Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.

Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-595/2016/42 (1312-06) z dne 12. 5. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, in tožniku na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 priznalo status begunca. Odločilo je tudi, da sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je med strankama sporna dokazna ocena o tem, ali je tožnik verodostojen. Po njegovem zaslišanju in izvedbi vseh dokazov je ugotovilo, da je verodostojen, saj se njegove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav, ki jih je podal v upravnem postopku. Prav tako je notranje konsistentno in prepričljivo opisal razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer so njegove navedbe podprte s predloženimi dokumenti. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Sledilo je njegovim navedbam, da je bil deležen preganjanja s strani talibanov in da mu država ni sposobna nuditi zaščite. Ker so bile lastnosti preganjanja pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, je tako vrsto preganjanja mogoče šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja. S strani talibanov je bil preganjan zaradi organiziranja demonstracij zoper njihovo delovanje, kar je mogoče šteti kot preganjanje zaradi političnega prepričanja. Ker je bil v preteklosti že preganjan, ima tudi utemeljen strah, da bo preganjan tudi v bodoče. Prav tako iz predloženih poročil izhaja, da se napadi talibanov dogajajo tudi v okraju Balkh, od koder je tožnik.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik z odgovori na glavni obravnavi povzročil dodatna neskladja v svoji izpovedbi, zato meni, da dejansko stanje v tem delu ni pravilno in popolno ugotovljeno. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da napadi talibanov v okraju Balkh potrjujejo, da je bil tožnik ogrožen s strani talibanov. Dejstvo, da se napadi dogajajo tudi v njegovem domačem okraju, še ne potrjuje tega, da so ga ogrožali talibani. Ne soglaša niti z oceno prvostopenjskega sodišča, da v tej zadevi narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. V izpodbijani sodbi se namreč ni opredelilo do tega, ali obstajajo izključitveni razlogi na strani tožnika. Prav tako ni presojalo možnosti notranje zaščite. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. V skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Na podlagi prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 morajo dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Kateri so razlogi preganjanja, ZMZ-1 določa v 27. členu. Med temi razlogi je tudi politično prepričanje, ki obsega zlasti imeti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec tudi ravnal v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnica prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila iz razloga, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, saj zaradi njegovih nedoslednih, kontradiktornih, neskladnih in neprepričljivih izjav ne verjame, da so se mu zgodili dogodki, kot jih je predstavil. 8. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Ker je med strankama sporna dokazna ocena o tem, ali je tožnik verodostojen, ga je zaslišalo na glavni obravnavi in mu zastavilo vprašanja, ki se nanašajo na nekonsistentnosti, katere mu očita pritožnica. Po izvedenem zaslišanju je ugotovilo, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku in da je notranje konsistentno ter dovolj prepričljivo opisal razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer so njegove izjave podprte s predloženimi dokumenti. Tako je na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da je tožnik verodostojen in da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

