Jedro

Ob inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da se objekti nahajajo 1,8 metrov od zunanjega roba vozišča. Ker na vozišču ni kolesarskih stez, bi morali biti postavljeni najmanj 5 metrov od zunanjega roba. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ nedvomno pravilno ugotovil, da so objekti postavljeni v nasprotju že s prvim pogojem iz soglasja, zato po mnenju sodišča že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja niti ni potrebno posebej ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev (dogovor z lastniki zemljišč, barvne kombinacije), kajti vsi pogoji morajo biti podani kumulativno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbi tožeči stranki naložil, da odstrani objekte za obveščanje in oglaševanje - tri male table, ki so postavljene na razdalji 1,8 metrov od zunanjega roba vozišča v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odsek št. … na zemljišču s parc. št. ... k.o. A. v nasprotju s pogoji izdanega soglasja upravljalca občinske ceste št. 329-25/05 z dne 21. 9. 2005 in da vzpostavi prvotno stanje na lastne stroške. Kot rok za izvršitev je bil določen 10 dni od vročitve odločbe.

2. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je inšpektorica dne 2. 6. 2018 uvedla inšpekcijski postopek zaradi postavitve oglasnih objektov v območju občinske ceste in je bilo ugotovljeno, da so na zelenici na razdalji 1,8 metrov od zunanjega skrajnega roba vozišča postavljeni trije objekti za obveščanje in oglaševanje. Za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje je potrebno pridobiti soglasje upravljalcev občinskih cest, kot to določa drugi odstavek 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Za predmetni poseg ni bilo izdanega soglasja upravljalcev občinskih cest. Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku navedla, da je bilo za predmetno postavitev izdano soglasje z dne 21. 9. 2005 in da objekti niso postavljeni na zemljišču s parc. št. ... k.o. A., temveč na zemljišču s parc. št. ... k.o. B., ki ni v lasti tožene stranke in da glede na navedeno dodatnih dovoljenj ne potrebuje. Sklicuje se tudi na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerjih v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih z dne 11. 2. 2008, sklenjeno med toženo stranko in tožečo stranko. Za postavitev objektov so pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, kar pomeni, da so objekti postavljeni pravilno in zakonito.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožeča stranka sicer predložila soglasje upravljalca občinskih cest z dne 21. 9. 2005, iz katerega pa izhaja, da je pogoj za postavitev, da reklamni panoji ne smejo biti postavljeni na območju vzdolž vozišč, določeno za postavitev prometne signalizacije, ki znaša na cestah, kjer je ob vozišču kolesarska steza, pločnik ali druga prometna površina 2 metra od zunanjega roba prometne površine in 5 metrov od zunanjega roba vozišča, kjer ob vozišču ni kolesarskih stez. Soglasje tudi določa, da se mora postavitev izvesti v skladu z dogovorom z lastniki zemljišč ter da se morajo barvne kombinacije oglaševalnih površin ločiti od kombinacij barv predpisane za cestno prometno signalizacijo. Kot izhaja iz inšpekcijskega zapisnika, pa so table postavljene na razdalji 1,8 metra od skrajnega roba vozišča občinske ceste. Na predmetnem odseku ob vozišču pri tablah ne poteka kolesarska steza in tako lokacije predstavljajo kršitev pogoja iz soglasja, saj so table postavljene znotraj 5 metrskega pasu od zunanjega roba vozišča. Če bi jih tožeča stranka postavila skladno z izdanim soglasjem, bi bile postavljene na zemljišču s parc. št. ... k.o. B. Tožeča stranka ni predložila dogovora z lastnikom zemljišča s parc. št. ... k.o. B. Republiko Slovenijo ali dogovora z začasnim upravljalcem tega zemljišča, to pa je C. d.o.o. V zvezi z inšpekcijskim postopkom, ki je bil ustavljen dne 30. 6. 2006, pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil tisti postopek voden na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi Odloka o oglaševanju, predmet postopka pa ni bila skladnost postavitev z izdanim soglasjem v času tedaj veljavnega Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Ključno dejstvo je, da so objekti postavljeni v nasprotju z pogojem iz soglasja z dne 21. 9. 