Jedro

Izločitveni razlog v smislu 6. točke 70. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 247. člena ZPP so lahko zgolj tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke.

Spornost procesnih odločitev oziroma procesnega vodstva razpravljajočega sodnika praviloma ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.

Ogled stanovanja, ki ga uporablja pravdna stranka in je zato potrebno njeno sodelovanje, zaradi izdelave izvedenskega mnenja oziroma cenitve o višini uporabnine, predstavlja izvedbo dokaza v smislu določbe 222. člena ZPP. Določba 280. člena ZPP o petnajstdnevnem roku za pripravo na glavno obravnavo se ne nanaša na izvedbo dokazov, torej tudi ne na izvedbo dokaza z ogledom predmeta, ki ga opravi izvedenec.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa z dne 15.4.2010 in 28.4.2010 se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Pritožbi zoper sodbo in sklep o stroških sodišča prve stopnje se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. točka izreka) in sklep o stroških prvostopnega sodišča razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.4.2010 zavrnilo zahtevo tožene stranke za izločitev izvedenca J.O.. S sklepom z dne 28.4.2010, pa je zavrnilo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da nerazdelno plačata tožeči stranki glavnico v višini 101.676,48 EUR iz naslova uporabnine z v izreku sodbe navedenimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni. S sklepom o stroških pa je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 7.185,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Zoper vse navedene odločbe vlagata pritožbe toženi stranki.

V pritožbi zoper sklep z dne 15.4.2010 o izločitvi izvedenca poudarjata, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh razlogov, ki sta jih navedli za izločitev izvedenca, pri čemer je posebej poudarila, da si je izvedenec na predlog tožeče stranke in brez ustreznega sklepa sodišča ogledal stanovanja na K. ulici 7, ki sploh ni predmet te pravde in nato na podlagi vtisa o tem stanovanju pripravil sporno izvedensko mnenje, da izvedenec daje negativne vrednostne sodbe toženi stranki in njenemu odnosu do tožeče stranke in njega samega, da je izvedenec k delu pristopil s predsodkom, da znaša najemnina za m2 spornega stanovanja 10,00 EUR, ne glede na morebitne posebnosti tega stanovanja, da se je izvedenec sam postavil v vlogo sodnika in začel presojati sporna dejstva v škodo tožene stranke, da je nestrokovno in izrazito škodljivo za toženo stranko pojasnil, kako se lahko preveri ugotovljeno najemnine. Sodišče se je ukvarjalo le s prvim očitkom, glede ogleda drugega stanovanja, medtem ko je vse ostale očitke namerno prezrlo. Zato je arbitraren zaključek sodišča, da je zahteva za izločitev vložena pavšalno in brez konkretnih dokazov. Iz ravnanja izvedenca je razvidno, da je prekoračil svoje naloge in pristojnosti ter pokazal negativen odnos do tožene stranke zaradi česar zaupanega dela ni mogel opraviti nepristransko. Poleg tega prizna, da njegovo izvedensko mnenje temelji zgolj na oglasih, ki jih je po naročilu tožeče stranke pridobil cenilec M.P. Obenem se je še pohvalil, da njegova ocena ne odstopa od P., kar le dodatno potrjuje, da je k ugotavljanju višine pristopil s predsodkom. Z zavrnitvijo je bila očitno grobo kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 22. člena Ustave RS.

