Jedro

1. odst. 21. čl. ZIL je izključeval kršitev blagovne znamke, če je v gospodarskem prometu (med drugim) uporabljena firma drugega. Tega določila ne gre širiti na uporabo npr. le fantazijskega dodatka v firmi. Takšno nastopanje na trgu namreč ni uporaba firme, ki kot ime družbe (1. odst. 12. čl. ZGD) služi ločevanju od ostalih družb, ne pa za ločevanju enakih ali podobnih proizvodov oz. storitev (prim. 1.odst. 21. čl. ZGD in 1. odst. 17. čl. ZIL/93). Za presojo dobrovernosti sporne registracije odgovor na vprašanje, ali je bila znamka tožeče stranke uporabljena na trgu v Sloveniji, ne more biti pravilno izhodišče. Namreč, dobrovernost predpostavlja, da tožena stranka ni poznala sporne znamke tožeče stranke. Zaznavanje pa ni in ne more biti omejeno z državno mejo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v stroškovnem delu in delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja opustitev uporabe firme Unimetro, izbris firme Unimetro iz sodnega registra, plačilo odškodnine in objave sodbe v sredstvih javnega obveščanja na stroške tožene stranke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi. 3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki prepove uporabo znamke tožeče stranke "Metro" in uporabo firme "Unimetro". Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja izbris firme "Unimetro" iz sodnega registra, plačilo odškodnine in objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja na stroške tožene stranke. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je tožena stranka upravičena uporabljati firmo "Unimetro", ker ni dokazano, da je ne bi pridobila v dobri veri. Za presojo o tem vprašanju je štelo za odločilno dejstvo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi v Sloveniji znamko Metro že uporabljala v gospodarskem prometu. In ker po 21. čl. ZIL/93 znamka tožeče stranke ne izključuje toženi stranki pravice do uporabe besede "Unimetro" tako v vlogi firme kot tudi za označevanje storitev, takšna uporaba ne more biti protipravna. S tem pa je izključeno, da bi šlo za dejanje nelojalne konkurence. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, ali pa naj jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uporabljala za označevanje svoje "dejavnosti" (pravilno storitev) znamke tožeče stranke "Metro". Zavrnitev zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja, naj se toženi stranki prepove uporaba znamke "Metro", je zato pravilna. Ta del uveljavljanega prepovednega zahtevka bi namreč lahko bil utemeljen le, če bi tožena stranka kršila znamko tožeče stranke z uporabo znamke tožeče stranke "Metro" (prim. 2. odst. 93. čl. ZIL/93). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v delu, v katerem je zavrnjen prepovedni zahtevek, ki se nanaša na besedo "Metro", potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Preostali del prepovednega in odstranitvenega zahtevka pa ni razumljiv. Tožeča stranka uveljavlja opustitev in prepoved uporabe "firme Unimetro" ter izbris "firme Unimetro". Firma tožene stranke se glasi: Unimetro trgovska družba d.o.o. (priloga B 2). Beseda "Unimetro" je le fantazijski dodatek (13. čl. ZGD), uporaba zgolj te besede pa ni firma tožene stranke (1. odst. 12. čl. in 4. odst. 27. čl. ZGD). Razlikovanje ni nepomembno, ker uporaba zgolj besede "Unimetro" ni uporaba firme tožene stranke, kar je bilo odločilno za presojo po 1. odst. 21. čl. ZIL/93. Ker je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo (zavrnilo) nerazumljivi tožbeni zahtevek, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ne more preizkusiti: ni jasno, ali se zavrnitev nanaša na uveljavljano kršitev zaradi uporabe firme tožene stranke, ali pa zaradi uporabe besede "Unimetro". Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Podlaga odškodninskemu zahtevku in zahtevku za objavo sodbe sta uveljavljani prepovedni in odstranitveni zahtevek. S slednjima sta prva neločljivo povezana. (Delna) razaveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o prepovednem in odstranitvenemu zahtevku je zato narekovala tudi razveljavitev odločitve o odškodninskem zahtevku in zahtevku za objavo sodbe. V nadaljenjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. To bo storilo po postopku, predvidenem v 108. čl. ZPP (v zvezi s 180. čl. ZPP). Če bo opisana pomanjkljivost odpravljena in bo iz trditev in tožbenega predloga jasno razvidno, kaj očita tožeča stranka toženi, naj sodišče prve stopnje, če bo uporabilo 21. čl. ZIL-a/93, upošteva, da je 1. odst. tega določila izključeval kršitev blagovne znamke, če je v gospodarskem prometu (med drugim) uporabljena firma drugega, in da tega določila ne gre širiti na uporabo npr. le fantazijskega dodatka v firmi. Takšno nastopanje na trgu namreč ni uporaba firme, ki kot ime družbe (1. odst. 12. čl. ZGD) služi ločevanju od ostalih družb, ne pa za ločevanju enakih ali podobnih proizvodov oz. storitev (prim. 1.odst. 21. čl. ZGD in 1. odst. 17. čl. ZIL/93). Za presojo dobrovernosti sporne registracije pa po prepričanju pritožbenega sodišča odgovor na vprašanje, ali je bila znamka tožeče stranke uporabljena na trgu v Sloveniji, ne more biti pravilno izhodišče. Namreč, dobrovernost predpostavlja, da tožena stranka ni poznala sporne znamke tožeče stranke. Zaznavanje pa ni in ne more biti omejeno z državno mejo. V konkretnem primeru toliko bolj zato, ker ima tožena stranka sedež v Mariboru, tožeča stranka pa je slabo vero tožene stranke utemeljevala s trdivami, da ima trgovino (očitno označeno tudi z besedo "Metro") v Gradcu v Avstriji, da ta trgovina uspešno posluje že deset let, da so kupci v tej trgovini tudi Slovenci, kar naj bi bilo toženi stranki znano in kar naj bi slednja želela izkoristiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.