Jedro

V postopku o prekršku obramba ni obvezna in zato navzočnost zagovornika pri zaslišanju obdolženca ni pogoj za opravo tega dejanja. Prav tako zadržanost zagovornika zaradi drugih obravnav (sama po sebi) ni opravičljiv razlog za preložitev zaslišanja, nikakor pa to ni opravičilo za obdolženca, da ne pride na zaslišanje.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče s posebnim plačilnim nalogom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega uvodoma navedenega prekrška in mu izreklo globo v višini 500,75 EUR ter stransko sankcijo 10 kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom B kategorije, medtem ko mu je prepoved vožnje motornega vozila odpustilo, v plačilo pa mu je tudi naložilo stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe o prekršku.

Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da zagovornikova zadržanost ni opravičljiv razlog za izostanek z zaslišanja, saj je zagovornik v prošnjah za preložitev zaslišanj posebej zapisal, da obdolženec vztraja pri tem, da je prav izbrani odvetnik prisoten na naroku, saj je to njegova pravica iz 16. čl. Zakona o odvetništvu. Sodišče namreč ni ugodilo zagovornikovi prošnji za preložitev zaslišanja, ki je na sodišče prispela 28. 8. 2009, ker je obdolženec bil pred tem že štirikrat pravilno vabljen in ker obramba po zagovorniku, ki ima možnost določiti substituta, ni obvezna. O neugoditvi prošnji za preložitev je sodišče obvestilo le zagovornika po telefaksu, ki ga je poslalo po 14. uri, ko zagovornika več ni bilo v pisarni in ga je zagovornik videl šele na dan zaslišanja, zaradi česar ni uspel pravočasno obvestiti obdolženca. Obdolžencu je bila s tem, ko sodišče ni ugodilo pravočasni zagovornikovi prošnji za preložitev zaslišanja za dne 31. 8. 2009, kršena pravica do obrambe, saj obdolženca ni zaslišalo pred izdajo sodbe o prekršku, kot mu to nalaga 69. čl. Zakona o prekrških. Poleg tega sodišče obdolžencu ne bi smelo izreči stranske sankcije 10 kazenskih točk, saj je bilo pred tem v postopku pod opr. št. PR 1010/2005 pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, obdolžencu izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ta sodba o prekršku pa je postala pravnomočna 21. 8. 2009, torej pred izdajo izpodbijane sodbe o prekršku, osebi brez veljavnega vozniškega dovoljenja pa ni mogoče izreči kazenskih točk. Podredno pa obdolženec prosi, da mu pritožbeno sodišče odobri obročno odplačilo globe ter ga oprosti plačila stroškov postopka oz. sodne takse za sodbo in pritožbo iz razlogov navedenih v napovedi pritožbe in prošnji z dne 29. 9. 2009, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba o prekršku je bila izdana brez zaslišanja obdolženca, saj je v skladu s II. odst. 69. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) prvostopenjsko sodišče ocenilo, da zaslišanje pravilno povabljenega obdolženca, ki ni prišel k zaslišanju in izostanka ni opravičil, ni potrebno za pravilno odločitev. O tej možnosti je obdolženca tudi izrecno opozorilo v vsakem izmed štirih vabil na zaslišanje. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je vabilo na zaslišanje za dne 31. 8. 2009 ob 9.30 uri obdolžencu bilo vročeno 4. 7. 2009, njegovemu zagovorniku pa 6. 7. 2009, da je zagovornik je 27. 8. 2009 vložil prošnjo za preložitev zaslišanja (ki je na sodišče prispela 28. 8. 2009), ki jo je utemeljeval z navedbami, da ima istega dne obravnavi pri Okrajnem sodišču v Žalcu in pri Okrajnem sodišču v Celju, ob 8.30 uri in se zato razpisanega zaslišanja obdolženca ne more udeležiti, obdolženec pa želi, da je na zaslišanju prisoten prav ta zagovornik in zato prosi za preložitev zaslišanja. Sodišče prve stopnje takšni prošnji ni ugodilo, ker je v tej zadevi obdolženec bil že štirikrat vabljen na zaslišanje, obramba po zagovorniku pa ni obvezna, poleg tega pa ima zagovornik možnost obdolžencu določiti substituta. O tem je obvestilo zagovornika z dopisom z dne 28. 8. 2009, ki je bil zagovorniku poslan po telefaksu ob 14.40 uri. Iz spisovnega gradiva prav tako izhaja, da je sodišče prve stopnje na prošnjo zagovornika že dvakrat preložilo zaslišanje in sicer za dne 14. 1. 2009 in za 17. 6. 2009, medtem ko obdolženec nikoli ni poslal opravičila za svoj izostanek. Glede na opisan potek postopka do kršitve pravice do obrambe ni prišlo, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku o prekršku obramba ni obvezna in da zato navzočnost zagovornika pri zaslišanju obdolženca ni pogoj za opravo tega dejanja. Prav tako zadržanost zagovornika zaradi drugih obravnav (sama po sebi) ni opravičljiv razlog za preložitev zaslišanja obdolženca, nikakor pa to tudi ni opravičilo za izostanek obdolženca, da ne pride na zaslišanje. Obdolženec si ima pravico prosto izbrati zagovornika, vendar to ne pomeni, da je zadržanost zagovornika zaradi drugih obveznosti razlog za izostanek obdolženca z zaslišanja. Nadalje tudi ni pomembno, da je sodišče zagovornika o tem, da zaslišanja ne bo preložilo, obvestilo s sporočilom, ki ga je poslalo po telefaksu ob 14.40 uri, ko zagovornika ni bilo več v pisarni. Obdolženec je namreč dobil svoje vabilo in v kolikor ni dobil obvestila o preložitvi zaslišanja, bi se na vabilo v tem primeru moral odzvati. Poudariti pa je potrebno tudi to, da iz priloge B3 izhaja, da je vabilo za narok pri Okrajnem sodišču v Žalcu za 31. 8. 2009 zagovornikova stranka prejela že 1. 7. 09, vabilo za narok pri Okrajnem sodišču v Celju za 31. 8. 2009 pa je prejel zagovornik že 8. 7. 09 (priloga ...), kar pomeni, da je imel zagovornik na voljo dovolj časa, da bi prej prosil za preložitev in tudi dovolj časa za zagotovitev substituta obdolžencu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno v skladu s 72. čl. ZP-1, ko zagovornikovega in obdolženčevega izostanka z zaslišanja ni opravičilo in ko je izdalo sodbo o prekršku brez zaslišanja obdolženca, saj so za to bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v II. odst. 69. čl. ZP-1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče obdolžencu ne bi smelo izreči stranske sankcije 10 kazenskih točk. Sicer drži, da je obdolžencu s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. PR 1010/2005, ki je postala pravnomočna 21. 8. 2009, izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar iz priloge B10 izhaja, da je bilo v evidenco vozniških dovoljenj pri Upravni enoti Šmarje pri Jelšah prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja vpisano šele 27. 9. 2009, izpodbijana sodba pa je bila izdana 15. 9. 2009. Tako prvostopenjsko sodišče ni moglo vedeti, da je storilcu bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in je glede na podatke, s katerimi je razpolagalo v času izdaje izpodbijane sodbe (dopis Upravne enotes Šmarje pri Jelšah na list. št. ...), storilcu utemeljeno izreklo tudi stransko sankcijo 10 kazenskih točk. Dejstvo, da je storilčevo vozniško dovoljenje prenehalo veljati pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe o prekršku pa bo ustrezno upoštevano pri izvršitvi te stranske sankcije.