2005, ker je razdalja krajša od 5 metrov od zunanjega roba vozišča. Lastništvo zemljišča pri tem ni pomembno za izrek ukrepa. Skladno s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 lahko inšpektor za ceste z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, iz kakšnih razlogov vlaga ugotovitveno tožbo in zakaj ima pravni interes za vložitev take tožbe. Nadalje navaja, da so bili predmetni objekti postavljeni v času pred uveljavitvijo ZCes-1. V tistem času je pogoje postavitve določal ZJC. ZCes-1 v 122. členu določa, da se postopki za izdajo soglasja končajo po dosedanjih predpisih in tudi sicer nikjer ne določa, da bi morali upravičenci po ZJC pridobiti nova soglasja po ZCes-1. Tožeča stranka pa je izpolnjevala vse pogoje po ZJC in pridobila zahtevana soglasja in je stališče prvostopenjskega organa, da bi morala pridobiti še soglasje na podlagi 97. člena ZCes-1, neutemeljeno. Z uporabo ZCes-1 prvostopenjski organ posega v že pridobljene pravice tožeče stranke. ZJC pa oglaševanje v varovalnem pasu ob občinskih cestah ni urejal. To je bilo prepuščeno občinskim predpisom. Občina z občinskimi predpisi ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti. Občina lahko poseg prosto ureja le s prostorskimi akti. Objekti pa niso postavljeni na nepremičninah v lasti tožene stranke, kar pomeni, da so postavljeni na zasebnih zemljiščih. Prvostopenjski organ je posegel v pridobljeno premoženjsko pravico do oglaševanja. Prvostopenjski organ ni obrazložil, kako predmetni inšpekcijski postopek ustreza kriterijem testa sorazmernosti niti ni nikjer jasno identificiral javnega interesa ali varstva kakšne ustavno varovane pravice kot cilja, ki naj bi ga zasledoval z odločbo. Tožeča stranka je soglasje pridobila in sicer dne 21. 9. 2005. Izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev za predmetne objekte pa izhaja tudi iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 11. 2. 2008, sklenjene med tožečo in toženo stranko. Ta pogodba je med drugim urejala tudi plačilo komunalne oziroma občinske takse. Tožena stranka dajatev ne bi obračunavala, če tožeča stranka pred tem ne bi pridobila vseh potrebnih soglasij. Ustavljeni inšpekcijski postopek z dne 30. 6. 2006 in ta inšpekcijski postopek se nanašata na isto dejansko stanje. Iz tega razloga vodenje ponovnega postopka ob identičnem dejanskem stanju nedvomno predstavlja ponovno odločanje o isti stvari, kar je nedopustno. Zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe pa je protipravna tudi izvršba, saj se le-ta ne bi smela izvesti na podlagi nezakonite odločbe. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožbeni zahtevek nejasen, ker ni mogoče ugotoviti, zoper kateri akt je postavljen. Nadalje navaja, da je skladno z določilom 97. člena ZCes-1 raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena. Posegi so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Občina ščiti javni interes občanov na področju zaščite in varnosti in je zadolžena za urejen obcestni prostor. Kljub temu, da je bil objekt postavljen pred uveljavitvijo ZCes-1, je potrebno ukrepati skladno z veljavno zakonodajo in pridobiti soglasje za postavitev objekta v varovalni pas ceste. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev. Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v že pridobljene pravice. Poseg v pridobljeno pravico je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. V varovalni pas občinske ceste brez soglasja pristojnega občinskega organa ni mogoče posegati. Glede ustavitve inšpekcijskega postopka z dne 30. 6. 2006 pa tožena stranka navaja, da ustavitev postopka ne ustvarja učinka pravnomočnosti niti v pozitivnem smislu pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih niti v negativnem smislu po načelu „ne bis in idem“. Poleg tega gre v obravnavanem inšpekcijskem postopku tudi za obravnavo po drugi pravni podlagi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je v tožbi prišlo do tipkarskih napak in da je tožba uperjena zoper odločbo z dne 29. 6. 2018, tožbeni zahtevek pa je pravilno postavljen in izvršljiv. Nasprotuje stališču tožene stranke, da mora za že zakonito postavljen objekt pridobiti še dodatna soglasja in dovoljenja. V ZCes-1 ni določb, ki bi urejale prehodno obdobje glede legalizacije posega v varovalni pas občinske ceste in določale rok, v katerem morajo pravni subjekti zagotoviti njihovo skladnost novo ureditvijo. ZCes-1 izrecno ne predpisuje naknadne legalizacije objektov za oglaševanje, kar izhaja smiselno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. IV 125/2012 z dne 4. 2. 2014. Glede ustavljenega inšpekcijskega postopka z dne 30. 6. 2006 pa tožeča stranka meni, da se oba postopka nanašata na isto dejansko stanje.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena navedba tožene stranke, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni jasen. Iz tožbe povsem jasno izhaja, da je mišljena odločba Inšpektorata občine D (tožene stranke) in da gre zgolj za tipkarsko napako, ko je v tožbenem zahtevku naveden izraz „sklep“. Sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka tudi v primeru, ko so inšpekcijski ukrepi izvedeni, ima nedvomno pravni interes, da vlaga ugotovitveno tožbo.

