Jedro

Za zahtevano sodno varstvo zadošča, da je toženka samovoljno spremenila dotedanji način izvrševanja posesti, zato ni bistveno, ali bi tožnica za dostop do svojih nepremičnin morebiti lahko uporabila drugo (novo) pot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 229,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da na notranji strani dvoriščnih vrat na parceli št. 1 k. o. X odstrani vseh osem cipres, odklene ključavnico, odstrani jekleno verigo in odpre dvoriščna vrata. Obenem ji je prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji (posebej s spreminjanjem višine pločnika na parceli št. 2 iste k. o. glede na višino javne poti) onemogoča nemoteno in normalno uporabo dostopa do javne poti na parceli št. 3 preko parcel št. 2, 1 in 4. Zavrnilo pa je tožničin zahtevek, da mora toženka znižati višino pločnika na parceli št. 2 oziroma vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo preveč nasutega terena in postavljenega pločnika. Prav tako je zavrnilo izrek zagrožene denarne kazni za primer neizpolnitve s sklepom naloženih obveznosti. Nazadnje je toženko zavezalo k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov v znesku 509,65 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ponavlja, da želi tožnica s tožbo zgolj škodovati toženki. Pravdni stranki, ki poskušata razdeliti solastno premoženje, sta se že leta 2005 dogovorili za ureditev dovozne poti za dostop do njunih parcel. Ta dogovor izključuje protipravnost toženkinega ravnanja. Po izvedeni parcelaciji je toženka poskrbela za ustrezno znižanje robnika. Tožnica s tožbo zlorablja svoje pravice. Sicer pa na parcelah, ki jih je prej uporabljala za dovozno pot, ni vknjižena nobena stvarna služnost. Zasaditev cipres in zaprtje ograje ne predstavlja nobene samovolje, saj je tožnica soglasje za takšno ureditev že podala.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da nikoli ni soglašala z ureditvijo dostopa, kot si ga je zamislila in izvedla toženka. Za povrh je tožnica služnost poti že priposestvovala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), morebitnih drugih kršitev te vrste pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

6. Po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) je posestnik upravičen do sodnega varstva glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen). Enako velja v razmerju med več posestniki iste stvari, kjer se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

7. Toženka je ob zaslišanju soglašala s tožničino trditvijo, da je tožnica do svojih nepremičnin dostopala prav po sporni poti. Dejstvo, da na trasi te poti ni vknjižena stvarna služnost, je brez pomena. Posestno varstvo namreč pripada tudi tistemu, ki nima pravice do posesti. Nobenega dvoma ni, da so bila sporna toženkina dejanja motilna, saj je z njimi tožnici onemogočila uporabo sporne poti. Za zahtevano sodno varstvo zadošča, da je toženka na ta način samovoljno spremenila dotedanji način izvrševanja posesti, zato ni bistveno, ali bi tožnica za dostop do svojih nepremičnin morebiti lahko uporabila drugo (novo) pot. 8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sporna toženkina dejanja niso bila samovoljna. Očitno je namreč, da tožnica z njimi ni soglašala, niti jih ni odobrila. Nasprotnega toženka ni dokazala. Ob zaslišanju je potrdila tožničino izpoved, medtem ko iz predloženih listin izhaja le, da sta se pravdni stranki sporazumeli za parcelacijo svojih zemljišč in ureditev meje, ne pa tudi za zatrjevano ureditev nove dovozne poti na parceli št. 5. Za povrh ta toženkina trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki se pri odločanju o pritožbi po prvem odstavku 337. člena ZPP ne upošteva. Toženka v pritožbi niti ne poskuša pojasniti, zakaj tega dejstva ni mogla brez svoje krivde opredeljeno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Končno je materialnopravno zgrešeno tudi pritožbeno stališče, da toženkin poseg ni bil protipraven. Očitno je namreč, da toženka zanj ni imela pooblastila v zakonu.

9. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, saj so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožbeni očitek, da tožnica zlorablja svoje pravice, nima podlage. Toženka se zato ne more upirati odrejeni vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja in prepovedi bodočih motilnih posegov. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker je toženka s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, tožnici pa dolguje njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 229,36 EUR, upoštevaje odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za postopek (168,00 EUR – tar. št. 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV (tar. št. 6007).