Jedro

Zaradi neprilagojene hitrosti je toženčevo vozilo zaneslo preko sredine ceste, kjer je čelno trčilo s tožnikovim vozilom. Tožnik pri tem ni reagiral z zaviranjem ali umikom, da bi ublažil nezgodo. V opisanih okoliščinah je pravilna razporeditev odgovornosti na toženca do 90 odstotkov in na tožnika do 10 odstotkov ter ni mogoče slediti tožencu, ki želi neargumentirano pripisati tožniku večji delež krivde.

Izrek

Revizija zoper sodbo glede prvega tožnika se zavrne, v ostalem delu pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 11.2.1995 ugotovilo krivdo drugega toženca do 90 odstotkov in prvega tožnika do 10 odstotkov ter toženima strankama naložilo solidarno plačilo odškodnine tožnikom. Upoštevaje tožnikovo sokrivdo je naložilo toženima strankama plačati prvemu tožniku I. C. 1.125.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 819.623 SIT ter 12.498 SIT za povrnitev premoženjske škode. Toženi stranki morata plačati drugi tožnici B. C. 315.000 SIT, tretji tožnici M. C. pa 225.000 SIT.

Prisojene so nadalje zakonske zamudne obresti in naložena povrnitev pravdnih stroškov tožnikom, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen.

Pritožbama obeh toženih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je s sklepom razveljavilo odločitev o plačilu zneska 819.623 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi prvemu tožniku in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 233.311 SIT prvemu tožniku. V ostalem je pritožbi tožencev zavrnilo kot neutemeljeni.

Druga tožena stranka R. K. z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo glede zneska 1.665.000 SIT in drugostopenjski sklep ter predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Meni, da bi bilo treba ugotoviti vso krivdo prvega tožnika v bistveno večjem obsegu, odškodnino pa ustrezno znižati. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da odločitev o obsegu krivde nima podlage v izvedenih dokazih. Narejena je huda napaka, ker ni pravilno identificiran kraj prometne nezgode, saj do nje ni prišlo v ovinku pač pa na ravnem delu cestišča, ko je prvi tožnik prevozil sredinsko črto. Ni logična trditev sodišča druge stopnje, da je bilo na cestišču zaslediti sledove desnih koles drugotoženčevega vozila, ker to izkustveno ni mogoče. Hitrost vožnje drugega toženca je bila v skladu s predpisi in ni dokazana vzročna zveza z alkoholiziranostjo. Izvedensko mnenje je neprepričljivo in neživljenjsko, drugi toženec pa vztraja pri svojih trditvah iz postopka na prvi in drugi stopnji. Napačno ugotovljene okoliščine in nepravilna ocena dokazov so vplivale na zmotno uporabo materialnega prava. Izvedenec ni dovolj kritično ocenil situacije, v kateri je prvi tožnik opazil drugega toženca na razdalji vsaj 200 m ter ni pojasnil odsotnosti reakcije prvega tožnika, ki ni reagiral na dano situacijo, medtem ko je drugi toženec reagiral z zaviranjem vsaj 33 m od domnevnega mesta trčenja. Reagiral je zato, ker je prvi tožnik vozil preko sredinske črte, zaviral in se umikal v desno. Zaradi opustitve reakcije prvega tožnika je prišlo do prometne nesreče, zato delež prvega tožnika ne more biti 10 odstotni. Na drugi strani je drugi toženec podvzel vse, da bi se nesreči izognil. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sta zato sodišči napačno uporabili materialni predpis o deležu krivde. Ni slediti zaključkom druge stopnje, da je krivda na strani drugega toženca, pri tem pa se opira na izvedensko mnenje, ki naj bi povedalo, da se je prometna nesreča pripetila na delu cestišča, namenjenemu vožnji prvega tožnika. Takšen zaključek sodišča druge stopnje nima podlage v izvedenskem mnenju. Sodišči tudi nista zavzeli stališča do izpovedi drugega toženca, da je prvi tožnik vozil po njegovem cestišču. Zato je delež krivde prvega tožnika bistveno višji od prisojenega.

Druga tožena stranka v reviziji tudi trdi, da je odločitev o višini odškodnine za nematerialno škodo napačna. Prisojena odškodnina presega pravno priznane standarde in odstopa od sodne prakse.

Pravilna uporaba materialnega prava narekuje odmero nižje odškodnine po vseh temeljih pri vseh tožnikih. Prvemu tožniku bi bilo iz naslova telesnih bolečin priznati le 200.000 SIT denarne odškodnine. Enako velja za odškodnino iz naslova duševnih bolečin. Ocenjena invalidnost znaša 5 odstotkov, to je premalo za tako visoko odškodnino. Sicer pa sta pa po mnenju revidenta opis poškodb in ocenjena invalidnost v neskladju, saj bi iz opisa samih poškodb sklepali na višjo stopnjo invalidnosti. Tako se izkaže, da invalidnost ne daje podlage za tako visoko odškodnino. Enake ugotovitve veljajo za sekundarni strah.

Podobne ugotovitve veljajo tudi za drugo in tretjo tožnico, zato se revident v celoti sklicuje na svoja pritožbena razlogovanja. Sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb ter je preprosto vsa pritožbena razlogovanja zavrnilo s pridružitvijo stališču prve stopnje. Revident zato meni, da stališče druge stopnje ni sprejemljivo ter v zadostni meri obrazloženo, samo stališče pa nima opore v izvedenih dokazih. Zato sta odmerjeni odškodnini drugi in tretji tožnici občutno previsoki.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija v delu, ko izpodbija sodbo glede prvega tožnika, ni utemeljena, v delu, ko izpodbija sodbo glede druge in tretje tožnice in ko izpodbija sklep, pa ni dovoljena.

Druga tožena stranka je z revizijo, vloženo po pooblaščencu, opredelila obseg izpodbijanja z navedbo, da izpodbija drugostopenjsko sodbo glede odškodnine za vse tri tožnike v znesku 1.665.000 SIT in da izpodbija drugostopenjski sklep ter predlagala razveljavitev izpodbijanega. V zvezi z dovoljenostjo revizije je potrebno ugotoviti, da predstavlja revizijsko sporni znesek 1.665.000 SIT vsoto odškodnin za nepremoženjsko škodo, prisojeno s sodbama druge in prve stopnje vsem trem tožnikom. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Z izpodbijano sodbo je prvemu tožniku I. C. prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.125.000 SIT, drugi tožnici B. C. odškodnina v znesku 315.000 SIT in tretji tožnici M. C. odškodnina v znesku 225.000 SIT. Tožniki so torej trije, vsak tožnik je v pravdi samostojna stranka, dovoljnost revizije pa se presoja po vrednosti zahtevka oziroma prisojenega zneska vsakega posameznega tožnika. Zmotno je prepričanje revizije, da je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti zahtevkov oziroma seštevek posameznim tožnikom prisojenih zneskov. Izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na drugo tožnico B. C., znaša 315.000 SIT, izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na tretjo tožnico M. C., pa znaša 225.000 SIT, iz česar sledi, da izpodbijana dela sodbe, ki se nanašata na drugo in tretjo tožnico, ne presegata 1.000.000 SIT. To pa pomeni, da revizija drugega toženca v delu, ko izpodbija sodbo glede druge in tretje tožnice ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP). Revizija tudi ni dovoljena v tistem delu, ko izpodbija sklep sodišča druge stopnje. To sodišče je s sklepom razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede zneska 819.623 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravdnih stroškov, ki se nanašajo na prvega tožnika. V navedenem obsegu je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar pomeni, da s tem sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, zoper tak sklep pa revizija ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Glede na to je bilo treba zavreči revizijo tudi v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča druge stopnje (377. člen ZPP).

