Jedro

Če sklene upnik pogodbo o ustanovitvi služnosti rabe z določeno osebo (bodočim služnostnim zavezancem), in služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina pa je bila kasneje prodana, ne more zahtevati izdaje zemljiškoknjižnega dovolila od novega lastnika nepremičnine, četudi je ta pri nakupu nepremičnine od služnostnega zavezanca bil nedobroveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja v korist tožeče stranke služnost rabe počitniške hiše. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

2. Prvostopenjsko sodišče je takšno odločitev utemeljilo z naslednjimi razlogi: tožeča stranka in A.L. (ki ni bil stranka postopka) sta 27. 07. 2005 sklenila Pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti in o predkupni pravici (v nadaljevanju: Pogodba). Osebna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Kasneje je bila lastninska pravica na nepremičnini prenesena na toženo stranko. Osebna služnost ni nastala zato, ker ni bila vpisana v zemljiško knjigo (1. odstavek 246. člena in 2. odstavek 234. člena Stvarnopravnega zakonika - Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ). Za nastanek služnosti ni bilo odločilno, ali se je služnost izvrševala in ali je bila Pogodba izvršena, ali ne. Ker tožena stranka (novi lastnik) ni bila pogodbena stranka, tožeča stranka zoper toženo stranko nima zahtevka za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Ker tožeča stranka osebne služnosti rabe ni pridobila, nepremičnina ni bila obremenjena s služnostjo rabe. Zato tožeči stranki tudi ne more pomagati sklicevanje na nedobrovernost tožene stranke.

3. Pritožbo je vložila tožeča stranka. Navaja, da je bila tožena stranka pri sklenitvi prodajne pogodbe dne 25. 11. 2005 slaboverna. Razlog vidi v tem, da je bil A.L. v času sklenitve prodajne pogodbe edini družbenik in poslovodja tožene stranke. V pritožbi predvsem meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Med tem sporom in spori v zvezi z dvojno prodajo vidi podobnost, ki naj bi bila v tem, da lahko upravičenec naravnost od tožene stranke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zmotno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da pravica rabe v konkretni zadevi sploh ni nastala. Mogoče pa je tudi sklepati, da sta A.L. in tožena stranka ravnala nemoralno. Zato bi bilo treba ugoditi vsaj tožbenemu zahtevku v 2. odstavku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka bi imela zoper toženo stranko zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le, če bi predhodno z njo sklenila pogodbo o ustanovitvi služnosti. Za nastanek služnosti rabe je namreč potreben veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti užitek (1. odstavek 234. člena in 1. odstavek 246. člena SPZ). Takšne pogodbe tožeča stranka ni sklenila s toženo stranko, temveč s povsem drugo osebo, A.L. 6. Tudi če drži, da je bila tožena stranka nedobroverna, to še vedno ne utemeljuje tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Dolgo časa je v podobnih primerih dvojne prodaje (in dvojnega darila) sicer v resnici sodna praksa stala na stališču, da je tudi takšen (dajatveni) zahtevek lahko utemeljen. Takšna sodna praksa se je nanašala še na pravna pravila ODZ in ZZK iz leta 1930, in na ZTLR (glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 44/2007). Novejša sodna odločba (opr. št. II Ips 567/2009) pa vprašanje, ali je takšno sodno prakso mogoče še ohraniti, izrecno načenja in izrecno pušča odprto. Pritožbeno sodišče pa meni, da je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti tako, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče: zoper toženo stranko ni mogoče uperiti zahtevka na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila preprosto zato, ker sama ni bila stranka pogodbe, ki bi sicer lahko bila obveznostnopravni temelj za nastanek osebne služnosti. Mišljena je pri tem Pogodba o podelitvi služnostne pravice in o predkupni pravici z dne 27. 07. 2005. Zato tožeča stranka nima zahtevka naravnost zoper toženo stranko. Materialnopravni temelj za takšno odločitev je v 1. odstavku 125. člena OZ.

7. Ker pa s toženo stranko ni bila sklenjena pogodba, iz katere bi izhajala obveznost ustanovitve užitka, je tudi zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti neutemeljen. Teorija realizacije se uporablja le, če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (58. člen OZ). Pogodba o podelitvi služnostne pravice in o predkupni pravici z dne 27. 07. 2005 pa je bila sklenjena v pravi obliki, vendar ne med tožečo in toženo stranko. Tudi če je A.L. res dovoljeval izvrševanje služnosti, kot trdi pritožba, je tudi zahtevek na ugotovitev služnosti neutemeljen. Zgolj dovoljevanje izvrševanja služnosti v razmerju do tožene stranke pač ni pravni temelj za nastanek služnosti (1. odstavek 234. člena in 1. odstavek 246. člena SPZ).

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Na ostale mu ni bilo treba odgovarjati, ker je bil tožbeni zahtevek v vsakem primeru neutemeljen in je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

9. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

10. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.