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da so bili objekti postavljeni pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 7. 2011, torej so bili postavljeni še v času veljavnosti ZJC.

11. ZJC je v 68. členu določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona. Soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina. V soglasju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. Predpis iz tretjega odstavka 6. člena ZJC je Pravilnik o prometni signalizaicji in prometni opremi na javnih cestah, ki v 129. členu v 1. točki prvega odstavka določa pas širine petih metrov oziroma v 2. točki prvega odstavka pas širine dveh metrov.

12. Sodišče ugotavlja, da je bilo soglasje na podlagi 68. člena ZJC s strani tožene stranke dne 21. 9. 2005 tožeči stranki tudi izdano, vendar pa je to soglasje določalo dva pogoja za postavitev reklamnih panojev, in sicer da ne smejo biti postavljeni na območju vzdolž vozišč, določeno za postavitev prometne signalizacije, ki znaša na cestah, kjer je ob vozišču kolesarska steza, pločnik ali druga prometna površina 2 metra od zunanjega roba prometne površine in 5 metrov od zunanjega roba vozišča, kjer ob vozišču ni kolesarskih stez. Postavitev se mora izvesti v skladu z dogovorom z lastniki zemljišč. Nadaljnji pogoj je, da se morajo barvne kombinacije oglaševalnih površin vidno ločiti od kombinacij barv predpisane cestno prometne signalizacije. Ob inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da se objekti nahajajo 1,8 metrov od zunanjega roba vozišča. Ker na vozišču ni kolesarskih stez, bi morali biti postavljeni najmanj 5 metrov od zunanjega roba. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ nedvomno pravilno ugotovil, da so objekti postavljeni v nasprotju že s prvim pogojem iz soglasja, zato po mnenju sodišča že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja niti ni potrebno posebej ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev (dogovor z lastniki zemljišč, barvne kombinacije), kajti vsi pogoji morajo biti podani kumulativno. Tožeča stranka pa ugotovljeni razdalji (1,8 metrov od zunanjega roba vozišča) niti ne oporeka. Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj je očitek tožeči stranki v tem, da so objekti postavljeni v nasprotju z pogoji iz izdanega soglasja z dne 21. 9. 2015 (točka 1 izreka izpodbijane odločbe).

13. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da ker je že dobila soglasje po 68. členu ZJC, ni potrebno pridobivati novih soglasij po ZCes-1, kar je enako tudi stališču iz sodbe Upravnega sodišča RS IV U 125/2012-9 z dne 4. 2. 2014, na katero se sklicuje tožeča stranka. Vendar pa je inšpekcijski ukrep utemeljen zato, ker so objekti postavljeni v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, in ne zato, ker soglasja ne bi bilo. Sodišče se zato strinja s tožečo stranko, da je v obravnavanem primeru relevanten predpis ZJC. ZJC pa je v 68. členu občini dal celo izrecno pristojnost za izdajo soglasja za postavitev tabel, napisov in drugih objektov in naprav in ravno na podlagi tega člena je bilo tožeči stranki soglasje tudi izdano, prav tako pa tudi pogoji postavitve, vendar pa so bili objekti postavljeni v nasprotju s temi pogoji. V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi občina s svojim odlokom predpisovala obveznost pridobitve dovoljenja, kajti dovoljenje je bilo izdano neposredno na podlagi 68. člena ZJC, na katerega se dovoljenje tudi sklicuje, zato pomeni postavitev tabel v nasprotju s pogoji iz soglasja hkrati tudi, da so objekti postavljeni v nasprotju z 68. členom ZJC. Zaradi tega obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo iz sodbe št. X Ips 485/2009, na katero se sklicuje tožeča stranka. Ker so bili torej objekti postavljeni preblizu roba vozišča, s tem že osnovni pogoj iz soglasja ni bil izpolnjen in zato niti ni bilo potrebno posebej ugotavljati še ostalih pogojev iz soglasja.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da prvostopenjski organ ni opravil testa sorazmernosti in da ni jasno identificiral javnega interesa. V prvostopenjski odločbi je podrobno obrazloženo, v čem je smisel izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Na strani 4 odločbe je podrobno obrazloženo, da je naloga objektov za obveščanje in oglaševanje privabiti čim več pogledov, saj je s tem dosežen namen oglasa. Navedeno je, da vsak objekt ali situacija v vplivnem območju vozišča, ki uporabniku v cestnem prometu odvrača pozornost od same vožnje, lahko pripomore k nastanku prometne nesreče. Objekti za obveščanje in oglaševanje v ozkem vidnem polju pa voznika agresivno prekinjajo pri njegovi koncentraciji, ki bi morala biti osredotočena na potek prometa. Prvostopenjski organ se tudi sklicuje na načelo sorazmernosti, ko meni, da je odločitev, da mora tožeča stranka v roku 10 dni od vročitve odločbe odstraniti objekte za oglaševanje, realni čas, da se naloženo izvrši (stran 4 do 5 izpodbijane odločbe).

15. Navedba v tožbi, da je Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih z dne 11. 2. 2008 urejala tudi plačilo komunalne oziroma občinske takse za plakatne panoje in da tožena stranka dajatev ne bi obračunavala, če tožeča stranka ne bi pridobila vseh soglasij, pa je nerelevantna, kajti dejstvo, da je bila tožeči stranki zaračunana taksa, ne pomeni, da so bili objekti postavljeni v skladu s pogoji iz soglasja.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da je bil inšpekcijski postopek ob identičnem dejanskem stanju enkrat že ustavljen, pa sodišče ugotavlja, da je iz sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 30. 6. 2006 razvidno, da naj bi inšpektorat ustavil postopek, ko mu je bilo predloženo soglasje k postavitvi objekta za oglaševanje z dne 21. 9. 2005, s katerim soglaša v zadevi postavitve reklamnih panojev, torej iz tega logično izhaja, da se je v tistem postopku ugotavljal obstoj soglasja in ne izpolnjevanje pogojev iz soglasja, to pa ni identično dejansko stanje.

17. Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki pa med strankama niso sporna. Sodišče namreč smatra, da ni sporno, da je bilo soglasje po 68. členu ZJC izdano in da ni sporna ugotovljena razdalja objektov od zunanjega roba vozišča, tožeča stranka namreč temu nikjer ne oporeka. Ker po mnenju sodišča dejansko stanje ni sporno, ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.