V pritožbi zoper sklep z dne 28.4.2010 – glede izločitve sodnice - pa poudarja, da je tožena stranka sodnici očitala, da ni ugodila nobeni prošnji in nobenemu ugovoru tožene stranke, ni sankcionirala žaljivega pisanja pooblaščenca tožeče stranke, čeprav je tožena stranka dvakrat predlagala denarno kaznovanje, da je arbitrarno zavrnila zahtevo za izločitev izvedenca, da ni dala toženi stranki roka za pripravo na obravnavanje spremenjene tožbe, temveč ji je to pravico samovoljno odvzela in šele po vložitvi zahteve za izločitev spremenila svoje stališče in da ni opozorila tožeče stranke na zlorabo procesnih pravic, zlasti zlorabo pravice do vlaganja pisnih vlog. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da odločitve procesnega vodstva same po sebi ne predstavljajo okoliščin, ki bi vzbujalo dvom o nepristranskosti sodnice. Toda to še ne pomeni, da sporne procesne odločitve ne kažejo na pristranskost sodnice. S tem vprašanjem se sodišče ni ukvarjalo in je zato napačno zaključilo, da je nestrinjanje z vodenjem postopka lahko le pritožbeni, ne pa tudi izločitveni razlog. Sodnica je očitno naklonjena tožeči stranki, saj ni sankcionirala žaljivega pisanja in zlorabe pravice do vlaganja prekomernega števila vloga in da je izrazito nenaklonjena toženi stranki, saj je postopek vodila tako, da bi se čim hitreje zaključil v škodo tožene stranke, namesto, da bi se ugotovila vsa sporna dejstva. To potrjuje zlasti sklep o zavrnitvi izločitve izvedenca J.O. z dne 15.4.2010, s katerim je razpravljajoča sodnica preprečila, da bi se dokazni postopek izvedel nepristransko. Enako velja tudi za njeno najavo na naroku 19.4.2010, da bo zaključila glavno obravnavo brez upoštevanja pripravljalne vloge tožene stranke z dne 16.4.2010, za kar ni bilo podlage v ZPP. Razpravljajoča sodnica je sicer nato spremenila svoja stališča in je posredovala pripravljalno vlogo tožene stranke v odgovor tožeči stranki in izvedencu. Vendar te vloge v sodbi ni upoštevala, kar le potrjuje sume o njeni pristranskosti do tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo, katero izpodbija v 1. točki izreka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Poudarja, da je sodišče večkrat grobo kršilo pravico tožene stranke do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP in hkrati nedopustno posega v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče ni upoštevalo niti se ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke iz njenega pripravljalnega spisa z dne 16.4.2010. To procesno gradivo je bilo predloženo pravočasno in v skladu z določili ZPP. Tožena stranka je podala pripombe na dopolnjeno izvedensko mnenje in odgovorila na spremenjeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala uporabnino tudi za obdobje po 1.1.2007 za obdobje pred tem pa je zneske uporabnine zvišala. Zato bi sodišče moralo vsaj glede spremenjenega tožbenega zahtevka obravnavati ugovore tožene stranke in sicer, da bi bila brez vlaganj tožene stranke v stanovanje izdelava kopalnice in centralnega ogrevanja, najemnina za vsaj 20 % nižja, da so oglaševane najemnine vedno precej višje od dogovorjenih, kar bi izvedenec vsekakor ugotovil, če bi analiziral podatke o višini najemnine, da je za določitev višine najemnine za stanovanje odločilna le uporabna stanovanjska površina brez kletnih prostorov, da bi ob upoštevanju povprečne oglaševane najemnine in vseh konkretnih dejavnikov, ki vplivajo na določitev tržne najemnine, znašala mesečna najemnina za sporno stanovanje največ 4,24 EUR m2, da je tožeča stranka svoje subjektivno prikrajšanje zaradi nemožnosti uporabe stanovanja ovrednotila v dopisu z dne 18.5.2007, v katerem je toženo stranko obvestila, da ji bo zaračunavala uporabnino 1.200,00 EUR na mesec, da je višina uporabnine za obdobje od 1.9.2009 do 31.1.2010 povsem nedokazana, da sporno stanovanje meri le 114,07 m2 in ne 122,07 m2 in da kletni prostori niso primerni za bivanje in imajo zato bistveno manjšo uporabno vrednost. Temu primerno nižja pa je tudi uporabnina zanjo. Sodišče neutemeljeno pripisuje krivdo toženi stranki zato, da izvedenec ni opravil ogleda stanovanja. Tožena stranka je pravočasno zaprosila za preložitev ogleda in navedla opravičene razloge. Zaradi prekratkega roka med prejemom sklepa o ogledu in samim ogledom se tožena stranka ni mogla pripraviti nanj, zlasti pa ne zagotoviti navzočnost svoje pooblaščenke. Po stališču pravne teorije mora izvedenec pri izvajanju dokaza z ogledom povabiti k ogledu tudi obe stranki. Navedeno velja tudi za sodišče in pomeni, da mora biti pri vabljenju strank na ogled upoštevan najmanj 15-dnevni rok za pripravo iz drugega odstavka 218. člena ZPP. Ker sodišče pri določitvi datumov ogleda tega roka ni upoštevalo, je bila kršena pravica tožene stranke do izvedbe ogleda in udeležbe na njem, zaradi česar je izvedensko mnenje nezakonito in pomanjkljivo. Sodišče tudi ni odločilo o ugovoru zastaranja glede zneskov uporabnine za obdobje od 13.2.2002 do 27.1.2007, kolikor so presegali vtoževane zneske po prvotni tožbi za to obdobje in so razvidni iz preglednice III.7 v cenitvenem poročilu z dne 10.2.2007. Tožeča stranka je z drugo spremembo tožbe zvišala vtoževani znesek uporabnine. Ker je bil višji zahtevek postavljen šele 17.1.2010, je dotedaj zastaral zahtevek za plačilo razlike med prvotnimi in naknadnimi zneski uporabnine, ki jo je tožeča stranka vtoževala za obdobje do 27.1.2005. V zvezi s temeljem zahtevka pritožnika poudarjata, da ni bilo nesporno, da pravdne stranke niso sklenile nobene najemne pogodbe oziroma tudi ne nobene druge pogodbe, ki bi toženima strankama dajala pravico uporabe stanovanja, bodisi pod pogoji za profitno ali za neprofitno najemnino. Tožena stranka je ugovarjala, da uporablja stanovanje na podlagi najemne pogodbe z dne 23.3.1992 in da tožeči stranki redno plačuje neprofitno najemnino. Zato ne drži, da je najemna pogodba z dne 13.3.1992, v kateri sta bila prva in druga tožena stranka navedeni kot uporabnika stanovanja, prenehala veljati s smrtjo najemnice M. G. Po smrti se je namreč najemno razmerje podaljšalo s prvo in drugo toženo stranko, ki ves čas živita v stanovanju in plačujeta najemnino. Tožeča stranka najemnine ni nikoli odklanjala, saj je celo sama izstavljala račune zanjo. Obstoj najemnega razmerje potrjuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo uporabnine šele po več kot desetih letih od smrti prvotne najemnice. Navedenih dejstev sodišče ni ugotavljalo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja najemnega razmerja. Razen tega tožeča stranka ni ponudila sklenitve pisne najemne pogodbe drugi toženi stranki, čeprav je bila na podlagi 19. člena najemne pogodbe to dolžna storiti, v primeru smrti najemnice. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/08, Up 933/08, z dne 7.10.2009. Ta odločba ne velja, ker je tožeča stranka kupila sporno stanovanje od denacionalizacijskih upravičencev in je torej prostovoljno stopila v položaj najemodajalca, kar izključuje varstvo lastninske pravice tožeče stranke po določbah ZDen. Obseg lastninske pravice je bil nadalje že ob njenem nastanku opredeljen z obstojem najemnega razmerja z neprofitno najemnino in se je z odločbo o denacionalizaciji le zamenjal lastnik. Novo stališče Ustavnega sodišča RS je v nasprotju z načelom enakosti z 2. odst. 14. člena Ustave, saj povzroča neenako obravnavanje najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, v primerjavi z najemniki v vseh ostalih privatiziranih stanovanjih. Z odločbo Ustavnega sodišča je bila podana že tretja različna razlaga enakih določb Stanovanjskega zakona, kar predstavlja poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Sodna praksa je bila do sprejetja te odločbe drugačna in se je razlagala okoli ožjih družinskih članov najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Tožeča stranka je bila na podlagi 19. člena najemne pogodbe dolžna z uporabniki stanovanja iz 6. člena pogodbe skleniti najemno pogodbo pod enakimi pogodbenimi pogoji. Sodišče si tudi napačno razlaga vsebino drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Po tej določbi se namreč nerazdelna odgovornost zakoncev nanaša le na pravno-poslovne obveznosti. Ker podlaga tožbenega zahtevka ni pravni naslov, za vtoževano terjatev ne velja določba drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Razen tega se tožbeni zahtevek glasi na plačilo določenega števila denarnih enot in z delitvijo ne bo ničesar izgubil (393. člen OZ). Sodišče se je pri določitvi višine uporabnine oprlo zgolj na pomanjkljivo izvedensko mnenje JO, ki zaupane naloge ni opravil nepristransko in strokovno. Iz dodatnih pojasnil izvedenca je razvidno, da ne razpolaga s podatki o konkretnih poslih, sklenjenih v spornem obdobju na trgu najemniških stanovanj. Razen tega izvedenec ni imel nobenih konkretnih podatkov o gibanju najemnin za stanovanja v Ljubljani v obdobju od 2002 do 2009. Njegova ocena višine najemnine se ne more preizkusiti, saj do nje ni prišel z uporabo metod in pravil stroke, temveč, s povzemanjem ugotovitev cenilca P. Zato sta v celoti nedokazani in neutemeljeni trditvi izvedenca o višini tržne najemnine za stanovanje 10,00 EUR na m2 in o nesprejemljivosti najemnine skozi celotno kritično obdobje. Izvedenec je najemnino za kletne prostore določil po isti ceni na m2 kot za stanovanje – čeprav je vsakomur jasno, da gre za dve povsem različni kategoriji nepremičnin. Tako je bila uporabnina za kletne prostore v izmeri 8 m2 nedvomno določena previsoko, saj tožeča stranka z dajanjem te kleti v najem nikoli ne bi prejela po 80,00 EUR na mesec. V izvedenskem mnenju niso bili upoštevani vsi dejavniki, od katerih je odvisna višina tržne najemnine za sporno stanovanje. Na podlagi sklepa o postavitvi izvedenca bi si moral ogledati sporno stanovanje, pa tega ni storil, ker sodišče ogleda ni razpisalo v skladu z določbami ZPP. Prezrto je, da so se navedbe nanašale tudi na spremenjeni tožbeni zahtevek. Po drugi spremembi tožbe je tožeča stranka zvišala znesek uporabnine za obdobje do 31.12.2006 in dodatno uveljavljala še uporabnino za obdobje po 1.1.2007. Glede spremenjenega tožbenega zahtevka je bil prvi narok opravljen šele 19.4.2010, medtem ko so bile navedbe tožene stranke dane že 16.4.2010. Zato ni utemeljen zaključek sodišča, da so bile navedbe o stanju stanovanja dane prepozno. Sodišče bi moralo zato pri določitvi višine uporabnine upoštevati tudi, da bi bila brez vlaganj tožene stranke v stanovanje izdelava kopalnice in centralnega ogrevanja, najemnina za vsaj 20 % nižja, da so kuhinje prehodne, da kletni prostori niso primerni za bivanje in imajo zato bistveno manjšo uporabno vrednost, da sporno stanovanje meri le 114,07 m2 in ne 122,07 m2, da so oglaševane najemnine vedno precej višje od dogovorjenih in da bi ob upoštevanju povprečne oglaševane najemnine in vseh konkretnih dejavnikov, ki vplivajo na določitev tržen najemnine, znašala mesečna najemnina za sporno stanovanje največ 4,24 EUR m2. Zato bi moralo sodišče bodisi postaviti drugega izvedenca bodisi sprejeti cenitveno poročilo izvedenke K.G.B. Ta je predložila konkretne oglase za najem stanovanj in najemno pogodbo za svoje stanovanje in zato ne drži očitek sodišča, da njenih ugotovitev ni mogoče preveriti. Prav nasprotno ni mogoče preveriti ugotovitev izvedenca O., ker vsebujejo le neobrazložene in pavšalne ocene, pri čemer je izvedenec šele naknadno priznal, da je upošteval le tiste oglase, ki jih je po naročilu tožeče stranke pridobil cenilec P. in ne odražajo dejanskega stanja na trgu najemniških stanovanj. Višina najemnine je odvisna od vrednosti premoženja, ki se daje v najem. Iz teh dejstev je izhajala tudi cenilka, kar je v skladu s pravili stroke. Izvedensko mnenje J.O pa temelji zgolj na domnevnih preteklih izkušnjah, spominu ter pavšalni in zalo poenostavljeni oceni najemnine. Za pravilen izračun najemnine bi moral izvedenec poznati vsaj strukturo ocenjevanih stroškov, za kar pa so potrebna določena znanja in izkušnje s področja gradbene stroke. Teh znanj in izkušenj pa izvedenec za ekonomijo, finance in knjigovodstvo nima, saj bi jih sicer pri svojem delu zagotovo uporabil. Tudi sicer tožeča stranka na podlagi navedb o subjektivnem prikrajšanju, ki so bila dana pred pravdo, ne more za sporno stanovanje v pravdi zahtevati višje uporabnine od 1.200,00 EUR na mesec. Tožeča stranka je namreč v dopisu z dne 18.5.2007 obvestila toženo stranko, da ji bo zaračunavala uporabnino 1.200,00 EUR na mesec. Zato tožeča stranka ni mogla biti prikrajšana za najemnino v višjem znesku. Nenazadnje pa je izvedenec izračunal višino tržne najemnine le za obdobje do 31.8.2009. Zato so ostale navedbe tožeče stranke v višini uporabnine za obdobje po 1.9.2009 v celoti nedokazane. Ker tožeča stranka ni dokazala višine uporabnine v obdobju od 1.9.2009 do 31.1.2010, bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka je pošiljala račune le prvi toženi stranki zaradi česar druga tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni bila v zamudi s plačilom. Zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim dolžnikom (prvi odstavek 402. člena OZ). Zato je sodišče nepravilno naložilo drugi toženi stranki plačilo zamudnih obresti za obdobje pred vložitvijo (spremenjene) tožbe. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku so bile kršene temeljne človekove pravice prve in druge tožene stranke, zlasti tiste, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Kršene so bile predvsem pravice do nastanitve, pravica do varstva družine, prepoved diskriminacije in pravica do lastnine. Z odvzemom stanovanjske pravice, se je zmanjšal obseg upravičenih imetnikov stanovanjske pravice in njihovih ožjih družinskih članov, pogoji najema so se poslabšali, medtem ko se je najemnina stalno zviševala. Najemniki denacionaliziranih stanovanj so bili diskriminirani v primerjavi z najemniki družbenih stanovanj, ker niso imeli pravice odkupiti stanovanja pod ugodnimi pogoji, kot je to veljalo za druge imetnike stanovanjske pravice. Omejitev prenosa pravice do neprofitne najemnine, je neposredno vplivala na poslabšanje premoženjskega položaja prve in druge tožene stranke, ki jima grozi plačilo tržne najemnine in izselitev.

V pritožbi zoper sklep o stroških pa toženi stranki prav tako uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da naj se izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki naloži v povrnitev vseh stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Poudarja, da je zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sicer pa tudi izpostavlja, da v primeru umika tožbe mora stranka povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Enako velja tudi v primeru odpovedi zahtevku (prvi odstavek 154. člena ZPP). V vsakem primeru se torej znižanje zahtevka iz 139.978,99 EUR na 120.849,30 EUR obravnava kot neuspeh tožeče stranke. Zato je bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do povračila 72,6 % (namesto 84,13 % stroškov), tožena stranka pa do povračila 27,4 (namesto 15,87 %) stroškov. Tožbe ni vložil odvetnik, zato tožeča stranka ni upravičena do nagrade za sestavo tožbe v višini 1.300 točk. Nadalje je tožeča stranka neutemeljeno večkrat zaporedoma vložila več vlog. Takšne vloge predstavljajo nepotrebne pravdne stroške, saj bi jih morala tožeča stranka združiti zaradi načel koncentracije in ekonomičnosti postopka. Zato tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v višini 650 točk za pripravljalno vlogo (sprememba tožbe) z dne 14.8.2009, ki je neposredno sledila pripravljalni vlogi, vloženi dne 24.6.2009. Tožeča stranka tudi ni upravičena do nagrade v višini 500 točk za zastopanje pri ogledu oziroma pri delu izvedenca, ker izvedenec ogleda ni opravil, sodelovanje tožeče stranke pri delu izvedenca, pa očitno ni bilo potrebno. Sodišče je v okviru stroškov izvedenca neutemeljeno priznalo tožeči stranki tudi povračilo 6 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 31,25 EUR in 15,97 EUR. Ta prispevek bremeni neposredno izvedenca in ga stranke niso dolžne nositi. Po 48. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, je izvedenec upravičen le do nagrade v bruto znesku in povrnitve stroškov, vse skupaj povečano za morebitni DDV. Sodišče bi moralo priznati tožeči stranki stroške v višini 650 točk za pripravljalno vlogo z dne 12.10.2009, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 26.8.2009. Glede na to, da je sodišče štelo navedbe tožeče stranke za pravno pomembne in ji prisodilo nagrado za vlogo, bi moral prisoditi nagrado tudi toženi stranki za njen odgovor, s katerim se je branila pred zavajanjem tožeče stranke o dopustnosti kaznovanja strank in vprašanju o obravnavi spremembe tožbe ter opozorila na protislovne navedbe. Prav tako je bil utemeljen predlog za preložitev naroka z dne 24.11.2009, ki mu je sodišče očitno sledilo in dne 30.11.2009 preklicalo in preložilo narok. Zato toženi stranki pripada nagrada v višini 50 točk za omenjeni predlog. Sodišče je toženi stranki tudi zmotno priznalo le 350 točk nagrade za narok z dne 17.5.2010. To ni bil procesni narok, saj je sodišče izvajalo dokaze, tožena stranka pa je ponovno predlagala zaslišanje izvedene priče K.G.B, kritizirala je delo dosedanjega izvedenca in predlagala postavitev drugega. Zato ne more biti nobenega dvoma, da se je na naroku dne 17.5.2010 obravnavala glavna stvar in so se sprejemali dokazi. Za zastopanje na takšnem naroku pripada toženi stranki nagrada v višini 700 točk. K pritožbi zoper sklep z dne 15.4.2010 Sodišče prve stopnje se je dovolj substancirano ukvarjalo z vsebino očitkov, ki jih sta jih toženi stranki naslovili na izpodbijani sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev izvedenca J.O. Razlogi, ki jih ponavljata toženi stranki v pritožbi, že prima facie ne morejo vplivati na pravilnost izdanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z navedbami toženih strank iz zahteve za izločitev izvedenca in jih je tudi preizkušalo, pri čemer je natančno odgovorilo, da so odklonilni razlogi lahko zgolj tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Nobene od v pritožbi ponovljenih očitkov pa ni mogoče subsumirati pod navedeni pravni standard, ki bi lahko predstavljal razlog za izločitev izvedenca. Okoliščina, da si je izvedenec ogledal stanovanje, ki ni predmet te pravde in nato na podlagi vtisa o tem stanovanju pripravil sporno izvedensko mnenje, je prvenstveno posledica okoliščine, da ni mogel opraviti ogleda predmetnega stanovanja. Glede vrednostnih sodb izvedenca pa je treba ugotoviti, da je izvedenec le pojasnil, da ni korektno, da ni bilo sporočeno, da si pooblaščenka toženih strank ne bo ogledala stanovanja. Na ta način je posredno odgovarjal tudi na sporne navedbe toženih strank, z dne 16.2.2010, kjer se izvedencu očita ocena, „ki je uporabna zgolj v pavšalni oceni nestrokovnih udeležencev trga nepremičnin“. Vsi ostali očitki povzeti zgoraj pa se nanašajo zgolj na očitke o nestrokovnem pristopu izvedenca k določeni nalogi, kar pa v nobenem primeru ne more predstavljati razloga za izločitev izvedenca (1). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se izvedenec tudi ni lotil pravnih vprašanj, ki so pridržana zgolj sodišču. Ob povedanem je pravilno uporabljeno določilo 6. točke 70. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 247. člena ZPP in ni storjena vsebinska očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenimi določbami, kot tudi ne določba 22. člena Ustave RS (očitek o pristranskem sojenju). Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 28.4.2010 Vsi zgoraj navedeni pritožbeni očitki se nanašajo na spornost procesnih odločitev oziroma procesnega vodstva razpravljajoče sodnice, ki praviloma ne predstavljajo odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP (2). Sporne procesne odločitve so lahko podvržene pritožbenemu preizkusu, za sedaj pri pritožbenem sodišču ne vzbujajo dvomov o nepristranskosti sodnice. To nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitve pritožbenega sodišča v tej pritožbeni odločbi, da razen v nadaljevanju te odločbe navedenem obsegu, pritožbeno sodišče nima načelnih pomislekov v zvezi z načinom vodenja prvostopnega postopka in razlogi izpodbijane odločitve.

Ob povedanem je pravilno uporabljeno navedeno procesno določilo in zato ni storjena vsebinsko uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim procesnim določilom. Zato je moralo pritožbeno sodišče tudi pritožbo zoper ta sklep zavrniti in potrdi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče za sedaj načelno soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, razen v naprej navedenem obsegu. Zato se najprej sklicuje na tiste razloge sodišča prve stopnje, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Natančneje pa na neutemeljene pritožbene očitke sicer substancirano ne odgovarja, ker je razveljavilo izpodbijano sodbo iz v nadaljevanju obrazloženega razloga. Kot razlog za ugoditev pritožbi in posledično razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, pa ugotavlja naslednje: Pritožnika imata prav, ko navajata, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega ključnega dokaza in sicer z ogledom predmetnega stanovanja. Da gre za pomemben dokaz, izkazuje dejstvo, da predstavlja prav ogled stanovanja lahko ustrezno podlago za izdelavo ustreznega izvedenskega mnenja glede višine najemnine. Ogled drugega, morda res primerljivega stanovanja, ne more nadomestiti izvedbe tega dokaza. Res so sicer tudi toženi stranki ter njuna pooblaščenka soprispevala k temu, da ogled ni bil opravljen. Po drugi strani pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da je pooblaščenka pravočasno zaprosila za preložitev ogleda in navedla opravičljive razloge (dopust). Zato bi moralo sodišče prve stopnje vendarle preložiti ogled na drug ustrezen datum. Brez ogleda predmeta (stanovanja) pa, kot rečeno, ni mogoče pravilno odločiti v tej pravdi, pri čemer je dokazno in trditveno breme glede višine uporabnine na tožeči stranki. Ob povedanem je izkazana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni omogočilo pritožnikoma, da se izvede pravno in dejansko ključen dokaz oziroma, da se na podlagi ogleda stanovanja šele lahko ugotovijo in tudi preverjajo ugotovitve izvedenca, razen tega pa ni bila ponujena ustrezna možnost njuni pooblaščenki, da pristopi k razpisanemu ogledu oziroma niti ogledu nadomestnega oziroma primerljivega stanovanja. Pritožnika pa sicer nimata prav, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 15-dnevni rok za pripravo iz drugega odstavka 280. člena ZPP. Ta določba se namreč ne nanaša na izvedbo dokazov, torej tudi na ne izvedbo dokaza z ogledom predmeta, ki ga opravi izvedenec, temveč na naroke za glavno obravnavo (3). Tudi tovrstni ogled predstavlja zgolj izvedbo posamičnega dokaza in zanj ne veljajo procesna pravila, ki veljajo za naroke za glavno obravnavo (4).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče iz tega razloga pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljaviti ter vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje (2. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje omogočiti izvedbo dokaza z ogledom predmetnega stanovanja zaradi izdelave izvedenskega mnenja in šele nato bo lahko izvedenec izdelal ustrezno izvedensko mnenje oziroma cenitev uporabnine, ki bo ponovno v celoti lahko podvržena pripombam pravdnih strank.

K pritožbi zoper sklep o stroških postopka Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu je moralo posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

(1) Glej na primer sklep VS RS Cp 11/2008 z dne 19.6.2008; objavljena v bazi SOVS

(2) Glej v L. Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem; 1. knjiga (1. do 150. člen); Ljubljana 2005; Založba Uradni list in GV Založba; stran 303 in 304; avtor v tem delu: L. Ude

(3) Glej na primer sodba VS RS opr. št. II Ips 106/2003; objavljena v bazi SOVS

(4) Ogled stanovanja predstavlja izvedbo dokaza v smislu določbe 222. člena ZPP (glej tudi v: L. Ude: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga (151. do 305. člen); Ljubljana 2006; Založba Uradni list in GV Založba, stran 412 in 413; avtor komentarja v tem delu J. Zobec))