9. Pritožnica se s temi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. V pritožbi zatrjuje, da je tožnik z odgovori na glavni obravnavi v svoji izpovedbi povzročil dodatna neskladja, ki se nanašajo na okoliščini v zvezi s prijavami na policijo in pisnimi grožnjami talibanov. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede tožnikove verodostojnosti ni pravilno in popolno ugotovilo, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica sodišču prve stopnje ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje, da tožnik ni verodostojen. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da se ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovo verodostojnostjo. Z obrazložitvijo teh pritožbenih očitkov torej izraža nestrinjanje s tako drugačno ugotovitvijo dejanskega stanja in vztraja pri svojih ugotovitvah v upravnem postopku, da so tožnikove izjave neskladne in da ni podana njegova verodostojnost. 11. Pritožnica tako z omenjenimi pritožbenimi navedbami uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma za konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil.1 Dokazna ocena je tako zmotna, če je vsebinsko neprepričljiva in v nasprotju z nenapisanimi in neformalnimi dokaznimi pravili. Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, katera dejstva je treba ugotavljati z vidika tožnikove splošne verodostojnosti, zato ga je v tem okviru na glavni obravnavi zaslišalo v zvezi s tem, kdo je bil vodja skupine Miroljubni, kakšna je bila izobrazbena struktura te skupine, ali se je ta skupina kdaj fizično spopadla s talibani oziroma so ji vaške starešine svetovale, da naj preneha s protesti, kam se je zatekel po drugem napadu talibanov, katere dogodke je prijavil policiji in ali je bila ta dovolj učinkovita, da bi ga zaščitila. Na podlagi njegovih izjav in predloženih dokumentov je ugotovilo, kot je to že navedeno, da je notranje konsistentno in prepričljivo opisal razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer je ocenilo, da so ostale očitane kontradiktornosti v njegovi izpovedi (glede katerih mu ni postavilo vprašanj2) nebistvene za odločitev v tej zadevi. Prav tako je zaključilo, da njegove izjave potrjujejo tudi predloženi dokumenti št. 1, 2 in 3, iz katerih izhaja, da so ga talibani vabili v svoje vrste, da bo v primeru ignoriranja tega poziva ogroženo njegovo življenje, da je tožnikov stric zaprosil starešino vasi, vodjo vasi in vodjo mošeje za potrditev navedb o napadu talibanov na tožnika ter da je tožnikov stric potrdil navedbe, da so talibani dvakrat streljali na tožnika. Glede očitanega neskladja, kdo je ustanovil organizacijo Miroljubni, je verjelo tožniku, da je bil on ustanovitelj, saj je to povedal na obeh razgovorih pred pritožnico in na zaslišanju v tem upravnem sporu. Prav tako mu je v zvezi z očitkom o izobrazbeni strukturi organizacije Miroljubni sledilo, da je hotel izjaviti le, da če bi talibani prevzeli oblast, bi to privedlo do nazadovanja prebivalcev njegovega kraja. Ugotovilo je tudi, da njegove izjave niso neskladne glede tega, ali se je organizacija Miroljubni kdaj fizično spopadla s talibani, kar je pojasnil s tem, da vprašanja na osebnem razgovoru ni razumel. Nadalje je obrazložilo, zakaj nekonsistentnosti v izpovedi tožnika ni niti glede tega, kam je odšel po drugem napadu.

13. V pritožbi pa pritožnica navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje ugovarja predvsem z navedbami, da naj bi tožnik v svoji izpovedbi na glavni obravnavi povzročil le še dodatna neskladja. Glede na navedeno pritožnica obrazložitvi dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo splošno verodostojnost, očita zgolj, da je še vedno neskladen, nekonsistenten in neverodostojen v svoji izpovedbi, kar pa za utemeljitev pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne zadošča. 14. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je torej razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.3

15. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati niti pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, da naj bi predložena poročila utemeljevala obstoj preteklega preganjanja tožnika in da samo dejstvo, da se napadi dogajajo v tožnikovem domačem okraju, še ne pomeni, da so ga ogrožali talibani. Tudi v tem delu namreč pritožnica zgolj izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno o obstoju preteklega preganjanja tožnika, pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu glede tega ne uveljavlja. Čeprav držijo pritožničine trditve, da njene ugotovitve na 27. strani izpodbijane odločbe temeljijo na poročilih o stanju v provinci Balkh iz let 2018 in 2019 in da na njihovi podlagi ni mogoče ugotavljati obstoja preteklega preganjanja tožnika v letih 2014 in 2015, pa vendarle ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je bil tožnik s strani talibanov preganjan zaradi svojega političnega prepričanja, oprlo predvsem na njegovo izpoved in izjave ter predložene dokumente, ki jih je navedlo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Pritožnica navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ter napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, ali obstajajo izključitveni razlogi na strani tožnika v skladu z 31. členom ZMZ-1, in ni presojalo možnosti notranje zaščite na podlagi 29. člena ZMZ-1. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe res izhaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo morebitnih izključitvenih razlogov na strani tožnika, pa je v 29. točki obrazložitve vendarle jasno in izrecno izpostavilo, da izvorna država tožniku ni sposobna nuditi zaščite, zato navedena pritožbena trditev (v delu, ki se nanaša na presojo možnosti notranje zaščite) ne drži v celoti. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije. Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP4 vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka.5 Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča so zato neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Glej J. Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 322 in 323. 2 Gre za očitane neskladnosti, ki se nanašajo na to, ali je tožnik zapustil izvorno državo na predlog očeta ali strica in ali je imel na poti iz izvorne države kakšne težave. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019. 4 V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 148/2019 z dne 28. 11. 2019.