Jedro

Utemeljen je tožbeni očitek, da je toženka kršila pravila postopka, ker se je oprla na koncept varne izvorne države, ne da bi dala tožniku možnost izjave. Sodišče opozarja, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

Utemeljen je (tudi) ugovor procesne kršitve, da se toženka ni izjavila o tožnikovih dokaznih predlogih (članki in film), ki jih je predložil v upravnem postopku.

Sodišče še pojasnjuje, da toženka ne more odpraviti navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu (z navedbo, da se članki, ki jih ni dobro razumela, ker so v tujem jeziku, ne nanašajo na tožnika, ker v njih tožnik ni omenjen in da gre za novejše članke, kot trdi v tem upravnem sporu), ker obrazložitev toženke v odločbi in njene navedbe v upravnem sporu ne morejo nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa.

Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da je utemeljena tudi tožbena navedba, da je bistveno za odločanje o Zahtevku ugotovitev, ali bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Črni gori, ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, Policijska uprava Ljubljana številka 021-8/2020/31 (3E23-05) z dne 16. 4. 2021 odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, Policijska uprava Ljubljana v ponoven postopek.

Obrazložitev

O odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, Policijska uprava Ljubljana št. 021-8/2020/31 (3E23-05) z dne 16. 4. 2021 (v nadaljevanju Odločba PULJ 16-4-21)

1.Policijska uprava Ljubljana (v nadaljevanje PU LJ) je na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 73. in 86. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), 10. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) z Odločbo PULJ 16-4-21 zavrnila tožnikovo prošnjo, vloženo iz razloga po 1. alineji, 2. odstavka, 73. člena ZTuj-2 v zvezi z 72. členom ZTuj-2 (načelo nevračanja), ki pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (1. točka izreka). Odločila je še, da niso nastali posebni stroški in tožnika oprostila plačila upravne takse (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve Odločbe PULJ 16-4-21 izhaja, da je tožnik zahteval

da se mu dovoli zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije. V Zahtevi je s sklicevanjem in povzemanjem sodbe Upravnega sodišča RS I U 60/2020-11 z dne 13. 5. 2020 navedel, da se ga ne sme vrniti v matično državo, ker bi bil ogrožen s strani kriminalne združbe, ki je (tudi) po mnenju sodišča razlog za krvno maščevanje.

Povzel je sodbo

in navedel da so slovenska sodišča ugotovila, da pogoji za izročitev tožnika Črni gori, zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, niso več izpolnjeni, ker je po pravu Republike Slovenije nastopilo zastaranje izvršitve kazni, torej mu več ne grozi izročitev izvorni državi, saj ni več akta, ki bi nalagal njegovo izročitev Črni gori. Tožnik je izpostavil, da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 60/2020 z dne 13. 5. 2020 izhaja, da je sodišče v 14. odstavku obrazložitve navedlo, da je, v postopku vračanja tožnika v izvorno državo, treba upoštevati načelo nevračanja. Meni, da je iz te sodbe razvidno, da so podani pogoji, da bi se predlagatelju dodelil status begunca, vendar zaradi formalnosti sodišče o tem ni odločilo. Sodišče je odločilo, da je treba preganjanje, ki ga je predlagatelj v matični državi deležen s strani mafijske združbe, ki predstavlja krvno maščevanje, upoštevati v postopku odstranitve oziroma v postopku zadrževanja. Tožnik je navedel, da je dokaz, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo, že obrazložitev odločbe, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (odločba št. 2142 2301/2018/34 z dne 20. 12. 2019, v nadaljevanju Odločba MNZ 20-12-19). Povzel je Odločbo MNZ 20-12-19: da je v Črni gori izbrisana meja med oblastjo in organiziranim kriminalom; da je po osamosvojitvi leta 2006 črnogorska oblast vzpostavila sodelovanje s transnacionalnimi narko karteli; da so država Črna gora ter njene institucije postale platforma za izvajanje najobčutljivejših delov operacij teh kartelov; da je črnogorska oblast postala ključni člen za delovanje latinskoameriških in turških narkokartelov; da sta razpad sistema tradicionalnih vrednot in nekaznovanost članov vladajoče mafije pripeljala do uničenja morale naroda in do novega vrednostnega sistema; da so tajkuni, kriminalci, skorumpirani agenti udbe, skorumpirani sodniki in tožilci, postali simbol moči in uspeha v Črni gori; da je tradicionalni srednji razred doživel moralni zlom; da so posledice globoke, strukturne in težke; da je industrija uničena, izvoz ne obstaja, kmetijstvo je uničeno; da Črna gora živi od pranja denarja, ki se steka s tihotapljenjem cigaret, od leta 2001 pa tudi z orožjem in prepovedano drogo; da se plače in pokojnine financirajo iz tihotapljenja in pranja denarja; da je politična kriza globoka in sistemska; da oblast ohranjajo z ukradenimi volitvami, s pomočjo mafije; da je v Črni gori očitna povezanost posameznikov in tožilstva, sodstva in policije z mafijskimi klani. Meni, da je iz Odločbe MNZ 20-12-19 razvidno, da je Črna gora mafijska država, tožnik pa preganjan s strani črnogorske mafije. Meni, da iz Odločbe MNZ 20-12-19 izhaja, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Poudarja, da Odločba MNZ 20-12-19 predstavlja javno listino, na katero je naslovni organ vezan. Navaja, da mu MNZ ni podelil status subsidiarne zaščite, ker obstaja izključitveni razlog. Tožnik je še navedel, da ga ogroža tudi A. A., ki je kriminalec, izrazito konflikten in nagnjen k nasilju, ki upravlja z vsemi nelegalnimi posli na Balkanu. Tožnik meni, da je A. A. dejansko šef mafije oz. gospodar Črne gore, ki ima svojo "vojsko".

