Jedro

Sodna praksa je opozorila, da se lahko objektivni zastaralni rok izteče še preden je pričel teči subjektivni zastaralni rok. Vendar to ne pomeni, da nastanek škodnega dogodka in nastanek škode v vsakem primeru sovpadata. Nepremoženjske škode, ki je predmet obravnavanja, ne predstavlja poškodba, ampak je obsežena v telesnih bolečinah, nevšečnostih med zdravljenjem, strahu in trpljenju zaradi prikrajšanj, ki so posledica poškodb. Škoda, ki nastaja med kontinuiranim zdravljenjem, ne zapade z vsakim dnem telesnih bolečin ali strahu in vsako nevšečnostjo posebej, ampak gre za en(otn)o škodo, ki zapade s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali. Nasprotno stališče bi predstavljalo preveliko tveganje za oškodovance (največje prav v škodnih primerih, ki so povzročili dolgotrajno zdravljenje), odgovorna oseba pa je na drugi strani dovolj varovana s stališčem sodne prakse, da zastaralni rok za bodočo škodo prične teči s trenutkom, ko je gotovo, da bo ta nastala in jo torej že lahko uveljavlja (in ne šele z njenim nastankom).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, 1) da se postopek glede tožbe za plačilo 75.643,97 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ustavi (I. točka izreka), 2) da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 25.037,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008 dalje (II. točka izreka), 3) da se, kar zahteva tožnik več ali drugače, zavrne (III. točka izreka) in 4) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (IV. točka izreka).

2. Toženka je zoper odločitev o ugoditvi zahtevku (II. točka izreka) in o stroških postopka (IV. točka izreka) vložila pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Storjena je bila bistvena kršitev, ker ni odločeno o toženkinem ugovoru poteka objektivnega zastaralnega roka. Glede zavrnitve ugovora zastaranja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je nekritično sledilo mnenju izvedenca o dokončni stabilizaciji tožnikovega zdravstvenega stanja. Pri ugotavljanju začetka teka zastaralnega roka sodišče ni vezano na datum, ki ga z medicinskega vidika stabilizacije zdravstvenega stanja opredeli izvedenec. Gre za materialnopravno vprašanje v domeni sodišča. Običajno trajanje rekonvalescence po operaciji, ki je bila izvedena pri tožniku, na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Obseg škode je znan, ko je končano zdravljenje, od katerega je mogoče pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje pa je stabilizirano. Možnost zapletov po operaciji ni odločilna. Subjektivni zastaralni rok je tako pričel teči najkasneje 19. 4. 2006, ko je bilo po operaciji, izvedeni 11. 1. 2006, ugotovljeno, da je prišlo do znatnega izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Zaradi zmotnega stališča, da se subjektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni iztekel, v sodbi ni odgovora, ali je iztekel objektivni zastaralni rok. Obseg poškodb je bil znan relativno kmalu po škodnem dogodku. V aprilu 2004 je bilo tožniku pojasnjeno, da bo potrebna operacija z izrezom prirasle kože, ki bo privedla do izboljšanja zdravstvenega stanja, kar pomeni, da je tožnik tedaj izvedel za obseg škode. Podrejeno se ne strinja z odločitvijo o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Z iztekom petnajstdnevnega roka po prejemu odškodninskega zahtevka še ni razpolagala z vso znano in potrebno dokumentacijo, zaradi česar do zamude še ni moglo priti.

3. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve o zavrnitvi ugovora poteka subjektivnega zastaralnega roka ni utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, in oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Četudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek (1).

6. Stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožba vložena pred potekom subjektivnega zastaralnega roka, temelji na naslednjih ugotovitvah: - do škodnega dogodka je prišlo 15. 6. 2000, - da je bila tožba bila vložena 15. 5. 2009, - da je zdravljenje potekalo od poškodbe do poteka šestih mesecev po zadnji operaciji trebušne kile v januarju 2006, da je bilo zahtevno in je potekalo z zapleti, ki so bili pretežno posledica poškodbe trebušnih organov, delno pa posledica poškodbe ledvene hrbtenice; da je zaradi poškodb dvanajstnika in trebušne slinavke prišlo do vnetij v trebušni votlini in trebušni steni, kar je imelo za posledico ogromno pooperativno kilo, zaradi neuspešnosti prve rekonstrukcije oziroma kritja defekta in prisotnosti MRSA se je zdravljenje zavleklo, - da je bil tožnik zaradi kile trebušne stene prvič operiran 24. 9. 2002, da je bila 14. 1. 2004 ugotovljena ponovna kila trebušne stene, da je bila zaradi izvedbe direktne rekonstrukcije mišičnega režnja tožniku svetovana dieta in kontrola čez tri mesece, da je bilo 14. 4. 2004 ugotovljeno, da je shujšal za 9 kg in mu je bila svetovana operacija, da je bila operacija izvedena 11. 1. 2006, da rekonvalescenca po operaciji ponovljenih trebušnih kil traja najmanj pol leta (tudi ob upoštevanju navodil je v tem času še pričakovati popuščanje trebušne stene in ponovitev kile) in da je bil tožniku 5. 12. 2006 zaključen bolniški stalež in je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

7. Pravilno je stališče sodbe, da je glede na to, da je bila končna ocena tožnikovega stanja možna pol leta po operaciji trebušne kile, treba ta trenutek šteti kot trenutek, ko je bil znan celoten obseg nastale škode. Pritožbeni očitek, da je sodba nekritično sledila izvedenskemu mnenju, ni utemeljen. Glede na izvedensko mnenje, da je po ponovljeni operaciji trebušne kile kljub upoštevanju vseh navodil šest mesecev tisto obdobje, ko se pokaže, ali se je stanje stabiliziralo ali ne, je sodba pravilno štela, da se je s potekom tega časa, v katerem ni prišlo do poslabšanja stanja, tožnikovo zdravstveno stanje v taki meri ustalilo, da je omogočalo določitev obsega škode. Kontrolni pregled, izveden tri mesece po operaciji (19. 4. 2006), ki ga kot ključnega vidi pritožba, glede na objektivno izkazano nevarnost poslabšanja zdravstvenega stanja v obdobju šestih mesecev po operaciji, ne more biti odločilen.

8. Pritožbeni očitek, da v sodbi ni odgovora na toženkin ugovor poteka objektivnega roka za zastaranje odškodninskega zahtevka, je utemeljen. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago za odločitev o ugovoru poteka subjektivnega zastaralnega roka, omogoča odločitev o toženkinem ugovoru. Zato ni bila potrebna razveljavitev sodbe.

9. Medtem ko je za pričetek teka subjektivnega zastaralnega roka odločilno, kdaj je dejstvo, da se je zdravstveno stanje stabiliziralo, oškodovancu znano oziroma je moglo biti znano, je za pričetek teka objektivnega zastaralnega roka za zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode pomembno, kdaj se je oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano ustalilo. Sodna praksa, na katero se je sklicevala tudi pritožnica (2), je opozorila, da se lahko objektivni zastaralni rok izteče, še preden je pričel teči subjektivni zastaralni rok, vendar pa to ne pomeni, da nastanek škodnega dogodka in nastanek škode v vsakem primeru sovpadata. Nepremoženjske škode, ki je predmet obravnavanja, ne predstavlja poškodba, ampak je obsežena v telesnih bolečinah, nevšečnostih med zdravljenjem, strahu in trpljenju zaradi prikrajšanj, ki so posledica poškodb. Škoda, ki nastaja med kontinuiranim zdravljenjem, ne zapade z vsakim dnem telesnih bolečin ali strahu in vsako nevšečnostjo posebej, ampak gre za en(otn)o škodo, ki zapade s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali. Nasprotno stališče bi predstavljalo preveliko tveganje za oškodovance (največje prav v škodnih primerih, ki so povzročili dolgotrajno zdravljenje), odgovorna oseba pa je na drugi strani dovolj varovana s stališčem sodne prakse, da zastaralni rok za bodočo škodo prične teči s trenutkom, ko je gotovo, da bo ta nastala in jo torej že lahko uveljavlja (in ne šele z njenim nastankom) (3).

