Jedro

Trditve, ki jih tožena stranka ponuja prvič šele sedaj v pritožbi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem, saj je slednje kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage.

V sodni praksi je že utrjeno stališče, da če nasprotna stranka opozori na pomanjkljive navedbe, sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, saj se od stranke pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 11.468,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.270,00 EUR od 14. 6. 2020 do plačila, od zneska 3.172,00 EUR od 14. 6. 2020 do plačila in od zneska 4.026,00 EUR od 9. 7. 2020 do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.113,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v prejšnji točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbo je vložila iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter ji v plačilo naloži njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila prevoze sadja (limon iz Španije), za kar ji je izdala vtoževane račune, pri čemer ni sporna niti izvedba prevozov niti višina računov. Sporna je bila le zapadlost vtoževanih terjatev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil ugovor tožene stranke povsem nekonkretiziran (tožena stranka ni navedla niti ali je šlo za ustni ali pisni dogovor niti kdo in kdaj ga je sklenil), zato v zvezi z njim ni izvajalo dokaznega postopka (zaslišanj), temveč je ugovor tožene stranke zavrnilo ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

6. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji namreč ni ponudila prav nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da sta pravdni stranki odložili plačilo vtoževanih računov. Trditve, ki jih tožena stranka ponuja prvič šele sedaj v pritožbi, in sicer, i) da sta pravdni stranki medsebojno sodelovali več kot dve leti, ii) da sta okvirno določili datum oktober 2022, iii) da je šlo za ustni dogovor, ki ga je sklenil A. A., ki je mož direktorice in zakonite zastopnice tožene stranke B. A., ki je imel vsa pooblastila za sklepanje poslov ter iv) da so med pravdnima strankama vedno veljali verbalni dogovori in „stisk roke“, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP). Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

7. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke v zvezi z dogovorom o odlogu plačila je zato pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da v zvezi s tem ni izvajalo zaslišanja priče A. A. in tožene stranke. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem, saj je slednje kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage. Zaradi opustitve navedenih zaslišanj zato ni moglo priti do očitanih procesnih kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o vnaprejšnji dokazni oceni, saj je sodišče prve stopnje izčrpno in argumentirano pojasnilo, zakaj dokaza z zaslišanjem ni izvajalo. Šlo bi namreč za nedovoljen informativni dokaz.

8. Izpodbijana sodba tudi nima očitanih pomanjkljivosti zaradi katerih se naj ne bi mogla preizkusiti, saj je prvostopenjsko sodišče konsistentno, jasno in razumljivo pojasnilo, zakaj zaslišanj ni izvajalo ter zakaj je posledično dogovor o novi zapadlosti štelo za neizkazanega. S tako odločitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Razlogi o odločilnih dejstvih so torej podani, zato tudi glede tega absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Očitek iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP je podan, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V zvezi s tem pritožbenim očitkom pritožba ne pojasni, v čem naj bi se očitana kršitev sploh kazala oziroma s čim naj bi jo sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo in tožene stranke ni opozorilo na pomanjkljive pravno relevantne navedbe. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo (7. člen ZPP). Le-ta pravdnima strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. V sodni praksi pa je tudi že utrjeno stališče, da če nasprotna stranka opozori na pomanjkljive navedbe, sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, saj se od stranke pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila. Tožena stranka je ugovor o odlogu plačila podala v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe s tem v zvezi nato navedla, da se pravdni stranki nikoli nista dogovorili o odlogu plačila in da so navedbe tožene stranke o tem zavlačevanje sodnega postopka, tožena stranka pa ni podala nobenih podrobnosti o takem dogovoru niti dokazil. Ob takem stanju zadeve, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno toženo stranko posebej kakor koli pozivati, da odpravi pomanjkljive navedbe glede svojega ugovora. Ne gre pa spregledati niti tega, da je bila tožena stranka tudi sicer procesno povsem pasivna in se tudi ni udeležila naroka za glavno obravnavo, čeprav je bila nanj pravilno vabljena.

11. Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), kot tako zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške ter je hkrati dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210) in 2% za materialne stroške, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 306,00 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.