3.Toženka je v ugotovitvenem postopku ugotovila:

(i)da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2302/2018/34 (1312-09) z dne 20. 12. 2019 (pravnomočna s sodbo naslovnega sodišča I U 60/2020 z dne 13. 5. 2020).

(ii)Da je bil tožniku določen 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev

ki je bil podaljšan, ker tožnik ni imel in si ni mogel pravočasno priskrbeti veljavne potne listine

da tožnik roka za prostovoljno vrnitev ni spoštoval in mu je MNZ izdal odločbo o vrnitvi s prepovedjo vstopa za čas šestih mesecev in odrejeno, da se od 15. 9. 2020

in nato od 19. 3. 2021

, a ne dlje ko za 6 mesecev, nastani izven Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna in sicer na naslovu Karlovška cesta 15 v Ljubljani in obveznim enkrat tedenskim javljanjem na PP Ljubljana.

(iii)Da je tožnik izjavil, da nima potnega lista, da bi se lahko vrnil, ker oblasti v Črni gori ne smejo izvedeti, da se nahaja v Sloveniji.

(iv)Na podlagi sodbe naslovnega sodišča IU 60/2020 je ugotovila, da pogoji za izročitev tožnika Črni gori, zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, niso več izpolnjeni, ker je po pravu Republike Slovenije nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Tožniku torej ne grozi več izročitev izvorni državi, saj ni več akta, ki bi nalagal njegovo izročitev Črni gori.

(iv)Da so črnogorski varnostni organi, po poizvedbah PU LJ v zvezi z navedbami v Zahtevi, sporočili, povzeto:

-Da je kriminalna skupina "B.", ki je delovala v C. in katere člana sta bila D. D., ki je bil ubit ob storitvi kaznivega dejanja tožnika in E. E. (ob poznejših spopadih umrl v F. leta 2000), razbita z delovanjem pristojnih državnih organov Črne gore.

-Da je večina članov kriminalne skupine "B.", predhodno procesirana in obsojena na zaporne kazni zaradi storitve različnih kaznivih dejanj.

-Da so v medsebojnih sporih in spopadih znotraj skupine "B.", posamezni člani umrli, preostali člani pa so se reorganizirali in tako sedaj ni registrirano, da se posamezni člani še ukvarjajo z izvrševanjem kaznivih dejanj. Posamezniki, ki so bili člani omenjene kriminalne skupine, so še naprej povezani z različnimi kriminalnimi dejanji in kriminalnimi osebami. Brat ubitega D. D., G. G., se je po umoru brata, preselil v H. in ima v posesti znatna finančna sredstva.

-Da del bivših članov kriminalne skupine "B." nadaljuje z nelegalnimi posli in varnostni organi Črne gore ne morejo izključiti možnost negativnih ravnanj in maščevanja tožniku.

-Da uslužbenci policije v Črni gori skladno s svojimi zakonskimi pooblastili ukrepajo in izvajajo aktivnosti iz svoje pristojnosti s ciljem zaščite osebne in premoženjske varnosti vseh državljanov Črne gore. Da bodo v primeru konkretnih ugotovitev o možni ogroženosti tožnika, policijski uslužbenci ravnali in ukrepali z vsemi ukrepi, skladno z zakonskimi določbami.

(v)Da so črnogorski varnostni organi v zvezi s poizvedbami PU LJ glede navedb tožnika v Zahtevi, da bi ga lahko v Črni gori ogrožal A. A., sporočili, povzeto:

-da ne razpolagajo z ugotovitvami o eventualni tožnikovi ogroženosti s strani A. A.

-Da niso ugotovili, da bi tožnik in A. A. imela kakršnokoli poslovno razmerje, s tem pa tudi ni motiva za medsebojne spore.

-Da bodo v primeru konkretnih ugotovitev o možni ogroženosti tožnika ukrepali v skladu z zakonom.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v upravnem postopku v bistvenem izjavil: (i) da je sestri poslal pooblastilo, da sproži postopek pri črnogorskih organih, da zanj pridobi kakršenkoli osebni dokumenti, ki do sedaj ni bil uspešen; (ii) da ni bil na ambasadi Črne gore, ker ne sme stopiti na njihovo ozemlje zaradi pravnomočna obsodbe, kar je tudi razlog, da ne more osebno prevzeti potovalnega dokumenta na črnogorski ambasadi; (iii) da je Slovenija tožnikovo predajo črnogorskim varnostnim organom zavrnila, zato je varen le v Sloveniji; (iv) da A. A. podpira in ščiti "B.", kriminalno združbo, ki dela v Črni gori kriminal in dejansko vodi državo; (vi) da je A. A. vodja te kriminalne združbe, ki mu je podtaknila sum za umor, ki ga dejansko ni storil; (vii) da se je zato s tem, ko se je zameril "B.", dejansko zameril A. A.; (viii) da se z odgovorom z dne 16. 11. 2020 delno strinja, dodaja pa, da so se "B." razdelili, ko je A. A. po določenem dogodku ubil E. E.; (ix) da je pred dnevi policija pridržala A. A., ki je sedaj na prostosti, da pa so izginili ali pa so pridržani policisti, ki so A. A. pridržali. Tožnik je še izjavil, da so "B."napadli njegovo mamo in sestro. Takoj po dogodku, v katerem je bil ubit D. D. in ranjen E. E. (ki ga je A. A. ubil čez eno leto po dogodku, o katerem je tekel kazenski postopek), so štirje "B." nasilno vstopili v tožnikovo stanovanje, kjer so ga iskali. Po stanovanju so brez razloga streljali. Pretepli so mamo in sestro, da bi povedali, kje se nahaja. Povedal je tudi, da so tožnika tri dni pred dogodkom, v zvezi s katerim je bil tožnik obsojen, s pištolami pretepli člani "B." skupine, ker naj bi slišali, da naj bi tožnik na njih streljal, kar pa ni res. Dogodek je tožnik prijavil policiji, ki pa ni reagirala. Tožnik je povedal, da so ga namesto tega osumili kaznivega dejanja, ki ga ni storil. Tožnikovo življenje bi bilo v primeru vrnitve v Črno goro ogroženo, ker je skupina "B." oz. so skupine pod vodstvom A. A. zelo maščevalna.

5.Toženka je na podlagi poizvedb in odgovora črnogorskih varnostnih organov ugotovila: (i) da je bil tožnik, zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, obsojen na 20 let kazni zapora s strani Višjega sodišča v Podgorici K br. 136/99 z dne 22. 10. 2002; (ii) da kaznivo dejanje zastara 22. 10. 2028; (iii) da je mednarodna tiralica še vedno veljavna; (iv) da drži tožnikova izjava, da so takoj po dogodku, ko je bil ubit B. B., ranjen pa E. E., v tožnikovo stanovanje vstopile osebe, člani skupne "B.", ki so streljali in fizično napadli člane njegove družine z namenom pridobitve informacij, kje se tožnik nahaja; (v) da so 15. 2. 1999 policijski uslužbenci varnostnega centra C. proti omenjenim osebam podali kazensko ovadbo (Ku.br. 105); (vi) da je resnična tožnikova izjava, da je 7. 2. 1999 podal prijavo varnostnemu centru C., da so ga napadli pripadniki skupine "B.", pri čemer je prejel udarce s pištolo, opisani dogodek umora pa se je zgodil 12. 2. 1999. Uporabljeno orožje ni najdeno, v zvezi navedenega dogodka ni podana kazenska ovadba, v kateri je bil udeleženec dogodka D. D., ki je bil nato nekaj dni kasneje ubit.

6.Tožnik je navedel, da dopis črnogorskih varnostnih organov potrjuje vse njegove izjave. Dodatno je navedel: da v kriminalni skupini "B." pod zaščito A. A., prihaja do delitve organizacije in sicer v dve skupini; da so "B." nadaljevali s kriminalnim delom in si s tem zagotovili nujna znatna finančna sredstva; da so ga že poskušali ubiti, ko so vdrli v stanovanje njegove mame in sestre ter s streljanjem po stanovanju in nasilnim nadlegovanjem hoteli izvedeti kje se tožnik nahaja; da tožnik ne more izločiti možnost negativnih namenov po maščevanju; da zaradi še vedno veljavnega naloga, tožnik ne more dobiti nobenega osebnega dokumenta iz matične države.