Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev izkazana že s samim obstojem obveznic - zadolžnic in z ugotovitvijo obstoja razlik v plači v spornem obdobju s strani Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Ugotovitve MEOR lahko služijo le dokazovanju, da je delavec prejemal nižje osebne dohodke od izhodiščnih, ne pa tudi, da je bilo znižanje osebnih dohodkov zakonito oz. nezakonito. Le v primeru, če je ugotovljeno, da je bilo znižanje osnovnih plač nezakonito in da tožnik z uveljavljanimi razlikami osebnih dohodkov ni sodeloval pri lastninjenju tožene stranke, bo lahko upravičen do izplačila razlik v osebnih dohodkih v gotovini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku znesek 242.856,00 SIT s 15 % letnimi obrestmi od 19.10.1995 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 69.573,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je dne 8.8.1995 pozvala delavce, da podpišejo lastninske nakaznice zaradi zamenjave obveznic za delnice S. d.d., čemur se tožeča stranka ni odzvala. Ne glede na potek roka pa je tekom sodnega postopka ponudila poravnavo, da tožniku izplača ustrezno število delnic. Tožena stranka je ponudila le znesek, ki ga je določilo Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, z dne 19.10.1995 brez obresti. Sodišče pa je priznalo tožeči stranki še 15 % obresti, kar je po mnenju tožene stranke nezdružljivo, poleg tega pa tožeča stranka tega tudi ni zahtevala. Tožena stranka se posebej pritožuje tudi glede stroškov postopka, za katere meni, da so odmerjeni previsoko. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval razliko prikrajšanja pri plači na podlagi izdanih internih obveznic - zadolžnic, od katerih se je prva glasila na znesek 761,00 DEM, druga na 718,00 DEM in tretja na znesek 908,00 DEM. Iz obveznic - zadolžnic izhaja, da zneski predstavljajo del neizplačanega osebnega dohodka do 100 % po veljavni kolektivni pogodbi oz. panožni pogodbi. V obveznicah je tudi navedeno, da se obrestujejo po 15 % letni obrestni meri in da se izplačajo z obrestmi od 15.6.1994, oz. 15.7.1994, oz. 15.9.1994, če se že prej ne izvede lastninsko preoblikovanje. Ob lastninskem preoblikovanju pa se obveznice, skupaj z obrestmi, konvertirajo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan konvertiranja v navadno delnico oz. delnice najkasneje z začetkom postopka prelastninjenja podjetja. Iz teh listih torej izhaja, da so bile izdane za razliko med premalo izplačanimi plačami oz. v tistem obdobju osebnimi dohodki za namen lastninskega preoblikovanja. Iz navedenih listin ni razvidno, kakšne tolarske osebne dohodke so delavci prejemali mesečno in koliko so bili v posameznem mesecu v spornem obdobju le-ti nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) in Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/91). Pri tem je potrebno še povdariti, da sta obe kolektivni pogodbi določali, da se izhodiščni osebni dohodki lahko v določenih primerih znižajo za 20 %. Tožniki niso niti zatrjevali, da je bilo znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov nezakonito, kajti le v tem primeru bi lahko zahtevali razliko med izplačanimi osebnimi dohodki in osebnimi dohodki, ki bi jih morali prejeti glede na določbe kolektivnih pogodb. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev izkazana že s samim obstojem obveznic - zadolžnic in z ugotovitvijo obstoja razlik v spornem obdobju s strani Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Na podlagi ugotovitev razlike v plačah s strani Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj so delavci namreč lahko z ugotovljenimi razlikami sodelovali v postopku lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 - 31/93). Tako lahko ugotovitve MEOR služijo le dokazovanju, da je delavec prejemal nižje osebne dohodke od izhodiščnih, ne pa tudi, da je bilo znižanje osebnih dohodkov zakonito oz. nezakonito. Pri tem pritožbeno sodišče še povdarja, da je zmotno pravno naziranje tožnika, da sam kot tujec v postopku lastninskega preoblikovanja ni mogel sodelovati in da je zato upravičen do plačila razlike v denarju. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, niti drugi predpisi, namreč ne določajo, da v tem preoblikovanju ne smejo sodelovati delavci, ki so tuji državljani. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati tožnika, da opredeli razlike premalo izplačanih osebnih dohodkov po posameznih mesecih v časovno opredeljenem obdobju. Nato pa bo morala tožena stranka predložiti dokazila o tem, ali je bil postopek znižanja osebnih dohodkov izpeljan v skladu s kolektivnimi pogodbami. Le v primeru, če bo ugotovljeno, da je bilo znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov nezakonito in da tožnik z uveljavljanimi razlikami osebnih dohodkov ni sodeloval v lastninjenju tožene stranke, bo lahko upravičen do izplačila razlik v osebnih dohodkih v denarju. Glede na zgoraj navedeno pravno stališče pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z višino prisojenega zneska in zamudnimi obrestmi. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odmero stroškov postopka, vendar je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo iz razloga, ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, da bo sodišče prve stopnje o stroških postopka lahko odločalo skupaj z glavno stvarjo, kot mu to nalaga določba 3. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP/77 v pritožbenem postopku uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) in smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).