Jedro

Kadar se tožbeni zahtevek glasi na skupen znesek in gre za deljivo obveznost, se ta deli na enake dele med toženci.

Trditveno in dokazno breme, da so vtoževane terjatve ali del njih zastaral, je na strani tožene stranke, ki pa je temu bremenu v celoti zadostila, saj je natančno navedla, kateri del tožbenega zahtevka je zastaran. Če bi želela tožeča stranka uspeti z nadaljnjim ugovorom pretrganja zastaranja z delnim plačilom, bi morala na ugovor zastaranja tožene stranke reagirati in navesti, koliko, kdaj in kateri od dolžnikov je dolg deloma plačal.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/05549 z dne 23.4.2002 razveljavi še glede 647,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2002 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tako je vsak od tožencev 1. J. C., 2. H.P. 3. H. Š., 4. D. Ž., 5. J. L., 6. M. L., 7. M. M., 9. K. J., 10. G. R., 11. M. V., 12. R. J., 13. A.T., 14. M. Š., 15. M. A., vsi stanujoči V. 45, L., 16. F. B., 17. P.T., 18. D. Š., 19. Š. Š., 20. D. G., 21. R. P., 22. M. K.č, 23. J. G., 25. P. B., 26. N. Š. 27. V. P. 28. J. Č., 29. P. T., 30. B. Š. - M. in 31. J. S. dolžan plačati: - glavnico v višini 118,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2002 dalje in - izvršilne stroške v višini 4,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.04.2002 dalje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/05549 z dne 23.4.2002 obdržalo v veljavi za 1. do 7. toženca in za 9. do 31. toženca tako, da je vsak izmed njih dolžan plačati glavnico v višini 152,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2002 do plačila in izvršilne stroške v višini 4,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2002 do plačila. V preostalem je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje pretrgano z delnim plačilom z dne 6.11.2001, saj iz saldakonta z dne 8.3.2002 ni razvidno, iz katerega naslova oziroma katera od toženih strank je izvedla delno plačilo in s tem pripoznala svoj dolg. Nobena od toženih strank tega plačila ni priznala, zato pripoznanje dolga ni izkazano, ugovor zastaranja terjatev pa utemeljen. Sodišču očita tudi, da je razsodilo izven postavljenega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na solidarno obveznost vseh toženih strank, tožeča stranka pa ni nikoli postavila ustreznega tožbenega zahtevka, da vsak izmed tožencev plača 1/33 vtoževanega zneska. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno je sicer pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je lahko solidarna odgovornost toženih strank podana le v primeru, če bi bila takšna odgovornost s pogodbo izrecno dogovorjena (česar tožeča stranka ni niti zatrjevala), saj ta zakonsko ni določena, niti ne gre za terjatev iz gospodarskih pogodb, kar pa glede na to, da se tožbeni predlog oziroma predlog za izvršbo ne glasi na solidarno plačilo vtoževane terjatve, za konkretni primer ne more biti relevantno. Ker tožeča stranka zahteva plačilo od vseh dolžnikov po enakih delih (1), kakor je bilo z izpodbijano sodbo tudi naloženo, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prekoračitev tožbenega zahtevka.

Utemeljeno pa pritožba ugovarja ugotovljenemu delnemu plačilu s strani toženih strank in s tem njihovemu pripoznanju dolga. Res je trditveno in dokazno breme, da so vtoževane terjatve ali del njih zastaral, na strani tožene stranke, ki pa je temu bremenu v celoti zadostila (ugovor dolžnika, listovna številka 5), saj je natančno navedla, kateri del tožbenega zahtevka je zastaran. Če bi želela tožeča stranka uspeti z nadaljnjim ugovorom pretrganja zastaranja z delnim plačilom, bi morala na ugovor zastaranja tožene stranke reagirati in navesti, koliko, kdaj in kateri od dolžnikov je dolg deloma plačal. Tožeča stranka pa tega ni storila, zatrjevala je le solidarno odgovornost tožencev, podredno pa tudi njihovo deljeno odgovornost. Pomanjkljivosti trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke ne more odpraviti sodišče, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih opredeljujejo trditve tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), razen če bi iz obravnavanja in dokazovanja izhajalo, da želijo stranke pravdo izkoristiti za dosego namena, ki ga sicer ne bi mogle doseči (2. odstavek 7. člena ZPP), česar pa v konkretnem primeru ni zaslediti. Ker je sodišče pretrganje zastaranja ugotovilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, česar tožena stranka ni mogla pričakovati in se do tega opredeliti, je s tem toženi strani onemogočilo obrambo in okrnilo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pa sodišče tožeče stranke ni dolžno pozivati, ali ima morda kakšen protiargument zatrjevanemu zastaranju, tudi ni opustilo dolžnega materialno procesnega vodstva.

Ker pomanjkljivosti tožeče stranke sodišče ni smelo odpraviti, bi moralo odločiti na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče je glede na zatrjevana dejstva upoštevalo ugovor zastaranja toženih strank za terjatve iz računov, dospelih dne 15.01.2001, 15.02.2001 in 15.03.2001, skupaj v višini 276.029,00 SIT oziroma 1.114,29 EUR (kar na posameznega dolžnika znaša 33,76 EUR, za 29 dolžnikov, glede katerih postopek še teče pa 979,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega računa dalje oziroma od 05.04.2002 dalje, saj je v presežku tožbeni zahtevek iz naslova zakonitih zamudnih obresti zavrnilo že sodišče prve stopnje. Po določilu 1. točke 1. odstavka 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami potrebno uporabiti), terjatve za dobavljeno vodo zastarajo v 1 letu od dospelosti, izvršilni predlog, ki je pretrgal zastaranje, pa je tožeča stranka vložila dne 05.04.2002. Tako je glede na to, da je bilo dolžnikov 33 in da posamezni dolžnik ne more prevzeti večjega deleža deljive obveznosti, kot odpade nanj, vsakdo od tožencev (razen 8., 24. in 32. toženca, zoper katere je bil predlog za izvršbo zavržen ter 33. toženca, zoper katerega je bil postopek ustavljen) dolžan plačati 118,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2002 dalje. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

(1) Kadar se tožbeni zahtevek glasi na skupen znesek in gre za deljivo obveznost, se ta deli na enake dele med toženci (enako tudi sklep II Ips 522/2001, sklep II Ips 778/2008).