Up-172/96

2.7.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.K., ki ga zastopa S.V. K., odvetnik v K. na seji senata dne 2. 7. 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 181/96 z dne 12.6.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 48/96 z dne 6.6.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožniku po obsodbi za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ in prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ na enotno kazen dveh let zapora, z izpodbijanim sklepom št. K 48/96 podaljšalo pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP, do pravnomočnosti sodbe, s tem da lahko traja najdalje do izteka izrečene zaporne kazni. Pritožbo, ki jo je zoper sklep o podaljšanju pripora vložil pritožnik po svojem zagovorniku, je Višje sodišče s sklepom št. Kp 181/96 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno uveljavlja kršitev ustavne pravice do osebne svobode. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93. Sodiščema očita, da podaljšujeta pripor, ne da bi bila izkazana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj s strani pritožnika, Višjemu sodišču pa še, da se neutemeljeno sklicuje na sodbo, ki še ni pravnomočna, da ne upošteva načela sorazmernosti in možnosti uporabe drugih - milejših- ukrepov iz 192. člena ZKP. Kot nasprotni argument tistim razlogom, ki po oceni sodišča narekujejo podaljšanje pripora, navaja, da ima zagotovljeno delo v Italiji in dekle, s katero naj bi se poročil, kar naj bi razrešilo njegove materialne težave. Ustavnemu sodišču predlaga, da oba sklepa razveljavi in pripor odpravi.

B.

3.Ustavna pritožba je očitno neutemeljena.

4.Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, je sodišče ob podaljšanju pripora pritožniku v skladu s stališči, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I- 18/93, presodilo in obrazložilo vse ustavne in zakonske pogoje, ki predstavljajo podlago za odločitev. Tako je ugotovilo in obrazložilo konkretne okoliščine na strani pritožnika, zaradi katerih je mogoče razumno sklepati na obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, ugotovilo in obrazložilo pa je tudi obstoj ustavnega pogoja neogibne potrebnosti odrejenega pripora za varnost ljudi.

5.Tiste navedbe pritožnika, ki jih je mogoče razumeti kot očitek sodišču, da je odločilo brez razlogov, so torej protispisne. Katere okoliščine šteje sodišče v konkretnem primeru za odločilne, pa je stvar presoje sodišča, ki ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Med okoliščinami, ki jih navaja, je prav gotovo tehtno dejstvo, da je bila pritožniku izrečena obsodilna sodba za večje število istovrstnih kaznivih dejanj, storjenih v kratkem časovnem obdobju, ter dejstvo, da gre v vseh primerih za težja kazniva dejanja z elementi nasilja, v enem primeru celo za požig. Tehtna okoliščina pa je tudi dejstvo, da pritožnik nima redne zaposlitve, v povezavi z dejstvom, da naj bi storil kazniva dejanja zoper premoženje in si z njimi pridobil znatno premoženjsko korist, in sicer do te mere, da negotovih okoliščin v zvezi z morebitnim in bodočim premoženjskim stanjem, ki ju navaja pritožnik v ustavni pritožbi, ni mogoče upoštevati.

Neutemeljene so tudi navedbe pritožnika, da bi moralo sodišče izbrati milejši ukrep, saj Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) drugega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče obdolžencu preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, razen pripora, ne pozna.

6.Trditev v ustavni pritožbi, po kateri naj bi Višje sodišče obravnavalo pritožnika kot (pravnomočno) obsojenega in mu na tej podlagi podaljšalo pripor, je protispisna. V skladu z 20. členom Ustave, ki dopušča poseg v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe, je sodišče v izpodbijanem sklepu jasno izrazilo zgolj obstoj verjetnosti in ne gotovosti, da je pritožnik storil očitana kazniva dejanja.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič