Jedro

Posojilne pogodbe so nične, če je šlo za namenska posojila, dana za nedopusten namen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi preglednosti v obrazložitvi sodbe (tako kot v izreku) za tožnico in toženko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožnica, za drugega toženca in tožnika po nasprotni tožbi pa izraz (drugi) toženec.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: Ugotovilo, da je posojilna pogodba, ki sta jo 25. 8. 2004 sklenila tožnica in drugi toženec, nična.

Zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 208,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2004. Zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je drugi toženec dolžan plačati 2.503,76 EUR in zakonske zamudne obrestri od glavnice 2.086,46 EUR od 23. 12. 2004, drugi toženec pa 2.503,76 EUR in zakonske zamudne obrestri od glavnice 2.086,46 EUR od 23. 12. 2004. Zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici plačati vsak po 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2004. Tožnici je naložilo, da mora pravemu tožencu vrniti 2.026,61 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa 2.441,66 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta tožnica in drugi toženec.

Tožnica navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne. Pritožnica meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na obtožni predlog okrožnega državnega tožilstva, saj tega samega po sebi ni mogoče šteti kot dokaz o obstoju kakršnegakoli kaznivega dejanja niti kot dokaz o prepovedani organizirani denarni verigi. Pritožnica je prepričana, da izpovedi pravdnih strank ne izkazujejo kakršnekoli prepovedane dejavnosti v smislu določb Zakona o igrah na srečo. Izpovedi strank kažejo, da je bilo delovanje F. povsem skladno s splošno znanim pojmom mrežnega marketinga, ki je po vsem svetu že več kot pol stoletja dovoljen in zakonit način neposrednega trženja izdelkov ali storitev, znani so primeri A., G., J.. Ekonomski strokovnjaki v mrežnem marketingu pripisujejo veliko vrednost skupnim usposabljanjem, v katerih se dosega večjo motivacijo prodajnih predstavnikov ter boljšo koordinacijo dela, zato je marsikomu znano, da je v ljubljanski hali Tivoli ob velikih srečanjih za usposabljanje in izobraževanje prodajnih predstavnikov A. običajno več kričanja in aplavzov kot ob največjih tekmah. Ker sta toženca zelo hitro odstopila, o nadaljnjem izobraževanju nista mogla izpovedati. O tem pa sta izpovedovali tožnica in priča B. L..

Pritožnica torej meni, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, ki bi z zadostno gotovostjo izkazali organizirano denarno verigo, vprašanje o tem pa se bo verjetno adekvatno rešilo šele v kazenskem postopku. Tožnica torej vztraja, da dani posojili nista v nasprotju s predpisi in moralo.

Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje njeno navedbo iz pripravljalne vloge z dne 22. 4. 2009 povzelo napačno in izven konteksta ter pojasnjuje, kako jo je razumela sama.

Pritožnica izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je namen posojilne pogodbe postal kavza le-te. Poudarja, da ni mogla vedeti, da bi nedopusten nagib bistveno vplival na toženca. Pritožnica zato meni, da bi sodišče moralo ugoditi primarnim tožbenim zahtevkom. Glede prvega toženca pa pritožnica tudi ugovarja, da ta sploh ni uveljavljal ničnosti sporne pogodbe.

Pritožnica tudi meni, da sodišče napačno razlaga obogatitveno načelo, iz besedila 87. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ) pa je kvečjemu mogoče sklepati na vrnitveno in ne na obogatitveno načelo.

Drugi toženec se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da le-te pravzaprav ni mogoče preizkusiti, sicer pa se ne strinja s tem, da je sodišče kot osnovno za obračun stroškov štelo 300 in ne 400 odvetniških točk. Toženca sta odgovorila na tožničino pritožbo in predlagala zavrnitev le-te.

Pritožbi nista utemeljeni.

O tožničini pritožbi: Neutemeljeno je najprej pritožničino stališče, da prvi toženec ni uveljavljal ničnosti posojilne pogodbe. To je storil že v odgovoru na tožbo, ki ga je vložil 9. 11. 2005. Sodišče je torej glede na ugovore obeh tožencev utemeljeno ugotavljalo, ali so posojilne pogodbe morda nične.

Pritožbeno stališče, da bo šele kazenski postopek dal odgovor na vprašanje, ali je bil namen, za katerega so bila dana sporna posojila, dopusten ali nedopusten, je napačno. V kazenskem postopku (kazensko) sodišče v primeru verjetnosti (utemeljenega suma), da je bilo storjeno kaznivo dejanje odloča o tem, ali je bilo res storjeno, ali ga je storil obdolženec in ali so po predpisih kazenskega prava podani pogoji, da se storilcu izreče kazenska sankcija.

V tem postopku pa je moralo (pravdno) sodišče ugotoviti, ali je bil nagib pravdnih strank pri sklepanju posojilnih pogodb nedopusten. To s kazenskim postopkom ni povezano in ni od odločitve v njem v ničemer odvisno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri plačilu “pristopnine“ ni šlo za plačilo kakšnega blaga ali storitve, ampak je šlo za včlanitev v nedovoljeno denarno verigo. Deplasirano je pritožbeno primerjanje sporne denarne verige z drugimi – neprimerljivimi oblikami mrežnega marketinga, pri katerih gre za prodajo blaga. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pravilno na podlagi izvedenih dokazov (ne samo na podlagi obtožnega predloga, ampak na podlagi celovite ocene listinskih dokazov in izpovedi pravdnih strank ter prič M. T. in B. L.) ugotovilo, da člani F. oz. denarne verige G. C. niso prodajali nobenega blaga ali storitev. Edino izobraževanje, ki je bilo ponujeno, je bilo izobraževanje, kako pridobiti nove člane. To pa ne predstavlja storitve v smislu mrežnega marketinga (2).

Pritožbeno sodišče zato soglaša s pravilnimi in popolno obrazloženimi zaključki sodišča prve stopnje (3), da so posojilne pogodbe nične, ker je šlo za namenska posojila (dana za nedopusten namen), pri katerih je nagib v skladu z določbo 2. odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (4) (v nadaljevanju OZ) postal del pogodbene podlage (kavze).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile sporne pogodbe nične, je pravilno zaključilo, da so primarni – izpolnitveni tožbeni zahtevki neutemeljeni.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločalo še o posledicah ničnosti in se pravilno naslonilo na obogatitveno načelo, ki je sprejeto tudi v 87. členu OZ. Pravilni in tudi teoretično podprti pravni argumentaciji sodišča prve stopnje v tem delu ni kaj dodati. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca nista pridobila nobene (niti denarne niti kakšne druge) koristi na podlagi ničnih pogodb (ampak da je korist pridobila kvečjemu sama tožnica - denar je izročila tožencema, da sta ga “vložila“ v denarno verigo, da je sama za “pridobitev novih članov“ - tožencev prejela nagrado) (5), je utemeljeno zavrnilo tudi podredna tožbena zahtevka.

O pritožbi drugega toženca: Posplošena pritožbena trditev, da odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je popolnoma jasno obrazložilo, da stroškov nasprotne tožbe ni priznalo, ker niso bili potrebni (155. člen Zakona o pravdnem postopku (6); v nadaljevanju ZPP), saj je v nasprotni tožbi obravnavalo isto vprašanje, ki ga je bilo treba in ga je obravnavalo tudi kot predhodno vprašanje. Sicer pa je sodišče prve stopnje stroške odmerilo glede na pravilno izračunano vrednost spornega predmeta in vrednost storitve 300 odvetniških točk. Vrednost spornega predmeta pač ni presegala 10.000 odvetniških točk. Višje sodišče je zaradi opisanega v skladu z določbo 353. člena ZPP obe neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj v pritožbah uveljavljani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožnika, ki s pritožbama nista uspela, sama krijeta stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožb. (1) Ur. l. RS, št. 83/2001. (2) Več o tem: Miloš Tomc, Merila zakonitosti in razmejitev sistemov mrežnega marketinga in denarnih verig v praksi, Podjetje in delo, št. 4, 2007, str. 616. (3) Na 7. strani izpodbijane sodbe.

(4) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop..

(5) Takšnih ugotovitev pritožnica niti ne izpodbija.

(6) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.