10. Toženkino stališče, da je najkasnejši odločilen trenutek 14. 4. 2004, ko je bilo tožniku pojasnjeno, da bo potrebna operacija z izrezom prirasle kože in ko je bilo jasno, da gre za operacijo, ki bo tožnikovo zdravstveno stanje le izboljšala, ni utemeljeno. Trditev, da bi predlagana in kasneje izvedena operacija lahko tožnikovo stanje le izboljšala, nima podlage v ugotovitvah sodbe, niti toženka ne zatrjuje, da gre v zvezi s tem za pomanjkljivost v ugotovljenem dejanskem stanju. Sodba tudi ne daje nobene opore za sklep, da so razlogi za relativno dolgo obdobje med trenutkom predlaganja operacije in izvedbo operacije v tožnikovi sferi. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je operacija, izvedena v januarju 2006, predstavljala zaključno fazo kontinuiranega zdravljenja po poškodbah, ki jih je tožnik utrpel v delovni nesreči 15. 6. 2000. Škoda je tako nastala z ustalitvijo zdravstvenega stanja po zaključku kontinuiranega zdravljenja, do česar je po ugotovitvah izpodbijane sodbe prišlo šest mesecev po zadnjem operativnem posegu. Navedeno pomeni, da je bila tožba vložena pred iztekom objektivnega zastaralnega roka.

11. Na podlagi obrazložitev sodnih odločb, na katere se v podporo svojemu stališču o pričetku teka objektivnega zastaralnega roka sklicuje pritožnica, ni mogoče reči, da je šlo za primere, podobne obravnavanemu. V zadevi II Ips 392/2004 je bila predmet obravnavanja škoda zaradi izgube voha in sluha, nastala ob škodnem dogodku. V zadevi II Ips 340/2001 je šlo za škodo zaradi okvare živca na nogi, do katere je prišlo v otroški dobi, tožnik pa je škodo uveljavljal, ko je odrasel. Iz sodbe II Ips 262/1994 pa ni mogoče dovolj zanesljivo izluščiti okoliščin, ki bi omogočale primerjavo z obravnavano zadevo.

12. Neutemeljen je tudi očitek o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodba sicer zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo s prejemom odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 299. člena OZ), pravilno pa bi se morala opreti na 943. člen OZ, po katerem mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o nastanku zavarovalnega primera. Ugotovitev, da je bil odškodninski zahtevek poslan toženki 18. 11. 2008, daje podlago za potrditev pravilnosti odločitve, po kateri je toženka dolžna zakonske zamudne obresti od 4. 12. 2008. Izjema je po zakonu dopuščena le za primer, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben daljši čas (drugi odstavek 943. člena OZ). Toženka ne zatrjuje obstoja opravičljivih okoliščin, ki bi zahtevale daljši čas od z zakonom predvidenega štirinajstdnevnega roka za ugotovitev njene obveznosti (prvi in drugi odstavek 943. člena OZ). Posplošeno sklicevanje na to, da ni razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, takega razloga še ne predstavlja. Toženka ni izkazala niti tega, da je nemudoma začela z obravnavanjem zahtevka.

13. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Tako npr. sodba II Ips 12/82 z dne 13. 3. 1982, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. I/82, str. 21, med zadnjimi pa sodba in sklep II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011 ter sodba II Ips 105/2012 z dne 20. 2. 2014. (2) Gre za sodbe VS RS II Ips 392/2004 z dne 12. 1. 2006, II Ips 340/2001 z dne 23. 1. 2002 in II Ips 262/1994 z dne 9. 11. 1995. (3) Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 223/2011 z dne 6. 10. 2011.