Odločanje o obročnem plačilu globe ni stvar presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe o prekršku in je ta del pritožbe neupošteven, bo pa lahko obdolženec najkasneje do izteka roka za prostovoljno plačilo globe takšno prošnjo naslovil na prvostopenjsko sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov postopka oz. sodne takse za sodbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka tj. sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijana sodbe o prekršku, utemeljena in zakonita. V skladu s I. odst. 144. čl. ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, iz spisovnega gradiva, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje pri odločanju pa ne izhajajo nobene okoliščine, na podlagi katerih bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo, da bi lahko bilo zaradi plačila stroškov ogroženo obdolženčevo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da v napovedi pritožbe in prošnji z dne 29. 9. 2009 navedene razloge za oprostitev stroškov postopka sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj je bila sodba o prekršku, ki je sodišče prve stopnje ne more samo spreminjati po izdaji, že odločeno, da je obdolženec dolžan plačati tudi stroške postopka.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje v celoti potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi čl. 147 ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je namreč kljub pritožbi priloženim izjavam o premoženjskem stanju obdolženca in članov gospodinjstva, s katerimi skupaj biva ter dokazilom o obročnem plačevanju glob po sodbi o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah in plačilnem nalogu PPP C. zaključilo, da s plačilom sodne takse kot edinega stroška pritožbenega postopka storilčevo preživljanje ne bo ogroženo. Iz priloženih dokazil namreč izhaja, da ima sicer obdolženec zelo nizek osebni dohodek, vendar se z njim preživlja sam in nima nobenih obveznosti preživljanja drugih, plačevanje globe pa pri odločanju o upravičenosti do oprostitve plačila stroškov postopka ni mogoče upoštevati.