Jedro

Bistveno je, da ravnanje F. N. ni bilo protipravno, ker mu je tožničin uslužbenec posest prepustil prostovoljno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila posest tožnice in tožnika, ko je 11. 1. 2019 v popoldanskih urah po pooblaščencu F. N. zahtevala zapustitev gostinskega lokala „K.“ v L. in predajo ključev, nato pa tožnikoma dopustila poslovanje v lokalu še 11. 1. in 12. 1. 2019, obakrat v večernih urah. Hkrati je zavrnilo tudi nadaljnji zahtevek, naj se toženki prepove v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnikov, toženki pa naloži, da nemudoma vzpostavi prejšnje posestno stanje. Nazadnje je sklenilo, da morata tožnika toženki povrniti 858,64 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Pritožila sta se tožnika, ki ste sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijanega sklepa. Vztrajata, da je lokal posloval tudi po 8. 1. 2019, zato tožba ni bila pravočasna. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do prehoda posesti prišlo prostovoljno. F. N. je menjavo ključavnice izvršil brez predhodnega dogovora o primopredaji. Motilno dejanje je bilo vsaj posredno v toženkino korist, če ga ni konkludentno odobrila, ko se je seznanila z izvedbo. Tožnika dvomita, da je bil F. N. poslovodja brez naročila, predvsem pa njegovo ravnanje predstavlja nedovoljeno samopomoč.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ponujeno trditveno in dokazno gradivo, pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Glede na izid dokaznega postopka je utemeljeno podvomilo o zatrjevanem motenju oziroma odvzemu posesti. O tem je v izpodbijanem sklepu navedlo obširne in materialnopravno pravilne razloge. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

6. Tožnik s pritožbo ne more uspeti, saj ni upravičen do posestnega varstva, kar mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Posest je kot tožničin zakoniti zastopnik izvrševal za tožnico in ne v svojem imenu.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bilo kot motilno dejanje, ki je odločilno spremenilo dotedanji način izvrševanja posesti, mogoče opredeliti kvečjemu zamenjavo ključavnice na vhodu v sporni poslovni prostor, vendar to dejanje v tožbenem zahtevku ni zajeto. Res pa je, da bi bila tožba v tem primeru prepozna. Tožnika nista dokazala, da je do motenja posesti prišlo šele 11. 1. 2019. Zaslišanja priče G. R. nista predlagala, tudi računov, izdanih dne 9. in 10. 1. 2019 nista predložila, medtem ko sta dokaz s poizvedbami pri FURS umaknila. Pritožbeno vztrajanje, da je lokal posloval tudi po 8. 1. 2019, je tako brez podlage.

8. Zahteva, ki jo je F. N. v imenu najemodajalke (družbe U. d. o. o.), naslovil na tožničinega uslužbenca G. R., naj zapusti lokal in preda ključe, ne pomeni motenja posesti. Motilno dejanje mora biti samovoljno in protipravno. Tožničin uslužbenec G. R. pa je navedeno zahtevo prostovoljno izpolnil, čeprav ni bila podkrepljena s silo ali grožnjo, kar pomeni, da je z zahtevo očitno soglašal. Takšno soglasje izključuje protipravnost, četudi poprej ni bil dosežen poseben dogovor o primopredaji. Tožnica ne zanika, da je G. R. zasedal lokal po njeni volji, zato ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da zahteve F. N. niti ni bil upravičen zavrniti.

9. Že doslej navedeno je zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je razpravljanje o toženkini pasivni legitimaciji odveč. Če motenja ni bilo, ga toženka ni mogla odobriti. Sicer pa se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je F. N. ravnal po pooblastilu direktorja družbe U. d. o. o., in ne toženke. Posredna korist, ki naj bi jo od spremembe posestnega stanja imela toženka kot družbenica, v pritožbi ni konkretizirana. Za zatrjevano motenje posesti torej toženka ni odgovorna. Brez pomena pa je tudi pritožbeno sklicevanje na nedovoljeno samopomoč. Bistveno je pač, da ravnanje F. N. ni bilo protipravno, ker mu je tožničin uslužbenec posest prepustil prostovoljno.

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

11. Tožnika sta s pritožbo propadla, zato morata svoje stroške kriti sama, toženki pa morata povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora v priglašeni višini, 2 % materialnih stroškov in DDV, kar, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo, znaša skupaj 279,99 EUR. Če bosta tožnika s plačilom zamujala, bosta toženki po poteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obrestmi (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika).