Jedro

Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 9. 2014 in št. ... z dne 19. 6. 2014 in izdajo novega upravnega akta o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, o njeni odmeri ter izplačevanju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, očita pa tudi kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Povzema določbe 2., 14., 15., 16., 25., 50. in 153. člena Ustave Republike Slovenije in izpostavlja, kaj posamezna določba ustave določa. Ne strinja se s priznanim in odmerjenim sorazmernim delom starostne pokojnine in vztraja, da toženec ni dal nobenega materialnega dokaza, kako je izračunal njegovo pokojnino v višini 295,00 EUR. Navaja, da je pokojninsko dobo dopolnil na tleh in v pravnem subjektu SFRJ. Vsi novi subjekti, vključno s Slovenijo, so prevzeli mednarodne obveznosti in bi jih zato Slovenija morala prevzeti tudi do njega. Izplačuje se mu nižji znesek pokojnine od 600,00 EUR, čeprav ta znesek predstavlja minimum sredstev za preživetje. Vztraja, da se mora tudi njemu izplačevati enaka pokojnina kot ostalim upokojencem, ki izpolnjujejo enake pogoje kot on. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 22. 9. 2014 in prvostopna odločba št. ... z dne 19. 6. 2014, s katero je toženec tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 295,67 EUR na mesec od 18. 7. 2013 dalje. Sporno v obravnavani zadevi pa je, ali je hrvaško zavarovalno dobo mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine kot slovensko pokojninsko dobo, sporna pa je tudi višina sorazmernega dela starostne pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil 24. 5. 2013. Ta je ugotovil, da je tožnik do dneva upokojitve dopolnil 61 let in 11 mesecev starosti ter v Sloveniji 27 let, 4 mesece in 1 dan pokojninske dobe ter da je bil do 17. 7. 2013 prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

7. Za razrešitev sporne zadeve je pravna podlaga podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v zvezi s 394. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 z dne 21. 11. 1997, v nadaljevanju: Sporazum) in v Uredbi ES (št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, v nadaljevanju: Uredba). V sodnem in predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik s skupno zavarovalno dobo ter z upoštevanjem dodane dobe za čas služenja vojaškega roka in za čas študija po 193. členu ZPIZ-1, izpolnjuje pogoje po 36. členu v zvezi s 402. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s 55. členom ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. 8. V skladu s 187. členom ZPIZ-1 se v pokojninsko dobo, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, med drugim šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se je všteval v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, čas, ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov ter čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

9. Glede dopolnjene pokojninske oziroma zavarovalne dobe je sodišče prve stopnje ugotovilo enako dejansko stanje kot toženec v predsodnem postopku. Obe stranki sta namreč potrdili, da je tožnik pokojninsko dobo v Sloveniji dopolnil po januarju 1986, pred tem pa je delal na Hrvaškem. Vse navedeno izhaja iz delovne knjižice, poleg tega pa je to potrdil tudi hrvaški nosilec zavarovanja na ustreznem obrazcu. Tožnik je na podlagi slovenske dobe ter še s hrvaško dobo skupaj dopolnil 34 let in 21 dni.

10. Vendar pa se tožniku pokojninska doba v takšnem trajanju ni mogla upoštevati pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine, kot da bi vso dobo dopolnil v Sloveniji oziroma, da bi se mu tudi pokojninska doba za obdobje od 18. 7. 1977 do 31. 1. 1986, to je za čas, ko je bil zaposlen pri podjetjih s sedežem na hrvaškem, štela kot slovenska doba. Ne glede na to, da je bila v spornem obdobju še skupna država SFRJ, tožnik v navedenem obdobju ni bil zavarovan v Sloveniji in pri slovenskem nosilcu zavarovanja, pač pa na Hrvaškem. Obdobje od 18. 7. 1977 do 31. 1. 1986 se šteje kot hrvaška pokojninska doba, ki jo je v skladu z določbami Sporazuma in Uredbe prevzel v svoje breme tudi hrvaški nosilec zavarovanja.

11. Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.

12. Glede na takšno pravno ureditev je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno pri odmeri sorazmernega dela pokojnine upošteval pokojninsko dobo prebito v zavarovanju v Sloveniji, to je za čas od 1. 2. 1986 do 17. 7. 2013. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.

13. Toženec je tožniku na podlagi dobe, dopolnjene v Republiki Slovenije ugotovil, da znaša skupni odmerni odstotek po 50. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 66,25 %. Pokojnino v takšnem odstotku je toženec odmeril od najnižje pokojninske osnove, ker je njegova dejanska pokojninska osnova nižja ter mu nato odmeril sorazmerni del na podlagi ulomka 328/408 tako, da znaša sorazmerni del starostne pokojnine 295,67 EUR na mesec.

14. Toženec je tožniku pokojnino odmeril v skladu z 39. in 406. členom ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upošteval plače, ki jih je tožnik prejel v letih 1986 do 2012 in sicer na podlagi 18-letne najugodnejše pokojninske osnove.

15. Dokaze o tem, kateri in kakšni podatki so se pri odmeri upoštevali, je toženec tožniku skupaj z odločbo z dne 19. 6. 2014, tudi posredoval in se celotna dokumentacija nahaja v upravnem spisu. Iz te dokumentacije je jasno razvidno, da se ta nanaša na podatke o pokojninski dobi, izračun izpolnitve pogojev, podatke o plačah in nadomestilih plač, na prikaz 18-letnih najugodnejših pokojninskih osnov, izračun odstotkov ter na samo odmero in uskladitev pokojnine od najnižje oziroma tudi od dejanske pokojninske osnove. Tako, da ne držijo pritožbene navedbe, da toženec ni z ničemer dokazal, na kakšen način je izračunal sorazmerni del tožnikove pokojnine.

16. Že sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da se v skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 za obračun pokojninske osnove upoštevajo plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Na podlagi valorizacijskih količnikov, ki se skladno s 35. členom ZPIZ-2 vsako leto določijo na novo in so objavljeni v Uradnem listu, pa se povprečne mesečne plače iz prejšnjih let preračunajo na raven leta pred letom upokojitve. Toženec je v pritožbenem postopku posebej ugotavljal pravilnost podatkov o plačah in ugotovil, da so bili pri izračunu pokojninske osnove oziroma pri odmeri pokojnine upoštevani pravilni podatki o plačah oziroma zavarovalnih osnovah, tako kot so tudi sporočeni na obrazcih M4 v skladu z Zakonom o matični evidenci (Ur. l. RS, št. 111/2013).

17. Tožnik neutemeljeno pavšalno očita kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Neutemeljen pa je tudi očitek glede neenakega obravnavanja. Tako ZPIZ-1 in sedaj ZPIZ-2, kakor tudi Sporazum in Uredba, enaka stanja obravnavajo enako. Zato ne gre za kršitev načela enakosti. Za ostale kršitve pa tožnik ne navede v čem naj bi prišlo do kršitev konkretnih določb Ustave Republike Slovenije. Brez podlage je tudi očitek, da tožnik prejema manj kot 600,00 EUR sorazmernega dela pokojnine. Višina pokojnine je odvisna od dolžine pokojninske dobe (na podlagi katere se določi odstotek za odmero pokojnine od pokojninske osnove) in od višine plač, upoštevajo pa se tudi socialnovarstveni korektivi, kot naprimer odmera pokojnine od najnižje pokojninske osnove, kot v tožnikovem primeru. Ne zagotavlja pa celoten sistem vsem najmanj 600,00 EUR pokojnine, tudi ne v primeru, v kolikor posameznik prejema nižjo pokojnino od tega zneska.

18. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.