vračilo kupnine in za povrnitev sredstev, vloženih v vrnjene nepremičnine, zavrneta, pri čemer je nosilni razlog za odločitev ta, da se nepremičnine ne vračajo v naravi in da tožnik tako ni zavezanec za vrnitev ter mu zato povrnitev vlaganj ne gre, poleg tega, da se o zahtevkih za vračilo kupnine ne odloča v denacionalizacijskem postopku. Iz spisne dokumentacije izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik v zahtevi z dne 11. 10. 2010 uveljavljal zahtevek po 73. členu ZDen, po katerem gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, in sicer v obliki obveznic, za katere je zavezan SDH d.d.. Po ustaljeni sodni praksi o zahtevkih na podlagi 73. člena ZDen odloča sodišče v nepravdnem postopku1. To pa pomeni, da meritorna odločitev v izpodbijani 3. točki izreka ni pravilna ter da bi organ odločil pravilno, če bi zahtevo za vračilo kupnine na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ker se vloga ne nanaša na upravno zadevo) zavrgel. O zahtevkih zavezancev za povrnitev vlaganj v vrnjeno nepremičnino (peti odstavek 25. člena ZDen) pa sicer je stvarno pristojen odločati denacionalizacijski organ. Vendar o zahtevku zavezanca za povrnitev vlaganj meritorno odloči, če (hkrati) odloči, da mora zavezanec nepremičnino vrniti v naravi. Če pa odloči, da se upravičencu namesto vračila nepremičnine v naravi prizna odškodnina v obveznicah SDH d.d., potem mora organ zahtevo za povrnitev vlaganj zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi). Kar pomeni, da meritorna odločitev prvostopenjskega organa v 3. točki izreka ni pravilna ter bi jo bil tožnik mogel izpodbijati s pritožbo in bi za to pravno sredstvo po navedenem izkazoval tudi pravni interes, saj bi s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejšo odločitev o zahtevah za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj (formalno odločitev namesto meritorne). Ker pa pritožbe ni vložil, po povedanem tožba ni dovoljena.

12. Ker sodišče v odločitev v 3. točki izreka prvostopenjske odločbe pri reševanju tožbe, ker ni dovoljena, ne more poseči, pa dodaja, da je odločitev v delu o zahtevku za vračilo kupnine nična (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). O tožnikovem zahtevku za povrnitev vlaganj pa bi bilo v primeru, da bi organ v ponovnem postopku odločil o vrnitvi nepremičnin v naravi, tudi mogoče ponovno odločati (meritorno), glede na - v takem primeru - spremenjeno dejansko stanje, saj zato ne bi šlo za učinek ne bis in dem.

13. Sodišče pa v tem upravnem sporu tudi ne more slediti predlogu tožnika, naj zavzame stališče do odločitve in razlogovanja drugostopenjskega organa, ki je odpravil odločbo prvostopenjskega organa, ker ta v ponovnem postopku ni upošteval pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava ter stališč sodišča glede postopka, kot terja ZUS-1. Kadar sodišče o tožbi ne odloča meritorno, namreč tudi more izražati presoj, zavzemati stališč itd. v zvezi z upravnimi akti, ki so predmet upravnega spora.

K II. točki izreka:

14. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona ter prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stroški odgovora na tožbo namreč niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, saj se pretežni del odgovora na tožbo nanaša na samo denacionalizacijsko zadevo (s katero se sodišče zaradi zgolj formalnega postopanja s tožbo sploh ni ukvarjalo), v preostalem pa se je stranka z interesom v bistvenem pridruževala stališču toženke2. 16. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1 je sodišče v zadevi odločilo po predsednici senata.

1 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 52/2015 z dne 5. 5. 2016, II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016, itd. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015