Jedro

Zgolj dejstvo, da je opravil analizo sline "policijski inštitut" (Center za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve), ne vzbuja pomisleka, ki bi narekoval uporabo 427. čl. ZKP. Pri tem namreč ni šlo za izvedenstvo ampak za strokovne ugotovitve glede odločilnih dejstev - sledov sline obsojenca in je bilo navedeno strokovno mnenje v kazenskem postopku uporabljeno kot dokaz ter ocenjeno v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Očitek v zvezi z izrečeno stransko kaznijo izgona tujca iz države, da je v obsojenčevem primeru podana kršitev materialnega prava, ker je nezakonit in neustaven izgon v državo (konkretno na Hrvaško), v kateri je možno, da bo obsojenec podvržen torturi, ki je v pravni državi nedopustna, ne drži. Sodišče je izreklo izgon tujca iz države v skladu s pogoji iz 1. odst. 40. čl. KZ, reševanje pravnih in eventualno dejanskih ovir v zvezi z izvršitvijo izrečene stranske kazni pa ni predmet odločanja v kazenskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju kot sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D.J. spoznalo za krivega enega kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku 180. člena KZ in dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu določilo posamezne kazni. Z isto sodbo je bil obsojencu po 1. odstavku 110. člena KZ preklican pogojni odpust, določen z odločbo Komisije za pogojni odpust pri Ministrstvu za pravosodje RS z dne 24.5.1996, pri čemer je prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 110. člena KZ upoštevalo preostanek kazni 6 mesecev zapora iz pogojnega odpusta in izreklo obsojencu enotno kazen 7 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor od 10.12.1996 dalje. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo tako, da je prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in po 1. odstavku 40. člena KZ obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas 10 let. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopno sodbo.

Zagovornik obsojenega D.J. je dne 24.12.1997 na Okrožno sodišče v Celju vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in Zakona o državljanstvu s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da v celoti razveljavi sodbi prvostopnega in pritožbenega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev oziroma sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. V zvezi s trditvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojeni nikoli ni kadil cigarete Filter 57 razen na policijski postaji, o čemer bi moralo sodišče zaslišati nekatere policiste in pritegniti dodatne izvedence, zahteva izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku. Glede izreka stranske kazni izgona tujca iz države po 40. členu KZ pa zahteva neutemeljeno uveljavlja, da je bila ta kazen izrečena nezakonito. Obsojenec ni državljan Republike Slovenije, zaradi česar je sodišče lahko izreklo to kazen. Trenutne politične razmere v obsojenčevi domovini, ki jih zahteva sicer ne opisuje, ne morejo imeti vpliva na izrek omenjene kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na določbo 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v napadenih odločbah. Obsojenec je ves čas postopka zahteval zaslišanje policistov, ker bi ti kot priče lahko povedali, katero vrsto cigaret je obsojenec kadil ob prijetju in na policijski postaji. Obsojenec ni nikoli kadil cigaret Filter 57 razen na policijski postaji. Zato policija tudi ni mogla najti na kozolcu ogorkov cigaret Filter 57 in še manj njegove sline na njih, ko obsojeni očitanega kaznivega dejanja ni storil. Splošno znano je, da kadilci, razen v skrajni sili, ne menjajo vrste cigaret, ki jih kadijo. Da obsojenec ni storilec posilstva, ki se mu očita, dokazuje tudi dejstvo, da je bila najdena pod podhodom zmečkana škatlica Filter 57. Sicer pa je skrajno čudno, da pri oškodovanki ni bil odrejen odvzem brisa sperme, ki bi dejansko lahko obsojenca označila kot storilca ali pa ga nemudoma izključila iz kroga možnih storilcev kaznivega dejanja. Obsojenec dvomi v korektnost opravljenega izvedeniškega dela inštituta, ki dela za policijo in tožilstvo, zato ves čas postopka in tudi sedaj zahteva ustrezne druge izvedenske institucije, oziroma drugega izvedenca, pri čemer bo potrebno ponovno oceniti izpoved priče B.Č., ki je izpovedala skladno z obsojencem.

Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob reševanju vložnikove zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri odločanju o tej zahtevi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v obeh napadenih sodbah. Prvostopna in pritožbena dokazna ocena izvedenih dokazov ne vzbujata dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, to je o najdenih ogorkih cigaret Filter 57 na kraju kaznivega dejanja in o rezultatih analize sline na ogorkih. Zgolj dejstvo, da je opravil analizo sline "policijski inštitut", ne predstavlja upoštevnega pomisleka, ki bi narekoval uporabo 427. člena ZKP. Strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve (CKTP) o identiteti obsojenčeve sline s sledovi sline na cigaretnih ogorkih, najdenih na kraju kaznivega dejanja, je bilo v rednem kazenskem postopku uporabljeno kot dokaz, po sodišču prve stopnje in pritožbenemu sodišču ocenjen v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pri tem ni šlo za izvedenstvo v smislu določb ZKP ampak za strokovne ugotovitve CKTP glede odločilnih dejstev - sledov - tudi sline obsojenca, pri čemer sta sodišči zgolj načelne pomisleke obrambe obrazloženo zavrnili. Zaradi povedanega vložnik s predlogom za uporabo 427. člena ZKP ni mogel imeti uspeha.

Prav tako vložnikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona in Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vložnik navaja, da obsojeni D.J. ni slovenski državljan, bilo pa je v kazenskem postopku prvostopnega sodišča opr. št. K 429/95 in tudi v obravnavanem postopku ugotovljeno, da je že davno vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva, kar je ponovil še 18.9.1997 na Upravno enoto v C. Uporaba takšne stranske kazni v obsojenčevem primeru je kršitev materialnega prava. Vložnik se sklicuje na ustavnega sodnika dr. B.M.Z. v zvezi z njegovimi izvajanji na posvetu odvetnikov o tem, da je izgon tujca v državo, v kateri je možno, da bo ta podvržen torturi, ki je v pravni državi nedopustna, nezakonit in neustaven. Izgon tujca v tako državo, konkretno na Hrvaško, ki je po merilih Evropske skupnosti veljala za takšno državo, tako ni dopusten.

V 40. členu KZ je določeno, da sme sodišče izreči tujcu izgon iz ozemlja Republike Slovenije za čas od 1 do 10 let. S tem ko je pritožbeno sodišče obsojencu, ki je nesporno tujec, saj nima slovenskega državljanstva, izreklo izgon tujca iz države v smislu 1. odstavka 40. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona. Vrhovno sodišče v celoti sprejema pravno razlogovanje pritožbenega sodišča v napadeni sodbi v zvezi z ugotovljenimi dejanskimi podlagami za izrek navedene stranske kazni. Reševanje pravnih in eventuelnih dejanskih ovir v zvezi z izvršitvijo izrečene stranske kazni izgona tujca iz države pa ni predmet odločanja v rednem kazenskem postopku. Vložnik zahteve zaradi povedanega tudi v tej smeri ni mogel imeti uspeha.

Zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob nadaljnji ugotovitvi, da pritožbeno sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države po 40. členu KZ, je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zahtevo zagovornika obsojenega D.J. kot neutemeljeno zavrnilo.