Jedro

Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ki ga je vložil oškodovanec kot tožilec. Dodatna pritožbena pojasnila in obrazložitev obtožnega predloga zato očitkov, kot so navedeni v opisu dejanja, ne morejo spremeniti.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da ni krajevno pristojno za sojenje v tej kazenski zadevi in da se bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopila Okrajnemu sodišču v Domžalah kot krajevno pristojnemu sodišču. 2. Pritožbo zoper sklep je vložila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in „izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da je za sojenje v tej kazenski zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani ter da je oškodovanec kot tožilec upravičen do povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka, ki bremenijo proračun Okrajnega sodišča v Ljubljani, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je za krajevno nepristojno izreklo ob ugotovitvi, da iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno dne 27. 6. 2016 ob 10.00 uri v vrtcu v Domžalah.

5. Pritožnica takšni odločitvi nasprotuje z navedbami, da obtožni predlog obdolženki ne očita protipravnosti ravnanja glede odvzema otroka iz vrtca, temveč glede tega, da je obdolženka deklico odpeljala iz Slovenije na Hrvaško. Izpostavlja, da je obdolženka imela pravico, da deklico prevzame v vrtcu, ne pa tudi pravice, da jo brez soglasja oškodovanca kot tožilca odpelje iz Slovenije. Po mnenju pritožnice je obdolženka kaznivo dejanje storila na celotnem območju Slovenije, po katerem je tistega dne deklico odpeljala iz države, zato bi bilo lahko krajevno pristojnih več sodišč, med njimi tudi ljubljansko.

6. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ki ga je vložil oškodovanec kot tožilec. Dodatna pritožbena pojasnila in obrazložitev obtožnega predloga zato očitkov, kot so navedeni v opisu dejanja, ne morejo spremeniti. Iz konkretnega dela opisa dejanja izhaja, da je obdolženka dne 27. 6. 2016 ob 10.00 uri iz vrtca ... na naslovu ..., Domžale, odvzela mladoletno B. B. in jo načrtovano in zvijačno ter brez soglasja in vednosti očeta C. C., ki mu je bila deklica tedaj zaupana, odpeljala v ..., Hrvaška, z namenom, da je ne vrne in kjer jo od tedaj zadržuje. Iz tako podanega opisa izhaja, da je obdolženka delovala že v Domžalah, ko je otroka odvzela v vrtcu, z namenom, da ga odpelje na Hrvaško, na kar nakazujejo tudi uporabljene besede, da je otroka „odvzela“ iz vrtca v Domžalah in ga od tam odpeljala „načrtovano in zvijačno“. Ker je glede na opis dejanja razumeti, da je obdolženka z namenom odvzema mladoletne osebe delovala v Domžalah1, je na podlagi prvega odstavka 19. člena KZ-1 šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Domžalah. Pri tem ni pomembno, po kateri poti je otroka nato odpeljala proti Republiki Hrvaški, to pa v opisu dejanja tudi ni navedeno.

7. Pritožnica krajevne pristojnosti ljubljanskega okrajnega sodišča prav tako ne more utemeljiti z navedbami, da se očitano kaznivo dejanje še vedno izvršuje, saj obdolženka mladoletno deklico zadržuje na Hrvaškem. Najprej je pripomniti, da pritožnica v tem delu zmotno zatrjuje, da je kraj storitve nemogoče natančno določiti, saj je v opisu očitanega dejanja (poleg točnega naslova v Domžalah, kjer je otroka odvzela) naveden točen naslov v Republiki Hrvaški, kjer naj bi obdolženka otroka zadrževala. Sicer pa bi bile obtožbene navedbe, da obdolženka otroka zadržuje na Hrvaškem, torej zunaj ozemlja Slovenije, za ugotovitev krajevne pristojnosti sodišča relevantne le v primeru, če v opisu dejanja ne bi bil podan noben drug podatek o kraju storitve. Ker pa je krajevno pristojnost sodišča mogoče določiti že na podlagi podatka na začetku opisa dejanja, da je obdolženka delovala v Domžalah, pritožbeno navajanje, da otroka sedaj zadržuje na Hrvaškem, tega ne more spremeniti, še manj pa utemeljiti pristojnosti ljubljanskega sodišča, za kar se zavzema pritožba.

8. Iz enakih razlogov pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe o tem, kje so nastale prepovedane posledice. Glede navajanj pooblaščenke, kje imata stalno bivališče prijavljeno mladoletna B. B. in oškodovanec kot tožilec, je pripomniti, da prijavljeno stalno bivališče ne pomeni nujno tudi kraja nastanka prepovedanih posledic, sicer pa pritožbena pojasnila v tej smeri niso bistvena. Krajevna pristojnost sodišča se namreč ugotavlja na podlagi opisa očitanega dejanja, iz katerega pa v obravnavanem primeru ne izhaja nikakršen podatek o tem, kje oškodovanec živi oziroma kje se je nahajal v letu 2016 v času storitve kaznivega dejanja, torej kje naj bi nastale prepovedane posledice očitanega kaznivega dejanja.

9. V pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina, katera policijska postaja je sprejela in obravnavala kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca, za presojo krajevne pristojnosti sodišča ne more biti pomembna. Prav tako na določitev krajevne pristojnosti ne more vplivati s strani državnega tožilstva podan pravni pouk. Drži, da je tožilstvo v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe v pravnem pouku zapisalo, da lahko oškodovanec obtožni predlog vloži pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, kar gre najverjetneje pripisati dejstvu, da je z navedenim sklepom istočasno odločilo o dveh očitanih kaznivih dejanjih, in sicer še o kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ki naj bi bilo storjeno v Ljubljani. Sicer pa morebiten napačen pravni pouk ne more določiti drugačne krajevne pristojnosti sodišča, kot jo določa zakon, lahko pa okoliščino napačno podanega pravnega pouka upošteva sodišče prve stopnje ob presoji pravočasnosti obtožnega predloga.

10. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da je, na podlagi podanih krajevnih okoliščin v opisu očitanega kaznivega dejanja, za sojenje v obravnavani zadevi krajevno pristojno Okrajno sodišče v Domžalah. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti v skladu z določbo petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede pritožbenega predloga, naj se oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so navedbe pritožnice v tem delu povsem neizkazane, tako glede zatrjevanega slabega materialnega položaja oškodovanca kot tožilca kot glede dejanskega plačevanja preživnine za hčerko. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti ne pridobiva podatkov o finančnih zmožnostih oškodovanca kot tožilca, kot to meni pritožnica.

12. Sicer pa pritožbeno sodišče sodne takse v tej fazi postopka ne odmeri, temveč bo v primeru, če bo za oškodovanca kot tožilca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (drugi odstavek 96. člena ZKP), sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), to je 30,00 EUR, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem postopku.

1 Na trenutek odvzema otroka iz vrtca v Domžalah oškodovanec kot tožilec veže tudi čas storitve očitanega kaznivega dejanja.