Revizija drugega toženca je dovoljena v delu, ko izpodbija prvemu tožniku I. C. prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo 1.125.000 SIT. Sporna sta temelj in višina odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revizijske trditve, ki izpodbijajo materialnopravno presojo o deležu krivde prvega tožnika (10 odstotkov) in drugega toženca (90 odstotkov) neutemeljene. Revizija namreč ne navaja trditev, ki bi bile lahko pravno odločilne za drugačno presojo deležev krivde voznikov obeh motornih vozil po 178. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78-57/89), kakor sta presodili nižji sodišči. Revizija v delu, ko napada temelj, vsebuje samo in izključno trditve, s katerimi zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je razvidno iz zgoraj navedenega povzetka revizije, gre v njej za trditve, ki se tičejo dejanskega stanja, kar druga tožena stranka v tej reviziji tudi priznava, meni pa, da so dovoljene, če so okoliščine dejanske narave vplivale na zmotno uporabo materialnega prava. To stališče je napačno, saj je revizijsko sodišče na dejanske ugotovitve nižjih sodišč vezano. Možno bi bilo obratno, da revizijsko sodišče ugotovi, da je bilo zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), kar bi narekovalo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, vendar v obravnavanem primeru tožena stranka tega niti ne zatrjuje. V reviziji trdi, da do prometne nezgode ni prišlo v ovinku, pač pa na ravnem delu cestišča, da sledovi na cestišču niso bili sledovi desnih koles drugotoženčevega vozila, da je hitrost vožnje tožnika znašala več kot 80 km/h, da je bilo trčenje na drugotoženčevem delu cestišča in podobno. Vse te trditve pomenijo nedovoljeno izpodbijanje drugačnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč, ki so v obeh sodbah natančno in podrobno pojasnjene in obrazložene v skladu z izvedenimi dokazi ter s skrbno in logično presojo teh dokazov. Izpodbijanje dokazne ocene na revizijski stopnji ni dovoljeno, zato so neupoštevne vse revizijske trditve, da vsi dokazi niso pravilno ocenjeni in da posamezne ugotovitve niso pravilne. V nasprotju z revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje prometnega izvedenca ustrezno in vsebuje ugotovitve strokovne narave, ki sta jih sodišči uporabili skupaj z ostalimi dokazi, da sta lahko zanesljivo prišli do zaključka, da je prišlo do trčenja na tožnikovi polovici cestišča, ko je bil tožnik z levo bočno stranjo oddaljen 0,25 metra od sredinske črte na tistem delu 6 metrov široke ceste. Vzrok za nesrečo je bila prehitra toženčeva vožnja, ocenjena na 105 km/h, zaradi katere ga je v njegovem desnem ovinku zaneslo na levo. Tožnik je nato zaviral, da so ostali 33 m dolgi sledovi zaviranja desnega prednjega kolesa od sredine ceste proti desni do bankine, kot je ugotovljeno iz fotografij (predvsem številka 1), skice in izvedenskega mnenja. Drugotoženčevo vozilo je nato ponovno zaneslo na levo, da je prešlo sredino ceste in pri tem čelno trčilo s prvim tožnikom. Ugotovljena je neprilagojena hitrost vožnje drugega toženca (kršitev 45. člena ZTVCP), zaradi katere ga je zaneslo preko sredine ceste. Po drugi strani je za prvega tožnika ugotovljeno, da je vozil pravilno in s primerno hitrostjo (70 km/h), ni pa reagiral, da bi ublažil ali preprečil nesrečo, ker ni zaviral ali se umaknil v desno. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji nižjih sodišč, da je v opisanih okoliščinah glede na težo kršitev oziroma stopnjo krivde pravilna razporeditev odgovornosti na toženca do 90 odstotkov in na tožnika do 10 odstotkov ter drugačnemu stališču druge tožene stranke, ki želi neargumentirano pripisati prvemu tožniku večji delež krivde, ni mogoče slediti. Odločitev o temelju odgovornosti je torej materialnopravno pravilna.

Tožnik je uveljavljal odškodnino za telesne bolečine v znesku 600.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 750.000 SIT, sodišči prve in druge stopnje pa sta mu prisodili 500.000 SIT oziroma 750.000 SIT, torej skupno 1.250.000 SIT. Zaradi 10 odstotne sokrivde je torej tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.125.000 SIT. Druga tožena stranka trdi, da sta obe odškodnini previsoki in da odstopata od sodne prakse. Isto trdi tudi glede odškodnine za sekundarni strah, pri čemer prezre, da je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah pravnomočno zavrnjen. Revizijsko sodišče je ob preizkusu revizijskih trditev o višini odškodnine vzelo za izhodišče dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožnikovih poškodbah, o trajanju in intenzivnosti bolečin, vrsti in trajanju neugodnosti, o posledicah poškodb ter o drugih okoliščinah primera. Prvi tožnik I. C. je v prometni nezgodi dobil udarnino glave, lažjo obliko možganskega pretresa, rahli zvin vratne hrbtenice, udarnino hrbta, udarnino in zvin levega gležnja in udarnino levega kolena ter goleni. Ugotovljeno je, da je imel sedem dni srednje hude telesne bolečine, deset dni občasne srednje hude telesne bolečine in trajne zmerne telesne bolečine dva to tri tedne. Ugotovljena je bodoča škoda, to so občasni glavoboli. Za tožnika so bili neugodni pregledi v kirurški, nevrološki in internistični ambulanti, nošnja mavčne longete na levem stopalu (10 dni), fizioterapija (30 krat), razgibavanje poškodovanih delov na domu in občasna Schantzova ovratnica. Glede na merila iz 200. člena ZOR in ob upoštevanju 203. člena ZOR revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 500.000 SIT primerna, saj so bile v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa je bila primerno upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Podobno meni revizijsko sodišče tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 750.000 SIT, saj je primerna glede na trajanje in posledice poškodbe levega gležnja (oteklina in povečan obseg z občutkom rahle nestabilnosti ter bolečin pri večjem obremenjevanju), glede na redukcijo plantarne fleksije in posledice blage oblike možganskega pretresa (občasni glavoboli, občasno zmanjšanje koncentracije, občasna zmedenost ali psihična utrujenost, izogibanje sončni ali drugi močni svetlobi in močnejšemu hrupu). Tako navedene posledice kot tudi ocena o 5-odstotni invalidnosti opravičujejo prisojeno odškodnino, ki ni v nesorazmerju z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je odškodnina za prvega tožnika za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.250.000 SIT oziroma upoštevaje njegovo sokrivdo, v višini 1.125.000 SIT pravična denarna odškodnina po 200. členu ZOR in zato ni utemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo.

Vrhovno sodišče torej zaključuje, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zaradi česar je bilo treba revizijo proti sodbi glede prvega tožnika kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).